Od Drežničanov, ki ne gredo nikamor, do okiških oračev.

Ta norčavi pustni čas je naslov knjige, ki je izšla novembra lani, in razstave, ki je na ogled na Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivoli. Pri fotografskem zapisovanju in opisovanju naše pustne dediščine sem sledil misli etnologa dr. Nika Kureta, ki v knjigi Maske slovenskih pokrajin pove, da je Slovenija Evropa v malem. V desetletnem raziskovanju pustnih šeg in običajev sem odkrival znane in neznane kraje Slovenije. V fotografski objektiv sem ujel številne skrite obraze, skupine mask ter njihovo raznoliko podobo. Fotografiral sem tiste maske in pustne skupine, ki se pojavljajo v pristnem in izvirnem okolju, daleč stran od množice radovednežev, le v nekaj primerih to pač ni bilo izvedljivo, zato so nekatere fotografije nastale ob spremljanju pustnih sprevodov.

Brdanska golota

Pustni običaji na Velikem Brdu so bili zad­nji, ki sem jih spoznaval in fotografiral v več kot desetletnem obdobju. Vas leži na koncu Brkinov, ki slovijo po številnih pustnih skupinah. Pust na Velikem Brdu, o katerem je bilo doslej zapisanega zelo malo, tudi fotografije so bile redke, se mi je zdel kot nagrada za moje delo in potepanje po Sloveniji. Prav v vseh pustnih središčih sem bil deležen izjemne gostoljubnosti, saj ne v manjša ne večja nisem prihajal nenapovedan. Nikakor nisem želel vdirati v njihov svet, a kakor se je izkazalo ob obisku skupine Brdanske šjme, so si želeli, da se glas o njih sliši tudi daleč od njihovih redko poseljenih domov.

Preseneča raznolikost pustnih likov in mask, kar kaže, da so pri ohranjanju pustne tradicije zelo zagreti in vztrajni. Mnogi bi Brdanske šjme radi povezali s škoromati iz bližnjega Podgrada in Hrušice, vsaj zaradi stožčastih pokrival, ki so nekaj posebnega. Na kape namreč lepijo slike golih žensk, medtem ko so nekoč stare razglednice. Zdi se, da si nihče na upa kar naravnost vprašati, zakaj takšna sprememba, zato tudi mi ne iščemo odgovora. Posebnost pustnih šeg Velikega Brda je tudi poimenovanje likov, saj so za nekatere izbrali nenavadne in povsem nerazumljive izraze.

Cerkniška Maruša

Američani so me pred leti zelo razveselili z informacijo, da je moja fotografija male čarovnice iz Cerknice na nekem natečaju dobila zlato medaljo. Do tedaj neznano dekletce se je čez noč znašlo na svetovnem spletu, ko se še ni zavedalo, kako pomembno vlogo je odigralo pri mojem fotografiranju pustnih šeg in običajev. Od leta 2007, ko sem jo zagledal pri vratih galerije Krpan v Cerknici, je zagotovo zrasla in zamenjala vsaj kakšnih pet razredov osnovne šole. Fotografski aparat je ni motil, vsaj zdelo se mi je tako. Ponosna je morala biti na svojo vlogo, da se je oblekla v čarovnico, majhno in nebogljeno, a bila je – čarovnica, tista z metlo, ki je značilna za bližnjo cerkniško Slivnico.

Čarovnic je v pustnem tednu v Cerknici, od četrtkovega žaganja babe do pokopa pusta na pepelnično sredo, zares veliko. Strašijo in ropotajo, se vozijo na metlah, a čarovnica Maruša je ena sama. Zdaj sem jo razkril. Od tedaj, ko sem izvedel, kako ji ime, je zame le še čarovnica Maruša.

Hrušiški škoromati

V Hrušici v osrčju Brkinov je vse lepo. Lepa je vas in farna cerkev sv. Krizagona, lepe so stare kamnite hiše in lepi so domači škoromati. Čeprav bomo škoromate na tem območju srečali še v marsikateri vasi, so hrušiški drugačni zaradi lesenih mask, ki jih nosijo, predvsem pa zaradi starosti šeg, saj so škoromati v Brkinih najmanj 700 let ohranili tako ime mask kot obred pustovanja. Sodijo med najstarejše slovenske maske.

Škoromati so in niso, saj gre za skupno ime številnih likov, največkrat pa z imenom škoromat označujemo skupino poberinov, ki imajo na glavi koničasta pokrivala, okrašena s papirnatimi cvetovi in dolgimi raznobarvnimi trakovi iz krep papirja. Zelo žalosten je bil pogled na škoromate leta 2008, ko je v Hrušici deževalo. Takrat so si na glavo poveznili klobuke, saj so se zaradi dežja zbali za čudovito izdelane rože, nabrane na kapah. Čeprav se hrušiški škoromati radi potepajo po svetu – bili so tudi v Nemčiji –, na pustno soboto zvesto ostajajo v domači vasi in sosednjih zaselkih ter obhodijo vse hiše in gostilne, pojejo, godejo, se zabavajo in veseljačijo. Še nekaj: škoromati spoštujejo tradicijo in v svojo druščino ne sprejemajo žensk, predvsem pa zelo skrbijo za svoj videz. Zato so lepi.

Pregarski prebujeni čut

Ko se je že zdelo, da bodo pustni običaji vasi Pregarje v Brkinih zamrli, se je v duši mladih v vasi, ki leži 700 metrov nad morjem, le prebudil pustni čut in čut za ohranitev dela vaške preteklosti. Ta jim je narekoval, da morajo pustno tradicijo ohraniti, drugače povedano, tisto, kar so podedovali od prednikov, negovati. Pustni običaji Pregarij izvirajo iz predvojnih časov, zato so se pravilno odločili za organizirano ohranjanje pustnih šeg.

Čeprav so v krajih in vaseh od Kozine do Podgrada doma pravi in edini škoromati, a po svoje tudi od vasi do vasi tako različni, Pregarske šjme niso prevzele tega imena. Liki grdinov seveda močno spominjajo na tiste, ki jih srečamo pri škoromatih v Hrušici ali Podgradu, a pregarski se lahko pohvalijo, če ne drugače, z dejstvom, da imajo morda celo lepša in bolj pisana koničasta pokrivala. Zdi se, da želijo biti člani pustne skupine Pregarske šjme pri ohranjanju pustnih šeg zelo temeljiti, saj so v njej zbrani samo moški. Ženske pridejo na vrsto šele na večerni skupni zabavi.

Okiški orači

Ko se zima že pripravlja na odhod in si roko podaja s pomladjo, so orači tisti, ki zaorjejo prvo brazdo. Nešteto teh brazd so v preteklosti že zaorali Orači iz Okiča, ki so si zaradi poslanstva in ohranjanja pustne tradicije zaslužili, da so jih vpisali v register žive kulturne dediščine. Premalo poznamo kraje v osrčju Haloz; tako oddaljeni se nam zdijo, če jih gledamo iz prestolnega mesta. Na čelu okiških oračev je z veliko porisano in popisano tablo deklica, ki bi zagotovo sodila v kakšno Kerblerjevo zbirko črno-belih fotografij s siromašnega območja. Opazi, da jo želim fotografirati, čeprav ni čisto prava maškara. Videti je ponosna na vlogo, da nastopa na čelu tako pomembne pustne skupine. Nikoli ne bom izvedel, kako ji je ime, in nikoli ne bom vedel, kako je in kako še bo teklo njeno življenje. Je bila ruta na glavi del njene pustne oprave ali del vsakdanjika? Hvala, neznana deklica, da si mi namenila tako lep pogled iz današnjih Haloz. In na koncu celo prešeren nasmeh … Vse to je bilo na fašenku v Cirkulanah.

Vrbica, predstava brez scenarija

Pust v Vrbici je nekaj posebnega, tudi zato, ker poteka v nedeljskem dopoldnevu. Ko sem izbiral in gledal fotografije z dveh obiskov v Vrbici in tiste z njihovega nastopa v etnografskem sprevodu na Ptuju in v Ilirski Bistrici, mi je postalo jasno, da imamo opravka z eno najbogatejših pustnih skupin na Slovenskem. V skupini Kulturno-turističnega društva Vrbišće šjme je toliko likov, da bi jih kar težko prešteli. Zagotovo je pust v Vrbici pri Ilirski Bistrici, v vasi, ki leži ob Veliki vodi ali reki Reki, nekaj posebnega in enkratnega. Je pravo gledališče brez občinstva, je imenitna predstava brez scenarija. Njihov pustni mir in obred zmoti le nekaj fotografov, ki tu iščejo motive. Turisti ne zaidejo v vas, ki je malo odmaknjena od glavne ceste, zato lahko ob paleti naličij in oblek, ob kameli in paru ta starih neizmerno uživamo. Vse poteka le ob zvokih harmonike; nobenega ploskanja ni, le na koncu prvega dela sledi obvezno fotografiranje na trgu sredi Vrbice. Zdi se kot spomin in opomin na nekdanje čase, saj je vrbiška pustna tradicija zelo stara. Tudi te šjme bi si zaslužile mesto v kakšnem muzeju, a ga bodo poskušali urediti sami. Na pustni torek se bodo brez mask, a vsak v svoji šemski preobleki, odpravili na poberijo, zvečer pa bodo iz darov pripravili vrbiško fešto.

Podivci in petelini iz Ponikev

Pogosto sem se vračal v kraje s pustno tradicijo. Ko sem se prvič odpravil v Ponikve, sem vedel, da ne bo lahko, in po opravljenem delu mi je bilo jasno, da se bom moral vrniti v razpotegnjeno dobrepoljsko dolino.

Ponikovci opravijo pustne norčijo na pustni torek in so že zaradi tega posebni. Bilo je pred šestimi leti, ko informacij o torkovem pustnem dogajanju preprosto ni bilo. Šele v vaški gostilni mi naklonijo pustne novice, lokalni pustni časopis, iz katerega približno izvem, kdaj in kje se bo dogajal pust v Ponikvah. Med njihove norčije spada zamenjava krajevnih oznak, saj so nekatere prometne znake preprosto obrnili, druge pa polepili z imenom Mali Paris. Ponosni so na to, tako kot na svoje peteline in podivce ter druge pustne like. Pustni torek v Ponikvah je zakon, za pusta si moški vzamejo dopust, saj se norčavega praznika veselijo od jutranjih ur, ko obredejo hiše v vasi, pa vse do večera, ko po hišah tudi zaplešejo. Šele potem se zares poveselijo.

Liški aluminij in baker

Kdo so ljudje, ki ohranjajo pustno tradicijo svojih krajev in vasi, sem se velikokrat spraševal ob raziskovanju pustnih skupin in središč, in še bolj, zakaj to počnejo. Branko Žnidarčič, uradno predsednik Etnološkega društva Liški pustjè iz Kanala ob Soči, je zagotovo med njimi in je nekaj posebnega. Še danes smo mu lahko neskončno hvaležni, da je z neizmerno zagnanostjo in ljubeznijo do pustne tradicije krajev in vasi Kanalskega Kolovrata, malo skrivnostnega območja med dolinama rek Soče in Idrijce, iz ostankov tradicije oživil in na novo na noge postavil pustno skupino Liški pustjè. V domači hiši v središču slikovitega Kanala ob Soči ima Branko muzej pustnih likov, liških pustov, ki so tako enkratni in raznoliki, da si je kar težko zapomniti njihova nenavadna imena. Tako kot so nenavadni liški pustjè, so nenavadna njihova naličja, saj se precej razlikujejo od tistih, ki jih najdemo po številnih slovenskih krajih. Maske ta lepih in ta grdih so izdelane iz aluminija, medtem ko veličastni in počasni bajarji nosijo bakrene. En dan Drežnice

Brez Drežnice ne bi bilo pustne Slovenije, a je treba takoj dodati, da ne smemo mešati drežniškega pusta s tistim v dva kilometra oddaljenih Drežniških Ravnah. Brez fantovščine in njenih strogih pravil drežniški pust ne bi bil, kar v bistvu je. Gre za ohranjanje arhaičnih pustnih šeg in mask. Drežniški pust je samo enkrat na leto, na pustno soboto. Drugo pomembno dejstvo je, da si člani fantovščine sami izdelajo masko in pustno opravo. Ko se poročijo in s tem izgubijo članstvo v fantovščini, mask ne smejo prodati oziroma drugače odtujiti. Drežničani z maskami ta grdih in ta lepih ter drugih likov ne hodijo nikamor, čeprav bi jih radi videli na marsikaterem karnevalu. Tako so se odločili in to je poleg vsega tudi srčika pustne tradicije krajev in vasi pod mogočno južno steno Krna. Nogavica, napolnjena s pepelom, s katero se ta grdi podijo za mladimi in malo manj mladimi, prinaša srečo le v Drežnici …

Koši šoštanjski

Pustni lik babe, ki v košu nosi dedca, je dokaj pogost v slovenski pustni tradiciji, saj ga bomo našli v okolici Ilirske Bistrice, pri škoromatih v Brkinih ali v skupini vaške skupnosti Mali Okič v Halozah. Gre za spretno izdelano masko, saj koš nosi moški, ženska, tista, ki naj bi nosila moža, pa je maska. Koši šoštanjski so zanimivi že zato, ker se delavcem v starih časih Šoštanja in tamkajšnje uspešne usnjarne očitno niti ni tako slabo godilo. Povedano drugače, usnjarji so imeli verjetno dobrega delodajalca, ki je plače redno izplačeval, tako da so na plačilni dan še z večjim veseljem zavili v gostilno. A kaj, ko so jih njihove žene tako zelo pogrešale, rekli bi, da so pogrešale njihove prihodke, da so si oprtale koš in odhitele po svoje močnejše polovice v najbližjo šoštanjsko gostilno. V spomin na ta dan ter razvlečen in opijanjen večer nas še danes, opremljeni s svojimi ragljami, razveseljujejo Koši šoštanjski. Tako pravijo in dodajajo, da niso šoštanjski koši. So torej Koši šoštanjski.