Tiskane izdaje
Kamorkoli grem, pa naj bo v gmajno nad hišo, v nepregledne gozdove, ki pokrivajo hrbte Javornika in Gorskega kotarja, v breg nad Kraškim robom, čez Liko, preraslo z orlovsko praprotjo, na Jadran ali kam za devetimi gorami in devetimi vodami, med divjimi rastlinami, posebno tistimi bolj pri tleh, vedno iščem takšne, ki dišijo.
Neverjetno, toda resnično: ljudje poznajo nešteto živali, ki lazijo, plavajo, letajo, lebdijo, ždijo ali pa že sto tisoč let niso več med živimi, kadar pa kaj sprašuješ o rastlinah, začudeno obmolknejo. »Res? To je užitno? Aja, pa za čaj, pa za mineštre ... čakaj, čakaj, kakosežereče ...« Skoraj povsod enako.
Za Ahila zdravilo,
Čeprav nosi latinsko ime Achillea po grškem junaku Ahilu, ki je z rmanom zdravil svoje ranjene soborce, v obilno krvavi zgodovini balkanskih plemen pa se ga je prijelo ime hajduška trava – hajduki so prav tako poznali Ahilovo skrivnost – in so ga med prvo svetovno vojno na soški fronti uporabljali za ustavljanje krvavitev, ko je zmanjkalo vsega sanitetnega materiala, je zdaj po krivici utonil v globoko pozabo.
Malokdo ve, da so mladi rmanovi listi, grenkljati, a prijetnega okusa, zgodaj spomladi odlična vitaminsko-klorofilna obogatitev jajčnih jedi, ki jim bliže morju rečejo frtalja, v čaju pa v kombinaciji z drugimi zdravilnimi zelišči brez stranskih učinkov zdravijo ali lajšajo marsikatero tegobo. V veliki družini rmanov, ki obsega več kot 80 vrst, so tisti, ki rastejo pri nas – po travnikih, ob poteh, na njivi in vrtu, v obcestnem pesku, skratka povsod, večinoma belo cvetoči, čeprav se tu in tam pojavi kak cvetni košek, ki je obarvan rožnato.
V Armeniji, najstarejši krščanski državi na svetu, kjer od leta 400 po Kristusu pišejo in berejo v svojem jeziku, zato zelo dolgo in dobro poznajo Biblijo z neštetimi opisi rastlin, imajo, po Noetu, ki je na njihovi (zdaj turški) sveti gori Ararat v barki čakal na konec vesoljnega potopa, med svojimi tradicionalnimi simboli oljčno vejico, vinsko trto in granatno jabolko. Bi lahko izbrali rastline, ki so bogatejše po svoji hranilni in zdravilni moči?
V Armeniji, kjer še niso pozabili ali zavrgli izročila o uporabi rastlin, po razbeljenih skalah strmih hribov, na katerih so skriti starodavni samostančki, kjer so pisali svoje knjige, divje raste rumenocvetni rman, prav tak, kakršnega pri nas kot vrtno rastlino sadimo za okras.
Pod žgočim soncem, ko temperatura čez dan v senci zleze čez 40 stopinj Celzija, od sončnično rumenih koškov rmana veje močan, trpko-sladek vonj, ki se izgubi edino v globoki, hladni senci mogočnih orehov, od katerih živi mnogo Armencev. Oreh, z zdravilnimi in hranljivimi plodovi, ki jih namakajo v zdravilne žganice ali jih stiskajo v dragoceno olje, ki je balzam za kožo, kosti, sklepe in želodec, je eno najdragocenejših, pri nas, žal, vedno bolj izginjajočih dreves. Njegovi listi odganjajo mrčes, včasih, ko je bilo teže spravljati ozimnico, pa so posušene dajali med zelenjavo in sadje, da ni gnilo.
Sredozemlje na vrtu
Slovenija leži na kamninah, ki so od Panonske nižine do Istre in od Julijskih Alp do Bele krajine tako raznolike, da na prsti, ki na njih daje oporo koreninam, uspeva nepregledna množica drobnih in velikih rastlin. Precej jih je dišečih, cvetočih, lepih, okusnih in zdravilnih.
Uporabljamo jih lahko za veliko reči: kraški šetraj, materino dušico, dobro misel, ki je bližnji sorodnik še bolj divjega in aromatičnega origana, divje udomačenega po vročem skalovju Dalmacije, Sicilije in drugih ožganih dežel okoli Sredozemskega morja, lahko sušimo za začimbo ali čaj, namakamo v olju ali kisu, sušimo za prelepe dišeče šopke, s katerimi si doma podaljšamo poletje, sveže pa drobimo v skutne namaze, v poletne solate s paradižnikom, na sveže marinirane sardončke ...
Dalmatinci na slane filete nakapajo malo oljčnega olja, popoprajo, poškropijo z limono in nadrobijo veliko posušenega mravinca – origana. Vse naštete rastline lahko naselimo na vrt. Ker so otroci sonca, se moramo potruditi samo toliko, da poiščemo res najbolj sončno mesto, nekaj večjih kamnov, mednje nasujemo ne prebogato zemljo in drobnejše kamne in jih posadimo.
Dobra misel bo čez kakšno leto pokazala svojo osvajalsko naravo. Toda če velike grme pustimo rasti nekje, kjer niso napoti, bodo cveteli in dišali do pozne jeseni, tako kot gorski ali kraški šetraj ali izop. Na vseh se bodo gnetle čebele, kajti cvetovi sredozemskih dišavnic jim neustavljivo dišijo. Tako kot sivka. Čeprav pri nas (in po Evropi) ne raste divje, jo je zelo lahko naseliti, samo preveč dobrega ne sme imeti. Zaseje se sama, tudi v kamnu, kot na fotografiji.
