Danica Padežnik: Prišla, zelo slabo videla, zmagala

Od otroške nesreče do kegljaške sreče.
Objavljeno
01. avgust 2014 12.33
Grega Kališnik, Nedelo
Grega Kališnik, Nedelo

Danici Padežnik, 58-letni Bresterničanki, se gotovo, a upravičeno dobro zdi. Ker so nanjo ponosni domači, pa kraj, pa mariborski župan se ji je poklonil. »Samo meni, bilo je prisrčno, domače.« Na evropskem prvenstvu slepih in slabovidnih v kegljanju na Poljskem si je primetala zlato in srebro. A veselega poglavja ne bi bilo brez črnega začetka.

Imela je slaba štiri leta, Danica, »ko smo se peljali na koline, s traktorjem«, drugega prevoza niso imeli, traktorju so med vožnjo navkreber popustile zavore, zakotalil se je nazaj, »moja stara mama in njen brat sta umrla, stric je mene dol vrgel«. In jo rešil, tudi sebe, deklica je ušla najhujšemu, imela je zlomljeno ključnico in: »Od udarca so se očesni živci skoraj pretrgali.«

Na nitkah

Živci so bili tako natrgani, da so se zdravniki bali, da bo popolnoma oslepela. »A očitno so nitke tako močne, da še vedno lahko vidim.« Zelo slabo, pa vendar, že več kot pol stoletja.

Pet let je obiskovala navadno osnovno šolo, zaradi izredno slabega vida sedela v prvi vrsti, nato je šla v Ljubljano v Zavod za slepe in slabovidne, od tam pa na šolanje v Škofjo Loko za telefonistko administratorko. Službovala je na Petrolu v Mariboru kot telefonistka, po treh letih je šla do upokojitve na mariborsko občino.

Pogovarjava se za kuhinjsko mizo, mož Franc kavo pripravlja. Danica: »Jaz ne vem, kako je, če vidiš normalno.« Let pred nesrečo se preslabo spominja.

Ker ni meríla, »težko presodim, koliko vidim. Imam posebna očala, z lupo, da kaj preberem. Bolj na kratko,« pa vendar.

Giblje se predvsem tam, kjer pozna teren, drugače je bolje, da ima spremstvo. »Vidim tisti meter, dva pred seboj, da se ne zaletim.«

V zavodu so jih obravnavali kot zdrave, »tudi telovadili smo, hodili na tekmovanja, jaz sem bila v atletiki«, a izkazala se je lahko le enkrat na leto. Premalo. Aktivneje so hodili v hribe, to počnejo še vedno. Ko se je upokojila, z abrahamom že za seboj, jo je prijateljica iz Celja, dolgoletna uspešna slabovidna kegljavka Marija Fras, zvabila, da poskusi s kroglami. »Leta 2007 nam je Društvo slepih in slabovidnih Maribor omogočilo kegljanje, imeli smo trenerko, ki je znala z nami.« Medvpis, tekmovalno se kegljači delijo na kategorije B1, slepe, B2, močno slabovidne, tu je Danica, in slabovidne B3.

Sprva je Padežnikova trenirala enkrat na teden, predlani, ko je bilo evropsko prvenstvo v Celju, pa je bila že reprezentantka, bronasta ekipno in v mešani dvojici s Tomažem Furlanom. Lani je bilo starocelinsko tekmovanje v srbskem Apatinu, a »od mene ni bilo kaj dosti«.

Rezultati, denar

Letos je prvič trenirala dvakrat na teden, a ni imela dobrih rezultatov, ni vedela, ali bo med potnicami za Poljsko, po doseženem ne bi šla, a se je našel denar, ta je velikokrat problem, tudi zanjo. Rezultat: prvo mesto posamezno B2 in drugo v skupni uvrstitvi B2.

Kavica je skuhana, džezva in skodelice na mizi, mož prisede. Franc Padežnik je začel »pri desetih slabše videti, zadnjih deset let mi vid pada, zdaj zaznavam le še svetlobo«. Če je Danici ta čut vzela nesreča, je pri njem okvara v rodu. Živita sicer prilagojeno, a popolnoma običajno, imata hčerko Andrejo in sina Jerneja, pa vnučko Elino.

Danica in šport? »Kegljanje mi pomeni, da nekam grem, da se z nečim ukvarjam. Vedno sem si sicer želela napredovati, a s kegljanjem nisem zasvojena,« ne bi trenirala vsak dan, ne bi pa niti kar tako nehala. A ima seveda dovolj drugega dela.

V Sloveniji, pravi, v kegljanju prikrajšanih ni pretirane konkurence, Danica vsako leto z državnih prvenstev prinese vsaj kakšno kolajno. Tekmuje v ligi, na mednarodnih tekmovanjih v Sloveniji, zastopa Društvo slepih in slabovidnih Maribor.

Na trening se vozi z avtobusom v mariborsko dvorano Tabor, uro treninga, uro v vsako smer, skupaj tri. »Teže mi je pozimi, kadar ni spluženo,« drugače se znajde. »Najhuje je, ko na postajo pride več busov, kako razločiti številke.« Enkrat do dvakrat na teden gre s študenti invalidi v fitnes, kjer vadi »z odlično trenerko Vesno Rauter«.

Tudi Franc ne živi ne križemrok ne križemnog. Teče, igral je showdown, slepo pingpongaško različico, trikrat na teden gre v fitnes, »grem sam, z avtobusom«. On je od gibanja odvisen.

Pri slepem ali zdravem kegljanju trpijo noge, hrbet, roka. Danica razloži, kako mora »meni nekdo kuglo podati, to je po pravilih, moraš imeti podajalca«. Če bi jih jemali sami, se ne bi mogli vračati na isto izmetno mesto. Tako pa dobijo kroglo v roke, vedo, čutijo, Daničina kategorija minimalno tudi vidi, kje stojijo ... »Pred metom naredim en korak, nato vržem ...« Lahko mečeš z eno roko, lahko z obema. Krogle in kegljišče niso prilagojeni, le način kegljanja, slepi in slabovidni ne poznajo čiščenja, ampak vse mete, 120, opravijo na polno, kroglo zalučajo proti devetim kegljem. Potem pa, kolikor jih pade. Daničinih je na Poljskem, kjer so bili teden, največ med vsemi zelo slabovidnimi ženskami.

Zagata (ali dobiček) pogovorov z ljudmi, kot sta Danica in njen Franc, je, kako se po meni iz desetminutja v desetminutje izraziteje razrašča zavedanje o lastnih napakah. Strahovih, negotovosti. Zato jim(a) je dobro prisluhniti. Si morda kaj zapomniti. Si razjasniti pogled.