Tiskane izdaje
Izdaja vas štajerski naglas – od kod prihajate in iz kakšne družine ste doma?
Ja, Štajerka na dolgem začasnem delu v Ljubljani. Kadar pa se v pogovoru počutim dobro, sem čista Štajerka. Moja starša sta bila huda alkoholika. Svoje življenje sta si s tem skrajšala skoraj za polovico, s svojim ravnanjem pa sta sebe in otroke nemalokrat prignala na rob še razumljivega in dojemljivega. Pravzaprav pogosto tudi čez. Da bi lahko razumeli mojo družino in moje otroštvo, bi morali izumiti nove besede. S temi, ki jih poznam, se ne da opisati. Iz take družine pa, seveda če prideš živ, ne prideš cel, temveč v kosih. No, sestavljanje potem traja kar vse življenje, pa še za drugo kaj ostane. Vedno kje zgrešiš in zakrpaš narobe. To pa hudičevo boli.
A če mi je bilo v otroštvu marsikaj ali kar vse odvzeto, pa mi je bilo dano nekaj drugega – življenjska energija, za katero sploh ne vem, od kod prihaja in kje je spravljena, kot da sama vleče vse te nitke. Jaz bi najbrž drugače že zdavnaj kje zaždela. Lahko si mislite, da imam vseeno veliko sposobnost preživetja in da rada delam. Sama mislim, da nisem ravno deloholik, ampak brezdelje me pa res utrudi. Čez vse rada čistim, ker takrat dobim najboljše ideje. Včasih mislim, da če bi bila čistilka, bi zagotovo našla rešitev za človeštvo.
Učenje oz. izobraževanje mi je poleg dela omogočilo preživetje. Nikoli ne bom pozabila svoje profesorice Radonjičeve za slovenščino v srednji šoli. Očitno sem dobro pisala spise, no, težkih tem v mojem življenju ni nikoli zmanjkalo. Vsakokrat sem morala spis prebrati pred razredom. To je bila izredna pohvala in tako se je šele v srednji šoli začela sestavljati moja bolj normalna samopodoba. Tako danes vsaj znam biti ponosna na svoja sinova!
O vas kroži glas, da ste pomagali že veliko otrokom, staršem, družinam. Velikokrat potiho in namenoma daleč od oči drugih. Vas je v plemenitost obrusilo življenje?
Vedno sem takrat zagotovo najbolj vesela jaz. Lahko pa, da izhaja ta moja potreba iz čisto nagonske skrbi za tri sestre. Osebnostno smo si bile zelo različne, samovoljne, samotarske, vendar smo si delile vsak košček kruha. Kot otrok sem bila neko poletje v zdravstveni koloniji. Sorodniki so bili v tem času na enem od redkih obiskov pri nas. Saj je jasno, da so se nas vsi izogibali. Prinesli so tudi čokolado za otroke. Sestre so dve vrstici čokolade prihranile tudi zame. Zavile so jo v papir in obesile na neko drevo na travniku. Seveda so čokolado pred menoj pojedle že mravlje. Posebno sva povezani s sestro Francko, ki je psihologinja. Mnogokrat mi je pomagala. Povezani sva na način, da se razumeva brez besed. Težko je to opisati. Kadar se slišiva, že vnaprej veva, kaj katero teži.
Najbrž je bila ravno ta nemoč v otroštvu, da bi lahko zbežal iz revščine in stalnega strahu, pomanjkanja in agresije, neki vzgib, da nihče ne bi smel tako živeti. Da bi moral vsak človek v stiski dobiti pomoč. Redko sicer, vendar sem pozneje v življenju tudi jaz srečala dobre ljudi, ki so mi pomagali. In hotela sem biti podobna njim! Potem pa to najbrž pride v kri.
Ne vsakomur ...
Posebno se me dotaknejo nemočni; otroci, starejši ljudje, ljudje s posebnimi potrebami, hudo bolni. Od vseh teh sem se največ naučila. Nekajkrat v življenju so me neka naključja – ali pa ne – pripeljala do umirajočih ljudi. Te izkušnje so me učlovečile. Zdaj laže živim z agresivnimi ljudmi, z nadutimi, bahavimi, ker vem, da na koncu vsi potrebujemo samo ljubečo roko. In moj sin, ki ima downov sindrom, mi vedno znova kaže, da je življenje v bistvu lahko tudi preprosto, če razumeš, da je beseda lahko zdravilo, objem odpuščanje, potrpežljivost, oproščanje …
Ste se tudi zato odločili za študij defektologije?
Za študij defektologije sem se odločila pri dvajsetih, ko sem že bila v službi. Najlaže bi bilo reči, da mi jo je nekdo nastavil, ker je vedel, da bom znanje potrebovala za svojega sina. Kot otrok sem velikokrat sanjala o tem, da bom študirala pravo, da bom sodnica. Saj veste, da bom lahko kaznovala tiste (smeh), ki so me poniževali in zaničevali. Kakor koli že, tudi to je bila v tistih okoliščinah neka strategija, ki me je razbremenjevala. Potem pa je le prevladala misel, da je bolje delati za tiste ljudi, med katerimi bi se bila prav lahko znašla sama.
Preden ste postali ravnateljica Vrtca Pod Gradom, ste bili dolga leta pomočnica ravnatelja in delali ste z otroki s posebnimi potrebami. Povedali so mi, da imajo vaši sodelavci in starši veliko zaupanja v vas … Katere so po vašem mnenju najbolj potrebne lastnosti ravnatelja vrtca?
Več stvari je tukaj in vse se mi zdijo pomembne. Predvsem moraš imeti rad ljudi. In vedeti, da je vsak enkraten, čeprav so nam nekatere reči skupne; želimo si pošteno in pravično ravnanje, pohvalo, potrditev, pomoč, spoštovanje. Vsak mora imeti možnost povedati svoje mnenje, biti slišan. Jaz dobro vem, da ne znam vsega. Da se vedno ne znam odločiti prav. Zato vprašam sodelavce.
Vsi pa se moramo zavedati, da je treba svoje delo opraviti odgovorno in pošteno. Predvsem zaradi otrok. In da smo odvisni drug od drugega; brez otrok ni vzgojiteljev in brez vzgojiteljev tudi ni ravnatelja. Torej smo vsi na isti veji.
Redko, ampak kadar je treba reševati nesoglasja med starši in delavci, vedno zagovarjam dobro otroka. Ne glede na to, komu se bom zamerila. In tudi rada ugodim prošnjam in željam delavcev in staršev, če s tem ne škodim drugim. Rada imam vse svoje sodelavce in jih tudi spoštujem.
Zakaj se zdi, da šolski izobraževalni sistem daje najmanj opore, pozornosti prvemu obdobju človekovega izobraževanja, ki poteka v vrtcih. Zakaj je piramida obrnjena na glavo?
V vrtcu delam več kot trideset let. Znanost in izkušnje mi povedo, da so prva leta najpomembnejša v življenju otroka. Vendar ne samo na kognitivnem področju, temveč tudi na socialnem in čustvenem. V tem obdobju otrok pridobiva prve in najpomembnejše izkušnje o marsičem ali o vsem; kako iskati svoje mesto v okolju, kako sodelovati z drugimi, kako socializirati čustva, reševati težave, kje in kako iskati informacije in odgovore, spoznava lastne sposobnosti, razvija odgovornost do sebe in drugih …
Otrok se bo znašel v življenju, če bo imel dovolj izkušenj. Nekatere lahko pridobi tudi doma, ne pa vseh. Kadar še vedno kdo reče, da je v vrtcu samo varstvo, sem žalostna. Večkrat se pogovarjamo s sodelavkami o svojem poslanstvu in veliki odgovornosti, ki jo čutimo do otrok v tem smislu, da jim omogočamo takšno učno okolje, ki jih izziva, spodbuja njihovo radovednost in vedoželjnost. In veselje do življenja. Včasih jih spomnim, da otrok marsikaterega dejanja in ravnanja odraslih ne pozabi. Posebno še, če mu je ostalo v spominu kot nekaj slabega.
Če je torej zgodnje obdobje otrokovega življenja pomemben čas za oblikovanje temeljev njegove hiške, pa sta vrtec in predšolska vzgoja v vertikali vzgojno-izobraževalnega sistema čisto spodaj, na dnu. No, saj tako mora biti, ko se začne graditi, po pomembnosti pa bi, po mojem mnenju, moral biti vrtec na vrhu. Zakaj je tako, ne vem natančno. Ker ni ocen in nacionalnega preverjanja znanja? Ker v vrtcu ni pomembno samo znanje, temveč tudi čas, ko delimo igrače, ko si pomagamo zapenjati gumbe, ko se primemo za roke in nam je dobro, da smo skupaj, da imamo koga, ki se mu lahko potožimo, da se lahko skregamo in vseeno vemo, da se imamo radi …
Pravite, da so se v zadnjih petnajstih letih starši predšolskih otrok zelo spremenili. V čem najbolj?
Ja, starši so se zelo spremenili, pa tudi otroci. Tako ali tako pa se mi zdi, da vse poteka vedno hitreje; razvoj, tehnologija, informacije, čas … Samo naša dobra mati narava s svojo evolucijo zamuja.
Otroci so se spremenili v tem smislu, da imajo veliko več znanja in informacij, za katere se mi včasih zdi, da jim tako ne moreš uiti, ker letajo kar po zraku, nam silijo pod odejo in v krožnike. Predvsem slabe. Če bi bile same dobre, se ne bi nič pritoževala. Otroci postavljajo vprašanja, za katera moramo odrasli iskati odgovore, da jim lahko pravilno odgovorimo. Po drugi strani pa skoraj ne vedo, kaj naj sploh počnejo z navadnimi lesenimi kockami.
Starši so tudi zbegani od vseh receptov za vzgojo in vedno bolj negotovi, kako naj ravnajo, da ne bi česa zamudili, spregledali. Slabo ozračje v družbi in stiske vplivajo na ljudi, da imajo manj potrpljenja, da so bolj zagrenjeni, da iščejo (tudi) dežurne krivce za svojo slabo voljo. Radi bi zavarovali otroka pred vsem, kar bi ga lahko prizadelo, kar bi mu povzročalo neugodje. Kar je lahko razumeti. Vendar da otroku prilagajmo okolje v celoti, ni pravi način. Otroku s tem onemogočimo, da se sooči s težavami in neugodnostmi, z odgovornostjo za svoja dejanja, da si pridobi izkušnje in strategije, ki jih bo potreboval vse življenje. V predšolskem obdobju si otrok lahko pridobi take dragocene izkušnje v okolju, v katerem se počuti varnega in ima oporo. Pozneje pa bo, izhajajoč iz teh izkušenj, znal ustrezno ravnati v vseh okoljih.
Preden sva se začeli pogovarjati, ste mi rekli, da gre otrok v resnici rad v vrtec zaradi vzgojiteljice – da niso tako pomembne ne igrače ne kar koli drugega, kar ga tam pričaka. Zakaj je tako?
Ko jeseni prihajajo v vrtec naši najmlajši, enoletniki, se iz naročja staršev preselijo v naročje vzgojiteljic. Otrok ne zanima, kakšno je igrišče in vrtec, ali je pohištvo novo ali staro, ali so omare polne igrač. Želijo si samo varen objem. Vzgojiteljice jih hranijo, tolažijo, uspavajo, božajo, previjajo, jim prigovarjajo. Nobene materialne razmere ne morejo zamenjati človeka. Predmeti nimajo čustev, ne morejo biti navdušeni nad izdelkom otroka, ne morejo se razveseliti otroka, ga tolažiti ... Ne morejo mu dati občutka varnosti, sprejetosti.
Otroci imajo radi prijazne, duhovite, nasmejane, pravične in tudi odločne ljudi. Ki znajo držati besedo. Radi imajo ljudi, ki jim postavijo meje. Sami si jih ne znajo, ker nimajo dovolj izkušenj in ne morejo predvideti vseh posledic svojih dejanj. Pomembno je za vse, da vemo, kaj lahko in kaj ne in zakaj.
Ampak, brez hokeja pa ne gre …
Za hokej pa spustim iz rok tudi cunjo in metlo in kuhalnico (smeh). Sicer lahko kakšen košček tekem gledam samo med blokom reklam na programu z narodnozabavno glasbo, na katerega je prilepljen moj sin. Navijam za Jesenice, vedno sem. In zdaj tudi za Anžeta Kopitarja.
Je pa tako s tem hokejem, da nikoli ne vidim, kje je pak. Zame je prehiter. Ko je gol, je itak pol dvorane v zraku. Ampak to me ne moti, navdušujejo me spretnost, hitrost in odločnost, ki jo potrebuješ pri tem športu.
Izvedela sem tudi, da čeprav se vsak dan vozite v Ljubljano s Celjskega, za svojo mizo v enoti vrtca na Praprotnikovi skoraj vsak dan sedite že pred šesto uro … Kako vam uspe – da skrbite za sina Janeka, mladostnika s posebnimi potrebami, ste uspešni v službi, vedno polni energije – da ob vsem, kar nas obkroža, ostanete tako normalni?
Ja, res. Kmalu bo štiri leta, odkar vsako jutro vstaneva ob pol štirih in se iz Slovenskih Konjic odpraviva v Ljubljano (Janek obiskuje zavod Janeza Levca, op. p.). Skoraj vse življenje vstajam ob takih zgodnjih urah, zvečer pa spiva že tudi ob osmih. Janek si potem lahko privošči še malo spanja, jaz pa svoje misli. Rada vozim. Razen pozimi.
Včasih je težko. Janek ima že od malega zelo moteno spanje. In če je težka noč, ko ure in ure pospravlja po omarah, moram biti zjutraj še posebno dobre volje, da ga kaj ne razjezi. O, ja. Včasih je tudi meni težko. Tega pa moj Janek ne mara. Počuti se nelagodno, ker ne razume in ne zna reagirati drugače kot s trmo in zapiranjem vase. Zato si težke trenutke prihranim za čas, ko me ne vidi.
Predvsem skrb za moja dva fanta, posebno za Janeka in njegova preprosta logika življenja, moja kmečka pamet, delo, ki ga rada opravljam, košček vrta, na katerem je veliko več polžkov in strun kot solate, predelovanje odvrženih predmetov s smetišča, kava na hitro z dobrim človekom, Mama Leone od Laibacha, Long road od Knopflerja in smejati se svojim napakam ... Kolikor toliko normalno (smeh).
