Edini kraj, kjer danes blagoslavljajo potice

Samo en kraj je v Sloveniji, kjer so danes k blagoslovu nesli potice. Na Ljubnem ob Savinji, v osrčju Zgornje Savinjske doline, je takšen običaj že od leta 1887. Ljubenci so prinesli k blagoslovu namesto običajnih butar zajčke, lopate, kelihe, klobuke …, narejene iz sedmih vrst zelenja in lesa. Pravijo pa jim potice.

»Krivec« zanje je Jože Poličnik, po domače Juvanički, ki je leta 1887 naredil namesto običajne butare iz zelenja cimermansko krošnjo (zaboj za tesarsko orodje). Tiste čase je bila na Ljubnem navada, da so neporočeni možje in fantje, ki so praviloma nosili k blagoslovu tako imenovane potice, med seboj kar tekmovali, čigava bo večja. Bile so tako težke, da so si omislili prednice (naramnice), da so jih lažje nosili. A Juvanički Jože, pastir na planini in spreten rokodelec, je bil tej tekmi vse manj kos, in veseljak po naravi je napovedal, da bo naredil prav posebno potico. Ko je prinesel v cerkev cimermansko krošnjo, je bilo pod korom slišati hihitanje in župnik je stopil pogledat, kaj je farane na cvetno jutro tako spravilo v smeh. Čeprav je rekel, da »je Jože naredil maškaro«, ga je obenem tudi pohvalil. Nekaj let ga ni še nihče posnemal, a mu ni bilo mar; celo potico v obliki krave je prinesel k blagoslovu. Z leti pa so se posnemovalci le opogumili in na Ljubnem je ohranjena skupinska fotografija iz leta 1912, na kateri se že lepo vidi, kako raznovrstne potice so tod izdelovali že pred 100 leti.

Izročilo se je ohranilo

A kot marsikateri običaj se je tudi ta počasi izpel, nenavadne potice so postajale vse redkejše, dokler jih ni leta 1976 opazil župnik Martin Pušenjak (danes tudi dekan gornjegrajske dekanije) in navdušeno spodbudil župljane, naj ostanejo zvesti izročilu.

Danes so lahko obiskovalci, ki jih je na cvetno nedeljo med deveto in 11. uro dopoldne, ko pridejo ljudje s poticami na trg, vsako leto več, videli že več kot sto različnih motivov. Domačini vse leto razmišljajo, kakšno potico bodo naredili in kako bodo prekosili sami sebe. Njihovi izdelki iz ive, beke, drena, božjega lesa, tise, bršljana in pušpana so unikatni figuralni izdelki, rečejo jim simboli. Njihove ustvarjalne roke naravne materiale spretno prepletejo v motive, ki so paša za oči. Za posebno zahtevne, kot je natančna maketa domače cerkve ali kakšna žival – denimo ptič, ki ima vsako pero posebej izdelano -, pa vložijo tudi po več tednov truda.

Ljubenske potice so skoraj sto let ostale le na Ljubnem. Niso se razširile niti do sosednjih vasi, glas o njih pa prav tako ni prav na široko presegel lokalnega okolja. Skromni Ljubenci delajo potice sebi v veselje in Bogu na čast, da bi se z njimi hvalili, pa jim ni prišlo na misel. A po zaslugi že omenjenega župnika Pušenjaka in etnologov so prepoznane tudi širše: Režiser Andrej Mlakar je o njih posnel čudovit dokumentarec z naslovom Ruševec, leta 2010 so krasile poštne znamke, lani jih je vlada prepoznala kot živo mojstrovino državnega pomena, ta teden pa so dobile svoj spomenik še v knjigi z naslovom Ljubenske potice, da bo spomin nanje bolj trajen. Potice je težko ohraniti, saj zelenje ovene in se osuši, po verskem izročilu pa se tudi med letom porabi: za križe na njivah, za na ogenj ob hudi uri, za blagoslov živine in doma …

Sploh pa je pričakovanje naslednje cvetne nedelje veliko bolj napeto, ko je spretnim rokodelcem vedno znova žal, da si niso zapomnili vseh lanskih zamisli drugih. Več časa kot za izdelavo potice ga običajno porabijo za iskanje izvirne zamisli, kajti Ljubenci so naredili že skoraj vse mogoče potice. Tisti, ki jih danes niste mogli občudovati »na placu«, kot pravijo trgu pred farno cerkvijo, pa se lahko ta teden sprehodite med ljubenskimi hišami. Po izročilu bodo potice še najmanj nekaj tednov obešene na tisto drevo, za katerega si ljudje želijo, da bi letos najbolje obrodilo.