Divje mačke Pirana prodirajo v svet

Novozelandski pisatelj je potreboval eno piransko kosilo – da se je navdušil nad našimi mucami.

Objavljeno
22. marec 2014 18.47
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Kaj se zgodi, ko se novozeland­ski avtor med kosilom zagleda v mačke, ki ob piranski rivi oprezajo za ostanki rib? Knjiga. Otroška knjiga, ne nujno samo za otroke in mladino, o mački Felicii in njenih kolegih, ki se morajo med zidovi in cerkvami srednjeveškega mesteca boriti ne samo za obstoj, temveč tudi za čast. In ljubezen. A o tem pozneje.

Scott Alexander Young je imel in ima, tako kot njegova mačja junakinja, pestro življenje: zgodaj, relativno zgodaj, je zapustil domovino. Se na enem od radiev Bangkoka, angleško govorečem, udinjal kot didžej, igral v osrednjem novozelandskem gledališču, za ameriške časopise ocenjeval restavracije v Firencah, bil odgovorni urednik vodnikov knjižne verige In Your Pocket za srednjo Evropo, pisal scenarije za znanstvenofantastične serije za britansko televizijsko postajo, poročal o življenju v Beogradu za avstralsko revijo Not only Black + White. Živel je v Buenos Airesu, Londonu in Benetkah. Sodeloval je pri projektih z Britancem Stepehenom Fryem, z Rid­leyjem Scottom, posnel svoj dokumentarec, igral nekaj manjših vlog v ameriških filmskih uspešnicah … Trenutno je njegov domači naslov v Budimpešti.

Agent KGB, uživač in pisatelj

Na vprašanje, kako je Novozelandec obtičal v Budimpešti, Young odgovarja, da je v te kraje prišel z nalogo, da napiše vodnik In Your Pocket. Še prej je nekaj časa prebil v Krakovu. Še pred tem je za eno od britanskih televizijskih mrež ustvaril in spisal serijo Max's Midnight Movies. In vmes je kot igralec nastopal v tv-filmih in serijah Fleming, Drakula, Svet brez konca in Houdini … Zdaj je sredi pisanja drugega dela kronike Divjih mačk Pirana. Njen prvi del bo v ZDA izšel v nekaj mesecih, v Veliki Britaniji je knjigo že mogoče kupiti … »Zdaj moram samo še najti založnika v Sloveniji,« pove Young. Škoda, ker nimamo mačjih založb. Njihovi uredniki bi se za knjigo zagotovo navdušili.

Scott Alexander Young pravi, da ima mačke rad, ker so to naravne umetnine in hkrati največje upornice med živalmi. Najbolj samosvoje. Kako jih ne bi imel rad!?

Kaj se je pravzaprav zgodilo med njegovim obiskom Pirana, da so ga njegove mačke tako očarale? »Bilo je pred leti. In to, kar se mi je zgodilo, me je napolnilo z zamislimi za kar nekaj otroških knjig. Ni nujno, da mi bo uspelo vse uresničiti. Drugi ali tretji dan obiska – vmes sem se mudil že na Hrvaškem, v hrvaški Istri – v tem čudovitem jadranskem mestecu sem jih opazil. Med kosilom v eni od piranskih gostiln na obali. Predvsem je moje zanimanje pritegnila ena od njih: močan in mišičast samec, ki se je spretno vil od mize do mize in v kremplje lovil, kar je padalo z miz. Vse to se je pred mojimi očmi dogajalo v počasnih posnetkih – potem sem opazil še eno mačko, ki je hrano iskala po isti poti. Ta mačka, ki sem ji tisti hip nadel ime Felicia, je bila gladka črna mačka, ki je – v moji domišljiji, seveda – morala pravkar pripotovati iz Neaplja.

Prvemu mačku, domačinu, sem dal ime Dragan. Nenavadno in hkrati smešno, kako se mi je že tisti trenutek vse to zdelo tako samoumevno. Felicia pa je takoj dobila vlogo vodje tropa, premetena, elegantna in požrtvovalna. Da njene lepote sploh ne omenjam. Dragan je njen zvesti oproda, general. Skupaj z drugimi uličnimi mački, mačkicami in mačkoni ustanovijo gang, pravo mačjo kolonijo, ki ji načeluje močna in neodvisna Felicia. Dal sem jim ime Divje mačke Pirana. Čeprav so to od vedno bile.«

Young pojasnjuje, da se mu je zdelo naravno, da je vodja tropa samica. »Toda tisto, kar je resnično oživilo moje ubesedene slike, kot sem vam jih zdaj opisal, so bile ilustracije Trentčana Morena Chisteja – tenkočutno je izrisal Felicijino divjo gracilnost in pravzaprav ustoličil značilnosti vseh junakov, ki nastopajo v knjigi. Moreno sicer ustvarja za Disney in Mattel – in resnično mu je uspelo upodobiti Piran, tudi Tartinija, tega duha mesta, čigar kip stoji na osrednjem mestnem trgu.«

A kdo so Divje mačke Pirana?

Gre za trop pametnih, kot radi rečemo, navadno precej pogumnih, predvsem pa lenih uličnih mač­kov. Felicia, mačja kraljica, se je rodila v Neaplju leta 1721, a je v vseh svojih življenjih večkrat obredla svet, preden se je dokončno ustalila v Piranu. Potem je tu Dragan, njen zvesti častnik, rojeni Pirančan, pravzaprav osemkrat rojeni Pirančan. Tu je preživel in se vanje rojeval – nešteto bitk. Do zadnjega diha. Pogumen in neustrašen. A vedno je vedel, kje je njegov dom. In da se je zanj vred­no boriti. Potem je tu še Magyar, domač tigrasti maček z madžarskih ravnin, pa Beyza, njegova sladka ljubica iz Istanbula. In Leopold, japonski čopastorepi maček. Z Dunaja, seveda.

Piran, mesto dogodivščin in duhov

Piran se Youngu zdi kot miniaturne Benetke – a v resnici gre za skoraj pozabljeno mesto, ki mu življenje vdihnejo samo še obiski turistov. Toda za vsem tem se skriva čarobni svet dogodivščin in skrivnostnega … duha.

Tistega poletja, ko pripovedovalec začne zgodbo, se v Piranu namreč začnejo dogajati zelo nenavadne reči. Kot bi bile na delu nadnaravne sile. Piranske podgane v rasti, razvoju sploh, izjemno napredujejo – vodi jih zloglasni General Podgana … In poleg te nove vojske podgan je tu še alzacijski pes in ta grozna človeška bitja, s katerimi je hočeš nočeš na tem svetu treba imeti opravka … Nekdo iz tropa nenadoma izgine … Je ugrabljen? Za povrhu se spremeni drugače prijateljski odnos z enim od duhov mesta, ki živi na enem od piranskih trgov … Z vsem tem se mora spopadati Felicia, braniti mora svoj trop in svojo čast. Ji bo uspelo? Mijaaav!