Demolition group: Je prostor za starce – in za dva mulca

Staro-mlada zasedba še ni rekla zadnje besede: po lanskem albumu Planet starcev prihaja še njihov prvi »živi« plošček.

ned, 18.11.2012, 09:00
Kam na koncert?

Novi dvojni plošček bodo Demolition Group predstavili že 21. novembra v mariborskem klubu Gustaf, 30. novembra in 1. decembra pa v klubu Menza na Metelkovi. Vsi obiskovalci omenjenih treh koncertov bodo dobili zgoščenko Na živo! brezplačno. Teden dni pozneje, 8. decembra, bodo nastopili še v Loškem pubu v Škofji Loki, 22. decembra pa v Kult klubu na Bledu.

Kultni bend iz Posavja, ki bo vsak čas vpisal tridesetletnico svojega delovanja na slovenski glasbeni sceni, zadnji mesec intenzivno koncertira in tako bo še najmanj do novega leta. Motivacija ni le lani izdani album Planet starcev, ampak čisto nova dvojna plošča Na živo!, posnetek koncerta, na katerem so preigrali vse komade z lanskega albuma in malo predelane stare uspešnice. Materiala za koncert v domači (dnevni) sobi je tako za skoraj dve uri, toliko pač, kolikor traja vedno znova navdušujoč odrski nastop Brežičanov z visoko energijsko vrednostjo zgolj njim lastnega zvoka, Demoliton Group (DG) zvoka.

Z jedrnim delom Demolition Group – vokalistom in tekstopiscem Goranom Šalamonom, kitaristom Bojanom Fifnjo ter mojstrom za zvok, finance in promocijo Matjažem Pegamom – smo se dobili v enem od brežiških lokalov. Pestrost karakterjev, vsesplošna razgledanost in smisel za humor so delovno obvez­nost prelevili v prijetno druženje, med katerim o egotripih, na katere pogosto opozarja Matjaž, ki mora s svojim menda nenehno slalomirati med drugimi, ni bilo ne sluha ne duha. Je sicer res, da fantje povedo le tisto, kar se njim zdi, in se ob »nezaželenih« vprašanjih – koliko so pravzaprav stari, o svojih menda precej uspešnih poklicnih karierah, odkod vzdevki in kdo je Tista, ki ji je sicer glasno-surovi bend namenil toliko nežno zvenečih balad … – namuznejo in spremenijo temo, pri čemer se dodobra dopolnjujejo. Šalamon alias Friški s svojo (tiho) prezenco nadvlada prostor in ljudi v njem, skoraj vsak njegov odgovor je, kot bi bil citiran iz antikapitalističnega manifesta, a ob izdatni meri satiričnega humorja. Fifnja alias Fifi zadeve razlaga resno in racionalno, edino v lucidnem Matjažu je morda zaznati sled »prodajalca«, kar ne čudi glede na to, da je deklica za vse, kar zadeva promocijo, finance in organizatorstvo na vseh ravneh. Žal četrtega stebra benda, »utrganega« Jožeta Pegama alias Jozla, ki s svojo sapo izganja hudiča iz saksofona, ni bilo, saj je v miže nabiral moč za nočno delovno izmeno, sta pa zato sceno pozneje, v »placu« za vaje, poživila mulca, dvojčka na visokih vrtljajih, Ivica (bobnar) in Tomi (basist), ki takole mimogrede povesta, da ju ne bi sprejeli v bend, če ne bi v zameno ponudila garaže, v kateri pilijo svoj DG-zvok … In nato prasneta v smeh, kot še desetkrat v tistih nekaj minutah. In da pri svojih dobrih 30 letih prinašata svež veter v svet »modrecev«, priznavajo tudi … modreci, zadovoljni, da so zaradi dvojice Gregel že dve leti v trdno zacementirani zasedbi, ki – v veselje privržencev DG – še nikakor ni rekla zadnje besede.

Lani plošča, letos plošča … tokrat živa? Zakaj, ker takšne sploh še nimate?

Matjaž: Točno tako. Gre za logično nadaljevanje studijskih plat, ki smo jih naredili doslej. Poleg tega smo dobro uglašeni, prepričljivi v aktualni postavi, ki bo, upam, aktualna še kar nekaj časa.

Od koga je to bolj odvisno; od vas, starcev, ali od mladincev v zasedbi?

Matjaž: Predvsem od nas. Smo že v letih, živimo stresno in naporno (napol v smehu) …

Goran: Žive plate res še nismo imeli; po eni strani zato, ker sem bil morda jaz od vseh najbolj proti, saj nisem simpatizer živih plat. A ko je bila zadeva posneta in sem jo slišal, sem se tudi sam nekako sprijaznil s tem. Matjaž je, skratka, spet dobro opravil delo.

Po teh letih so naloge verjetno že razporejene.

Matjaž: Vsak ima v bendu svojo vlogo – Friški piše tekste …

Se res vedno podpišete vi ali tudi kdo drug spiše kakšen tekst?

Goran: Ja, podpišem se s skeniranim podpisom (smeh) … Takole bom rekel: če ne bi bilo tega benda, ne bi nihče od nas tega, kar je naredil za ta bend, naredil kje drugje ali sam zase, zato je težko govoriti o individualnem avtorstvu. Res je, tekste pišem jaz, a če ne bi bilo DG, tega najverjet­neje ne bi nikdar napisal.

Matjaž: Glasbeno-zvočno nato tekst opremimo skupaj na vajah. In tudi sicer imamo avtorstvo nad našo muziko demokratizirano – vse si delimo na enake dele. V principu je vse last aktualne postave benda in to nas je po svoje tudi ohranilo skupaj. V bendih namreč, ki imajo nekega izrazitega avtorja, je lahko kup ljubosumja, frontman dobi materialno precej več kot drugi in podobno. Kot drugo pa smo skupaj že od rane mladosti in vsaj polovico najlepših trenutkov smo doživeli tukaj, v tem krogu. Prvo ploščo – vinilko – smo posneli leta 1983, kar je bila takrat res velika stvar. Zdaj je namreč precej lažje izdati plato, so pa po drugi strani drugačne naklade: takrat smo prodali 6000 izvodov, kar je zdaj v rock'n'rollu nedosegljivo.

Koliko jih je torej kupilo vaš zadnji album Planet starcev?

Matjaž: Po trgovinah smo prodali kakšnih 300 plat, v Šiški 200, nekaj po koncertih, kar pomeni, da bomo naklado tisoč izvodov razprodali … In to je za r'n'r vrhunsko. Hkrati pa nam je vseeno, če si ljudje naše vsebine brezplačno pretakajo s spleta.

Na vaši spletni strani tako ali tako ves čas ponujate kakšne zastonjske novosti.

Matjaž: Mi pač ne živimo od glasbe, in to nas osvobaja vseh bremen komercializacije naše glasbe, vseh razmišljanj, kako se bomo prebili čez mesec. Muziko delamo za zabavo, in če nam to ne bi bilo fajn, tega verjet­no ne bi več počeli. Pred leti so bile neke težnje, da bi šli bolj v komercialo, mainstream, pa smo k sreči ostali na svoji strani vse do danes. Ko smo se pred leti z nekaterimi člani razšli, je situacijo še najbolje pojasnil eden od nas: pol benda, ve, kaj hoče, pol benda pa ve, da tega noče. Za kak­šni dve leti smo potem ugasnili in se iskali, nikdar pa čisto izginili. Ko smo lani naredili Planet starcev, smo z grozo ugotovili, da pravzaprav že deset let nismo izdali ničesar. Jeseni sva z Jozlom v okviru Sinntetic Liquid naredila svojo plato, zdaj prihaja tale živa plata …

Koncert ste snemali lani v Mariboru. Ste zato kaj spremenili nabor komadov, bolj »pazili« čez celoten koncert?

Goran: Sploh nismo vedeli za to, Matjaž nas je presenetil.

Matjaž: Ja, vsaj obremenjeni niso bili! Gre za posnetek celotnega koncerta, izločili smo le priredbo Kraftwerkovega The Model, ker bi se morali preveč dajati s pridobivanjem soglasja za objavo – ta bo na voljo brezplačno na naši spletni strani –, malo smo skrajšali tudi aplavze. Skratka, gre za dveurni koncertni poklon našim fenom v integralni obliki, in kdor zdrži dve uri Demolition Group, je res fen z veliko začetnico.

Hočete reči, da je zdržati na koncertu hud preskus za občinstvo … ki pride ravno zato, da vas sliši?!

Matjaž: Intenzivnost koncertne izkušnje Demolition Group se mi je vedno zdela malo naporna.

Hm, morebiti malo le, ko vi po tretjem ali četrtem dodatku še vedno norite na odru, pod njim pa že zmanjkuje kondicije … In to nekaterim mlajšim za desetletje ali dve. A če pogledamo, kje v glavnem koncertirate, gre večinoma za majhne (underground) klube, skoraj pajzlje, po domače povedano. To vam očitno ustreza, ne silite po lestvici »navzgor« – v klube, dvorane, na stadione.

Matjaž: Res je, zelo radi igramo v majhnih dvoranah.

Goran: In to dobo pričakovanj, upan­ja na neko veliko napredovanje smo, hvalabogu, dali skozi.

Vas je to sploh kdaj zanimalo?

Matjaž: Še vedno nas! (smeh)

Goran: To je čisto človeško, torej želja po potrditvi, da je tvoje delo nekaj vredno, skratka, da napreduješ – imaš možnost igrati pred čim več ljudmi, čim bolj pogosto. V Sloveniji nam je, recimo da, uspelo, širše ne, in ko smo enkrat nehali rasti, bi lahko nehali tudi igrati. Vendar smo se nekako sprijaznili, da se zadeve ne bodo več širile, in se s tem prenehali obremenjevati.

Bojan: Moram dodati, da smo se v nekem trenutku zavestno odločili, da ne bomo šli v smeri kakšne komercializacije. Čeprav smo bili takrat še globoko v socializmu in nam niti ni bilo jasno, kaj kapitalizem pomeni in prinaša. No, zdaj nam je jasno. A že takrat smo si sami bistveno zmanjševali možnost, da bi sploh postali večji. In nismo želeli, da se nam kdo vtika v muziko in v naš videz. Skratka, naša muzika je bila nekaj, v kar nismo dovolili posegati nikomur, zdaj pa se v popularni muziki dogaja prav to. Ko smo z razpadom prejšnje države to poglavje končali, smo s tem razčistili. Delamo pač to, kar nam je všeč, in tam, kjer se dobro počutimo, in trenutno Slovenija premore kakih 20 za nas zanimivih klubov. Na odprtem odru ali na masovkah se, vsaj jaz, nikdar ne počutim dobro.

Kino Šiška?

Matjaž: Naša! Malo obremenjujoče je bilo morebiti le to, ker smo ravno tam lani promovirali novo ploščo. Plus snemanje televizije. Vseeno pa ni tako velika, da bi se nam upirala. Da le pridejo verniki …

No, ti pridejo … Po moji laični oceni sicer večinoma tisti trideset let plus, mlajših manjka.

Goran: To težko ocenjujemo, saj imamo že trideset let občutek, da igramo pred mulci.

Matjaž: Publiko imamo fantastično. S takim plemenom, kot ga imamo mi, se nam ni bati prihodnosti … Nekateri dobesedno hodijo za nami po koncertih.

Odkod sicer izvira vaša motivacija? Ker glede na to, da za koncert računate nekaj sto evrov in da se to razdeli med šest ljudi ter da precej svojih izdelkov dajete na voljo brezplačno … no, denar zagotovo ni motivator.

Goran: Že to gledanje, ali se nam splača, je neoliberalistična okvara današnjega časa. To nima nobene zveze. Pri r'n'r, ki ga delaš s srcem, zaslužek nima absolutno nobene zveze.

Matjaž: Na koncertih vsi dobivamo in dajemo. Toliko energije in zvoka, kot ju z odra projiciramo mi, ju le malokdo … Po drugi strani pa ljud­je pridejo z vseh koncev in krajev, norijo, uživajo … in to nas zagotovo izpolnjuje.

Goran: Seveda je tako, drugače tega ne bi delali. Če bi bili usmerjeni v dobiček, bi morali na večmesečnih turnejah igrali vsak dan. Tega nam ni treba, tako da nam je vseeno, če smo na primer dan po koncertu popolnoma skurjeni. Tudi zato se lahko na odru bolj razdajamo, se ne »šparamo«.

In v zadnjem času ste precej aktivni: dva nova albuma, cel kup koncertov?

Goran: Od zadnje izdane plate do lanskega Planeta starcev je minilo celih deset let in po tem dolgem praznem času smo spet doživeli tisti prvotni, začetniški sunek. V takem zanosu ni nikakršen problem skupaj spraviti album ali dva. Šele potem se začne matrarija … če si seveda zastaviš, da moraš to delati redno, na dve leti. A nam, ponavljam, k sreči ni treba, saj nismo vezani na nobeno založbo. V takem razmerju potem upaš na nove ustvarjalne sunke vsakih pet, šest let.

Torej še niste rekli zadnje besede?

Matjaž: Nikakor ne. Imamo ogrom­no materiala, veliko za povedat … Ko bomo praznovali 30. obletnico delovanja, bomo to zagotovo proslavili z novim albumom in velikim koncertom, verjetno v Križankah.

Trideset let? Če sklepamo po prvi plati iz leta 1983, bo to že prihodnje leto.

Se namuznejo, mrmrajo in obmolčijo.

Goran: Bomo kar sami določili, kdaj bo trideset let.

Matjaž: Skratka, ko bomo ocenili, da je napočil čas za tridesetletnico, bomo to ustrezno proslavili.

Bojan: Muzike imamo že kar nekaj, tako da se nam kakšnega pomanjkanja ni treba bati. Ravno nasprotno: mislim, da bo špica. Po lanskem koncertu v Mariboru in novoletnem mrt­vilu smo do začetka aprila naredili nekaj res kvalitetnih podlag.

Vseskozi ostajate znotraj svojega zvoka, DG-zvoka, pa se mi vseeno ne zdi, da bi se ponavljali, kot je žal pogosto vtis pri novodobnih bendih.

Goran: To je pa biznis in vpliv raznoraznih promotorjev, producentov, ki se spoznajo na posel in vedo, kako mora zveneti muzika, da se dobro prodaja. Če se torej v muziki vzpostavijo neka pravila, potem je zelo velika verjet­nost, da bo vse, kar bo narejeno po teh pravilih, zvenelo podobno. Ali se mi kaj spreminjamo, ali zvenimo drugače, težko rečem, imamo pa to prednost, da se ne obremenjujemo z nobenimi glasbenimi stili in formami; igramo skoraj vse in morebiti so naši komadi, kombinacija teh številnih vplivov in šablonic z različnih področij, zato slišati bolj različni. Pač nismo žanrski.

Že od nekdaj ste povzročali glavobole tistim, ki so vas hoteli žanrsko opredeliti, vtakniti v neki predalček.

Bojan: To je super, saj zdaj na tem predalčku piše zgolj Demolition Group. Kar pa zadeva produkcijo, lahko za vse nas rečem, da bistveno bolj uživamo, ko muziko delamo kot v zaključni fazi, ko jo moramo spraviti na nosilec zvoka. Tisto je pa posel.

Matjaž: A z leti je tudi to postalo lažje, manj je nervoze in egotripov, ki smo jih gojili v mladosti, drug drugemu bolj zaupamo, bolj smo povezani.

Goran: To torej ni delo z veseljem, ampak delo, ki ga je treba opraviti s konkretnimi rezultati in v konkret­nem roku. Nismo še na tej stopnji, da bi imeli takšno samozavest, da bi menili, da je vse, kar naredimo, samo po sebi najboljše (smeh).

Matjaž: V preteklosti so se v studiu kresala mnenja dobesedno do točke prepira, z leti smo se obrusili in je prevladala medsebojna ljubezen …

Ustvarjalni prepir pač. Zdaj imate v svojih vrstah dva mladca – to pomeni več ali manj konfliktov, motivacije?

Goran: Mladi pomirjujoče delujejo na nas …

Bojan: … in oba sta pozitivca …

Matjaž: … in dobra glasbenika.

In menda ena boljših ritem sekcij v Sloveniji. Poleg tega ste vsi iz Brežic, česar na koncertu nikdar ne pozabite povedati, kot menda nikoli ne pozabite igrati za domače občinstvo. Ste lokalpatrioti?

Goran: Smo. Starokopitni. Lokalpatrioti. Nismo globalisti. Nismo brez nacije, brez vesti, brez čustev, brez morale.

A tole Posavje je dejansko neki kotiček, kjer je kup ustvarjanja, kup dobrih bendov, v glavnem alternative.

Goran: Nimamo racionalne razlage za to, lahko pa sklepamo, da gre za okolje, v katerem se ljudje dobro počutijo in zato držijo skupaj.

Koliko vas sploh zanima, kaj delajo drugi?

Bojan: Če povem odkrito, poslušam glasbo samo po radiu.

Matjaž: Vsaj enkrat na teden surfam po youtubu, da vidim, kaj se dela, a na koncu vedno končam pri starih bendih. Tudi plate kupujem, kakšnih 15 na leto …

Goran: … v kratkem jih boš kupil 1500 (tolikšna je naklada žive plošče DG, op. p.).

Goran, pišete sproti ali gre za material, ki se nabira in ga začnete obdelovati, ko je čas za to?

Goran: Vse sproti oziroma po sprot­nih potrebah. Nič na zalogo.

Matjaž: Na naše veliko nagovarjanje in prošnje (smeh).

Pa vsi vedno vedo, kaj ste hoteli s tekstom povedati?

Goran: Upam, da jim je znano … Vsaj na zadnji plati pa so besedila tako enostavna, da je vsakršno pojasnjevanje odveč.

Matjaž: Oh, Friški ima nevarno globino, o tem ni dvoma!

Besedila na Planetu starcev so kar »težka« v smislu opravičevanja, da stari sploh še obstajate, odžirate hrano, dihate zrak …

Goran: Ne bi rekel, da so pesimistična zaradi starosti – ta slaba vest zaradi starosti je v principu zaradi sveta, kakršen je, in tukaj je zagotovo vmes nekaj otožnosti. Zdi se namreč, da se vse dela zgolj v smeri, da bi bil svet prijazen do starcev, ne do tistega, kar šele prihaja – mladega, novega. To po mojem ni dobro. In če potegnemo paralelo na osebni ravni – seveda čutiš krivdo, saj si tudi sam del vsega tega.

Hkrati pa ne vem, kdo ima lepše ljubezenske balade od vas? Malo me spominjate na Nicka Cava in Bad Seeds, ki znajo biti zelo hrupni, ko pa je na vrsti balada, se spremenijo v prave trubadurje.

Matjaž: Kjer je ljubezen, tam smo mi! Res je, Friški je nepopravljiv romantik (smeh).

Prijavi sovražni govor