Dan mučenikov svetega Primoža

Več kot sto, natančneje, 135 poštenih žensk in moških s kamniškega in skrajnejših koncev in tudi krajev Slovenije je od petkove 17. do sobotne 17. ure uživalo na 430 višinskih in 4000 dolžinskih metrih poti – od vratarnice tovarne Calcit do okrepčevalnice pri sv. Primožu nad Kamnikom.



Odgovor, zakaj so nekateri pripravljeni 24 ur gor in dol sopihati po isti špuri – najhitrejši premagajo vertikalo, kot bi opravili vzpon s pacifiške ali piranske morske gladine do vrha Everesta –, je zapleten: »Zato!« In o čem med nepreštevnimi korakci, paličnimi vbodljaji, vdihi in izdihi razmišljajo: »O marsičem!« S temeljnimi pojmi smo razčistili, zdaj k partikularnostim.

Pot k sv. Primožu (cerkvica in pogojno hrib) je romarska, v božjem hramu zgoraj »je na leto osem maš«, ena v par metrov više kljubujočem sv. Petru. Je pa tudi laično, športno čaščena, obredno okolje pohodnikov. Ki se trnavosti svojih življenj posvečajo vsakodnevno, prireditev, imenovana 24 ur hoje k sv. Primožu nad Kamnikom, pa je njihov skupni praznik. Pa se je zadeva zdela zanimiva tudi nadtrenirancem, tako da imajo zdaj, v petek in soboto se je dogodilo osmič, poleg pohodnikov kategorijo tekmovalcev. Tistih, ki pridejo k Primožu ekskluzivno preverit vero v moč svojih nog. In psihe.



Dopolnilo se je

V teh koncih je zraslo bogato vejevje mojega rodu po očetovi strani, okolje mi je blizu, tudi sv. Primož, no, nesveta različica tega imena je moj predhodnik iste matere. Celodnevne kalvarije sem se hotel nedelovsko lotiti že parkrat, pa je bilo enkrat pod 15 stopinj, drugič je rosilo, skratka, groza. Lani je mokrilo skoraj vseh 24 ur, pa so našteli 86 primoževcev. Včeraj in predvčerajšnjim je bilo sončno. Meni lepo, za tekmujoče prevrelo.

Zadevo vodi 43-letni Pero Uršič, njegovi imajo v dolini gostilno Pri planinskem orlu, on v najemu okrepčevalnico dobrih 400 metrov više. Vajeti vsakoletne majske množične hoje je zgrabil, »ker se mi luštno zdi. Ker gre za druženje, ljudi, pozitivne energije, smo kot ena velika družina.« Zelo velika. Še Pero: »V dolini je vse prehitro, zgoraj se čas ustavi. Štirje bomo delali nonstop, mi pomagajo zastonj, se jim zahvaljujem.« Štiriindvajseturnikom so v okrepčevalnici pripravili »180 litrov čaja, 100 litrov vode, rdečega bika, sadje, pecivo«, sredi noči so pekli palačinke, čokoladne in marmeladne, čevapčiče, gratis. Pa vsak udeleženec letos ni dobil majice, ampak pulover.



Izza zapornice

Z desetminutno zamudo se je dvignila Calcitova zapornica, pohodnike in tekmovalce sem spustil naprej, in ker mi je romarska navigacija znana, po desetih minutah počenil v gozdiču in čakal na spustaše. Prvih petnajst minut mi je čas preganjal dolgčas, naslednjih pet veverica, nato zaslišim melodijo. Iz ženskih ust, prelepo, gospa, neudeleženka 24 ur, je za hip umolknila le, ko mi je pokimala. Nato mrmraje naprej, melodije nisem poznal, besedila ni bilo. Nato pa topot prvih treh, resnici na ljubo, lahkonogcev. Mudilo se jim je, pred njimi je bilo le še 23,5 ure.

Vsak, ki me je srečal obloženega s polnim nahrbtnikom (če bi morda rosilo) in tehničnimi pripomočki, me je prijazno pozdravil, bodisi iz usmiljenja do moje klavrne prešvicane podobe bodisi ker so prijazni. Pero razloži: »Naj so še tako zmatrani, hodci se pozdravljajo, tudi ponoči,« ko se njihova podoba skrči na svetlobni madež naglavne svetilke.

Hitro mi je postalo očitno, kako se Primoževi častilci delijo na, logično, ženske in moške, pohodnike in tekmovalce (pohodnice in tekmovalke), kar precej mlade in kar precej stare – z najmanj mladim 82-letnim Francem Grilcem hitro ugotoviva, da sva skoraj strgana plahta, njegov sin je poročen z eno mojih premnogih sestričen – trličaste, da bog pomagaj, pa kar precej ošpehane, tudi bog pomagaj. A imeli so skupno lastnost. Hodili so kot naviti – navzgor, dol povečini tekli. Čez 40 vrstic bi napisal, kako je bil njihov tempo ob sedmem, osmem vzponu neujemljivo hitrejši od mojega prvega (in drugega, ki je bil zadnji). Pa ne zdržim.



Dvajset in več

Vsak, ki je plačal štartnino, je bil udeleženec, število podpisov zgoraj, v hramu nasproti božjega, ni bilo pomembno, »lahko greš gor le enkrat, pa šteje«, absolutni rekorder je David Kadunc iz leta 2011, 24 ur, 24 vzponov, tokrat ga ni bilo. Ne šteje število vzponov plus spustov, le vzponov. Zadnji spust je pač zato, ker gori ni še nikdar nihče ostal. Tudi če je nad sv. Primožem sv. Peter, ki ima menda šop ključev od ... Najboljši, najvzdržljivejši pohodniki ponavadi klecnejo po 15, 16 ponovitvah, tekmovalci, razen nezavetnega kralja Davida, pri 22. Lani je tekmovalna Helena Križanec iz Rogaške Slatine organizatorje prisilila, da so ob njenem imenu naredili 20 križcev.

Čeravno bi se mi še lazar režal, mi je vzpon hitro minil. Odzdravljal sem drvečim in nabiral posluške tistih, ki so šli gori doli kar tako, za svojo dušo ali, ja, tudi tega je bilo, da so se malo spričkali.

Težko sodim, je to, da vršno cerkvico ugledaš že globoko iz doline, blagodejno ali bi bilo za možgane bolje, če bi nenadoma zrasla iz zemlje? Je pa sv. Primož tako visoko, na takem kraju, da celonočna muzika, glasna, da bi se morda še zvonov ne slišalo, nikogar ne moti. Vrtelo pa se je vse, od Metallice prek Pop Designa do Avsenikove različice Golice.



Šiht, kolo, vrečka

Pa tudi če se ne bi, razen najresnejših zagretežev je preneketeri skuševalec vzdržljivosti prelomil tako alkoholno kot nikotinsko vzdržnost. Pa saj ljudje smo si neenaki. Tisti, ki so bili pred okrepčevalnico vnemarno, so se imeli morda celo tako fino kot oni, ki so uživali v mišičnih bolečinah, in jaz, ki sem nedelal. Mladenič je v petek na večer povedal, kako gre naslednjega jutra proti goram nad Logarsko, Nina je, zvem pozneje, prišla na preskušnjo naravnost z maturantskega, ne svojega, plesa, možak, ki so ga drugospolne zbodle, kaj tako hiti, je priznal, da zato, ker se teme boji, spet tretji se mi je pohvalil, kako gor in dol prenaša 110 kilogramov, žive teže kajpada, posebno poglavje bi si zaslužil Izidor, doslej dvakratni sozmagovalec. Na štart ponavadi zamudi, preprosto, ker se v Stahovico pripelje s šihta. Šiht ima na Igu. Pripelje se s kolesom. Vse, kar potrebuje za nastop, ima v polivinilasti vrečki.

Tri ure in pol so minile, kot bi zehnil, se je zdelo, da so tekmovalci ob tretjem, četrtem vzponu že manj prijazni do mene. Odpeljal sem se k počitku.

Če preskočim, ob treh ponoči sem bil spet ob vznožju. Ni bilo svetlobe, bila je tema, ni bilo gneče, bile so osamljene dirjajoče kresničke, ki pa so še vedno premogle toplo besedo za novinarskega šarlatana. V okrepčevalnici sem iz minute v minuto spremljal usihanje noči in pohodniških moči, pa je odbilo šele ducat ur. Prepotenci in prepotenke se mi niso smilili, občudoval sem jih. In si zapomnil rek: »Žeja je hujša od domotožja.« Vsak je sam vedel, kako razporediti moči, kako počitek, spanec, nekateri so imeli spremljevalce, od katerih so prejemali toplino in ljubezen, pa toplo hrano, celo medicinsko pomoč, sem ujel, moj skoraj sorodnik Franc je bil v petek gori trikrat, ko sem včeraj okoli šeste jutranje v dol vandral, naveličan čakanja na sončni vzhod, ki se je zaradi oblakov obnašal kot Godot, je bil že na tri četrt četrtega naskoka. Jaz pa na četrt drugega seskoka. Tožilo se mi je po domu, bolj, kot me je žeja peklila.

Šel sem tako zlagoma, da sem se z nekaterimi dvakrat, če ne trikrat zadnjič poslovil. Seveda pa imam skoraj vsak dan možnost ponovnega snidenja. Ena od pohodnic je bojda pri sv. Primožu vsako jutro pred službo, Vinko in Saš sta mi še v sončnem petkovem popoldnevu zaupala, kako sta bila letos zgoraj prvi 112-krat, drugi 81-krat, Vinko predlani vsak dan.

Saj poznamo tisto univerzalno: »Vsak dan ob istem šanku!«

In ker smo si ljudje različni, vsak sloni na svojem ultrapas