Tiskane izdaje
Decembra ste končali snemanje filma v režiji Matevža Luzarja, v katerem sta odigrala vsak svojo vlogo. Precej neobičajno, kajne, da sta se znašla v istem filmu in na isti, igralski strani?
Dušan: Igrava skupaj, a razen tega, da sva oba v istem upokojenskem domu, se v nobenem kadru ne pojaviva skupaj.
Milena: Kako da ne? Ko smo krasili novoletno jelko.
Dušan: V isti sekvenci, v istem kadru pa ne.Milena: V splošnem planu ja. No, pa saj igralec tako in tako do konca ne ve, kaj bo iz filma nastalo.
Kaj je privedlo do tega sodelovanja in kako to, da ste se, Dušan, prelevili v igralca?
Dušan: Nastopal sem že v veliko filmih, zadnjih dvajset let sicer ne, prej pa. Rad imam majhne, epizodne vloge. Sploh zelo rad igram. Drugo vprašanje je sicer, koliko res igram in koliko samo nastopam.
Milena: Dogajalo se je, da so me klicali režiserji in spraševali: Kje bi lahko dobil vašega Dušana za eno vlogo? Sem bila že kar malo ljubosumna!
Kakšna je zgodba?
Milena: Film ima za zdaj naslov Srečen za umret, vprašanje pa je, ali bo tako ostalo. Govori o starejšem moškem Ivanu, ki izgubi ženo, otroci pa ga, kakor je v navadi, dajo v dom. Tam je zelo nesrečen, dokler ne najde nove prijateljice, ki jo igram jaz. In tako mu postane življenje kar prijetno.
Optimistično torej?
Milena: Ja, ni zatežen film, bolj nežen, malo v češkem slogu.
Dušan: Grenko-sladko. Scenarij mi je bil zelo všeč, je nepretenciozen, ampak zelo topel, človeški. Tudi mene so poklicali nekega dne, ali bi sprejel majhno vlogo. Bil sem v stiski s časom, ker sem imel v Drami vaje za predstavo Bobby in Boris (premiera je bila 7. januarja, op. p.), dvojne, dopoldne in zvečer. Tako sem iz-prosil takšne termine, ko sem bil prost, večinoma konec tedna. Igram upokojenca, ki je v domu za ostare-e občane, bivšega rokerja, ki zdaj igra karte. Sem v skupini Ivanovih prijateljev, balinamo, učim ga plesati, enemu pomagamo pobegniti, da gre z njo (pokaže na Mileno, op. p.) v opero, in tako naprej. Zanimive, malo zabavne epizode.
Milena: Poleg Dušana nastopajo še Ivo Barišič, Dare Valič in Jeni (Evgen Car, op. p.). Zelo posrečen tim so, tudi drugače.
Življenje je očitno lahko lepo tudi v poznih letih. Kako pa se vi, Dušan, počutite pod taktirko kolega režiserja, ki je poleg tega še veliko mlajši?
Dušan: Taktirke ni tako zelo čutiti. Matevž Luzar je zelo nadarjen režiser mlajše generacije in izhaja iz igralca, iz njegovih idej, občutij, nič pretirano ne komandira. Ni veliko filozofije, spekulativnega mišljenja, tudi zato, ker so vloge zelo preproste.
Milena: Nič odvečnih besed ni pri njem. Bil je stoodstotno pripravljen. Zanj imam res same dobre besede. Zelo natančno je vedel, kaj želi, in ves tim je bil zelo pripravljen.
Dušan: Organizacija in vse okoli je bilo res na visoki ravni.
Milena, drži, da ste zadnje lanske predstave odigrali uradno v pokoju?
Milena: Ja, v pokoj sem odšla na dan mrtvih, pokojnih. Tako si bom mor-da laže zapomnila – 1. 11. 11 –, saj sem glede datumov precej slaba.
Je to bolj formalizem ali nameravate živeti umirjeno, upokojensko življenje?
Milena: Ne, to bom bolj težko, ker nisem tak tip. Za zdaj še nimam pravega občutka. Vse leto sem zelo veliko delala, bomo videli, kaj bo čas prinesel. Ne bojim se, da bi mi bilo dolgčas, ker je še toliko stvari, ki jih je treba obdelati v življenju, ker prej ni bilo časa zanje. A zdaj ne bom več vezana, to pa je neke vrste svoboda.
Dušan, Mileno ste za njene vloge v zadnjem obdobju javno pohvalili tudi v Nedelu.
Milena: Ja, sem se zelo začudila, ker je bilo prvič, da me je tako pohvalil.
Dušan: Bilo je ravno pred izborom za Slovenko leta ... (Milena Zupančič je bila ena od letošnjih nominirank, op. p.)
Milena: A si malo špekuliral?
Dušan: Dal sem ti javno podporo! Ne, res sem ponosen nanjo, in to ni bilo kar tako mimogrede izrečeno. Dejansko je lani igrala velike, pomembne vloge v dobrih predstavah, imela je cel kup gostovanj. Bila je zelo uspešna.
Ena od teh predstav je bila tudi v vaši režiji v SNG Nova Gorica.
Dušan: Ja, gre za predstavo Obisk stare gospe, v kateri sta bila oba z Binetom Matohom veličastna. Ves an-sambel je bil izvrsten, Drago Ivanuša kot kompozitor pa je neverjeten, to je presežek.
Milena: Bom kar naravnost povedala, ker zdaj si že privoščim, da vse sorte tudi na glas povem. To se mi je zdela ena največjih krivic preteklega leta, da ta predstava ni bila izbrana za Borštnikovo srečanje. Pa ne za-radi mene, meni to res ni potrebno, ampak zaradi ansambla. Res so bili izjemni in mislim, da se jim je zgodi-la velika krivica. Za predstavo je po-membno, da jo vidi čimveč ljudi.
Dušan: Naredili so zelo težke, komplicirane stvari z velikim entuziazmom. Ansambelski dosežek, ki ni običajen.
Oba sta ustvarila izjemen opus in verjetno bi se težko izognila temu, da se vajine poti ne bi vsaj občasno prekrižale v ustvarjanju?
Milena: Nekajkrat sva sodelovala, a ne prav velikokrat.
Dušan: Veste kaj, Milena Zupančič je vélika igralka in nima teh težav, da bi jo moral partner forsirati, zasedati ... Zelo sem vesel, ker sodeluje z najboljšimi režiserji in na različnih koncih. Če čutim, da je v igri, ki jo režiram, priložnost, namenjena njej, potem jo povabim, drugače ne.
Milena: In hvala bogu, da je tako! Ko sva midva začela skupaj živeti, sva imela že vsak svojo začetno kariero narejeno. Ni bilo treba, da bi on mene vlekel naprej. Režiser vedno ve, kakšno predstavo hoče narediti. Igralci se motimo, če mislimo, da vemo, kakšen bo končni izdelek. In kadar se je njemu zazdelo, da v tisto njegovo vizijo predstave jaz sodim, takrat sva delala skupaj in je bilo ve-dno fino. Te predstave so bile vedno zelo dobre.
Sta si morda postavila nenapisana osebna pravila, da se zasebno in službeno ne bi preveč prepletlo, morda celo zapletlo?
Dušan: Večinoma je tako, da Milena zelo profesionalno dela svoj del posla, jaz delam svojega. Jaz režiram, ona igra. Pri Learu, v katerem je ona igrala Norca, pa se je zgodilo, da je čutila potrebo, da na odru polemizira z mano. Vpričo vseh drugih. Kar sem po hitrem postopku končal.
Milena: Bom jaz kar takoj dodala nekaj na to. Doma o tem seveda ne debatirava. Mimogrede že, a da bi se midva doma režirala, nikoli, nikakor ne. To se opravlja v teatru. Od začetka sem bila mogoče še malo uporniška in se mi je neumno zdelo, zdaj pa nič več. Natančno vem, da takrat, ko je nezadovoljen s tem, kar se na odru dogaja – naj gre za karkoli ali kogarkoli –, takrat vedno jaz kasiram, tudi za druge.
Dušan: To je res! Ker če tulim nanjo, potem imam alibi, da se lahko derem tudi na druge. In ona tega instinktivno ni začutila v primeru, ki sem ga omenil, tako da se je zelo upirala.
Milena: Zelo! Ampak tam je bila še ena otežujoča okoliščina zame: Leara je igral Rac. Potem sta v duetu imela pravico, da se dereta na mene, seveda v želji, da dobro naredim. Pri tem Norcu sem bila zelo vesela, da sem ga delala, a od začetka sem imela velike težave, nisem našla poti. Potem se je velikokrat laže začeti kregati ...
Dušan: Vidite, kako so to kompleksne stvari! Je več motivov, razlogov za to, da nastajajo nesporazumi, konflikti, tenzije ...
Je sploh mogoče nastajanje predstave, v kateri se nič ne kreše?
Dušan: O ja. Nekatere imajo prav lenoben tok, vse je v redu, poteka gladko, režiser pusti, da predstava zori sama po sebi, in to ni nujno slabo. Prepiri, razburjenje niso nujni.
Kaj pa debate?
Dušan: V teatru so debate kar naprej, pred predstavo, med odmorom, po predstavi. Na desetine detajlov se razčisti zunaj odra, na kavi ... Predstava nenehno raste tudi v neformalnih okvirih.
Verjetno pa doma le izmenjata mnenje o delu drug drugega. Dušan, morda imate vi v tem rahlo prednost, saj režiserju pripada pravica do kritike igralca. Kaj pa igralka, si upa kritizirati režiserja?
Milena: Seveda. Midva ima to tako urejeno: kadar on dela predstavo, v kateri mene ni, grem na premiero ali predpremiero kot vsak drug gledalec. Enako on. Nikoli se ne vpleta, pride na premiero tako kot drugi. To se mi zdi edino prav. Potem pa drug drugemu – mislim, da odkrito – poveva, kaj misliva.
Dušan: Saj ona marsikaj pove mimogrede, a jaz ne odreagiram. Meni se zdi nespodobno vpletati se in vplivati v tej ali drugi smeri. Molče grem čez njene probleme in puščam, da se stvari razpletejo same od sebe. Enako velja zame. Zelo redko ji govorim, kako predstava nastaja, kakšne probleme imam na vajah. In si tudi ne želim vpletanja. Človek, ki ni organski del nekega procesa, ne more biti svetovalec in ne more ničesar prispevati k temu, da se stvar pozitivno razvije.
Milena: Toliko časa sva pa že skupaj, da vidiš človeka – on vidi pri meni, jaz vidim pri njem –, ali je, ko pride skozi vrata, razpoložen ali ne. Komu boš pa kazal svoje skrbi, če ne doma? Vem, da sem včasih neznosna med nastajanjem kakšne predstave, ko še ne najdem pravega načina in mi gre vse na živce. In on ve, kje je razlog za to.
Je Bohinjska Bela, kjer ste odraščali, vaš dom ali zatočišče?
Milena: Ne, tam sem doma, v Ljubljani ostanem le redko. Vedno sem se vozila na tej relaciji, in če se le da, grem raje tja. Z Dušanom je nasprotno, on je večino časa v Ljubljani, čez vikende pa pride v Belo.
Dušan, veljate za človeka z izjemno energijo, pa tudi hitre jeze.
Milena: To je bilo, ko je bil mlad. Bom ponovila, kar sem enkrat že rekla. Moram priznati: v njegovih predstavah so igralci zmeraj izvrstni, ker se zelo veliko ukvarja z njimi. Spomnim se davno nazaj, ko so zapisali, da »kod njega i kamen proglumi«. Ima pravi odnos do igralcev, je pa res, da imajo nekateri režiserji bolj fin ton, on pa se finih tonov izogiba. Kdor tega ne razume, je to njegov problem.
Hotela sem vprašati, Dušan, na kakšen način iz igralca potegnete tisto najboljše?
Dušan: Skrivnost je v sodelovanju, v pogovoru, v skupnem delu. Jaz ne mislim, da mora režiser nadzirati vsak ton, vsako gesto igralca. Vloga mora organsko rasti iz njegove osebnosti, znanja, talenta, sposobnosti. Praviloma spodbujam tak razvoj dogodkov na vajah. Včasih postanem nestrpen, mogoče tudi agresiven, a čedalje bolj redko. Toliko sem izkušen, da vem, kaj pomaga in kaj ne. Odprt konflikt je ogenj, ki se ga ne da nadzorovati, uniči tudi tisto, česar ne bi bilo treba.
Ali k mlademu igralcu pristopi-te drugače kot k starejšim, bolj izkušenim?
Dušan: Mlademu igralcu je včasih res treba malo pomagati, se malo več z njim pogovarjati. Tudi z mladimi imam silno dobre izkušnje. Če mu zaupaš, kar je bistveno, in ga spodbujaš v avtorski kreaciji, so rezultati lahko osupljivo dobri.
Zaznate pri njih kakšno strahospoštovanje?
Dušan: V teatru vedno krožijo čenče in trači in igralci tega slišijo že na akademiji dovolj, pa tudi po »bufetih«. Obstajajo neke predstave o tem, kaj zdaj ta žival od njih hoče in kako nevarna je odru. Vsak vstopi z nekim predznanjem, predsodki, informacijami. Najbrž je neka predstava, ki paralizira mladega človeka. Moja stategija pri delu z mladimi je temu primerna.
Milena: Moram povedati, da mladi z njim zelo radi delajo. In slišim, da jim je zelo naklonjen. Morda mlajša generacija celo bolj razume njegov način kot marsikdo iz naše.
Od zadnjih petih predstav, v ka-terih nastopate, je kar tri režiral Ivica Buljan.
Je to zgolj naključje?
Milena: Začela sva tako, da sem mu odklonila sodelovanje. Potem sva prvo predstavo Markiza de Sade delala v Drami in kemija je bila prava. Zelo rada delam z njim, je zelo drugačen režiser od drugih. On med vajami igralca kar pušča, in ko sva začela, sem se med vajami spraševala, kam bo to pripeljalo. Ampak ko je stvar do neke mere narejena, pove svoje mnenje. Sodelovala sva v treh predstavah – v Kranju še Lovske scene in Macbeth v Drami, ki je silno uspešen.
Dušan: Z njim si sodelovala v štirih predstavah. Zadnja je Jaga baba na Reki.
Milena: Ja, točno, štiri, pa res!
Kako je z igralsko kondicijo, ali leta igrajo kakšno vlogo?
Milena: Mislim, da ne. Lani sem igrala zelo različne vloge v različnih jezikih. Seveda se moram vedno, kadar je daljša pavza, malo nazaj naučiti, drugače pa ne. Ne vidim nobene razlike. Nasprotno, zaradi izkušenj, dolgoletnega treninga je mogoče celo laže.
Dušan: Z igralsko kondicijo je tako, da več ko igraš, laže je. Dejansko mora biti igralec nenehno v pogonu. Ravno frekvenca vlog je tisto, kar mu daje moč, suverenost. Da se kar naprej sooča z novimi izzivi. Tako je tudi pri ansamblih. Drama, recimo, igra 18 predstav vsako sezono in zelo veliko ponovitev. Prav te so tiste, ki dajo igralcu užitek, gotovost in nadzor nad vsem skupaj.
Lani sta izšli dve knjigi Dušana Jovanovića: zbirka esejev Proti toku in pesniška zbirka Nisem. Vaš prvenec. V zrelih letih.
Ja, izšla je moja prva in zadnja pesniška zbirka.
Kako pa ste lahko tako prepriča-ni?
Milena: Ja, kako lahko rečeš s takšno gotovostjo? Jaz ga kar malo zafrkavam. Ponavadi se pesniški prvenci izdajajo tam nekje pri osemnajstih, ne pa pri njegovih letih.
Dušan: To zbirko je nekako izzvala cela vrsta naključij. Na literarnih gostovanjih Beletrine sem ponavadi bral drame. Segment drame ali neki prizor pa zelo težko pričara zgodbo, celoto dramskega dela. Ko smo šli na Portugalsko, sem Mitji Čandru rekel: bom raje napisal par pesmic, da bo meni laže in se ne bom mučil s temi dramami. Napisal sem osem pesmic, prevedli so jih in bilo je zelo uspešno, predvsem odmev občinstva in reakcije tiska. Andrej Brvar in Čander sta me začela nagovarjati, naj napišem zbirko. Lotil sem se, veliko sem jih zavrgel, nato sem jih še nekaj časa likal, obdeloval in potem smo šli v tisk.
Nikoli prej niste pisali poezije?
Dušan: Pisal sem songe za dramska besedila, pa priložnostne zafrkancije, to je bil nižji rang pisanja.
Pravite pa, da se nimate za pesnika?
Dušan: Če bi se primerjal z velikimi slovenskimi pesniki – kar mi niti na misel ne pride –, bi lahko zardeval. Nimam teh ambicij in se nimam za rojenega pesnika. To je bolj naključni rezultat specifičnih okoliščin. Je pa lepa izkušnja, zlasti v branjih pred publiko. Čeprav se zarečenega kruha največ poje, nisem prepričan, da se želim sistematično ukvarjati s poezijo.
Zadnja vaša premiera v Drami je še sveža. Napeta psihološka drama Bobby in Boris, legendarna šahovska partija z elementi psihološke vojne. Kam greste naprej?
Dušan: V Gorici v sodelovanju z EPK pripravljam modno revijo. Nenavadna bo, ker gre za slavne osebnosti iz zgodovine, od Aleksandra Velikega do Michaela Jacksona. To bo nekakšen civilizacijski priročnik za vrednote, ideje, izzive najbolj inteligentih, genialnih ljudi v naši večtisočletni zgodovini. Zanimiv, a težak projekt. Idejno se navezuje na moj stari projekt Žrtve mode bum bum v Slovenskem mladinskem gledališču, modno revijo vojaških uniform skozi stoletja. To je bila zelo uspešna predstava, ki je imela pacifističen oz. antivojni naboj. Ti krojači mode so tudi krojači sveta, ljudje, ki so zaznamovali ključne vrednote, ideje našega sveta. Ni edinstvenega fokusa, ampak je razpršen projekt, iz katerega se sestavlja mozaik sveta. Aprila začnemo, junija bo premiera v Mariboru.
Morda tudi vi urejate svoje misli s pisanjem?
Milena: Bilo bi lepo, če bi imela ta talent, ampak ga nimam. Pa tudi časa ni bilo, saj sem bila s svojim delom zelo zaposlena. Je pa lepo, ker si pri tem ustvarjanju odvisen sam od sebe, zavidam pisateljem, slikarjem. V mojem poklicu pa si odvisen od toliko stvari, veliko se moraš prilagajati, včasih ti pomagajo, včasih pa ti tudi »odpomorejo«.
Dušan: Zadnjič mi je na tiskovki Drago Jančar rekel, kako zelo mi zavida teatrsko izkušnjo. Ker teater je kolektiv, skupnost, ustvarjanje v timu. In je rekel, da je neskončna samota pisatelja včasih prav mučna in da si želi radosti skupinskega ustvarjanja. In to je res, meni so vaje vedno vrhunec dneva, to je nekaj najboljšega, kar lahko doživiš. Vaja je veliko bolj polna ustvarjalnosti, idej kot vsakdanje življenje. In tudi gledališče je veliko bolj bogato, ne zaradi dramskih konfliktov, ampak zaradi ljudi, zaradi likov, besedil in vsega, kar se tam izreka in pokaže. Gledališče je dejansko en velik privilegij.
