Tiskane izdaje
»Dominika ima prav toliko skupnega z Dominikansko republiko kot Slovenija s Slovaško,« moram kar naprej podučevati sogovornike, kadar beseda nanese na moje zadnje potepanje po Karibskih otokih. Na 754 kvadratnih kilometrov velikem otoku živi precej manj prebivalcev kot v večjem slovenskem mestu, a kljub bistveno nižjemu standardu so videti veliko bolj zadovoljni z življenjem kot povprečni Evropejci.
To v deželi z večno toplim podnebjem in daleč stran od nervoznega vrveža velikih mest niti ni težko. Dovolj je, da premorejo streho nad glavo, košček zemlje, na katerem brez prehudega truda uspevata sadje in zelenjava, ter vsaj priložnostno zaposlitev, ki omogoča plačilo položnic in izpolnitev manjših želja. Ja, seveda sta mobilni telefon in računalnik tudi med otoško mladino zelo zaželeni napravi …
Kljub maloštevilnemu prebivalstvu so dovolj odločni, da se že več kot tri desetletja ponašajo s samostojno državo. V nekdanji britanski koloniji se je kot uradni jezik ohranila angleščina, najbolj priljubljeni šport je kriket, vozijo pa po levi strani ceste. To je pravzaprav skoraj vse, kar imajo skupnega z nekdanjimi kolonizatorji, saj gospodarske vezi niso posebno trdne. Zaradi hribovitega terena na otoku ne premorejo primernega letališča, na katerem bi lahko pristajala velika letala s turisti iz Evrope. Kar pa je pravzaprav blagoslov, saj se ravno zaradi tega ni razvil množični turizem. Obiskovalci prihajajo na Dominiko predvsem v okviru večdnevnih križarjenj, med katerimi pa se velike ladje ustavijo le za nekaj ur. Veliko premalo, da bi potniki občutili otoški utrip. Zato sem se na Dominiko odpravil z ladjo, ki državico redno povezuje z nekaj ur plovbe oddaljenim francoskim otokom Martinique. Do tega pa je mogoče prileteti iz Pariza, in to za dokaj sprejemljivo ceno.
Možgani na paši
Že med iskanjem prenočišč na svetovnem spletu sem spoznal, da na otoku ni velikih hotelov in tudi rezervacij mi nikakor ni uspelo urediti. Po pristanku v glavnem mestu Roseau me je dokaj prijazni carinik napotil do cenenega hotela v bližini pristanišča. Izbire ob pozni večerni uri pravzaprav ni bilo in tako je špartanska sobica s kopalnico na hodniku čisto zadostovala za začetek.
Čas je še ena izmed stvari, ki jih imajo otočani v izobilju. Ležernega utripa se hočeš ali nočeš moraš navzeti, saj razburjanje nad počasnostjo in neučinkovitostjo prav nič ne pripomore k reševanju težav.
Gorati otok so prvotni naseljenci Indijanci Karibi imenovali Wai'tukubuli (Visoko je njeno telo). Ko ga je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ga njegova gorata notranjost ni prevzela in ga je preprosto poimenoval po dnevu odkritja – Dominika (nedelja). Otok je vulkanskega izvora, kar se vidi po strmih vrhovih. Marsikje je mogoče občudovati manjše in prijazne vrelce tople vode. Okoliške vode sodijo med najboljše kraje za potapljanje v tem delu sveta, večji del leta je v njih mogoče videti tudi kite. Deževni gozd in čisto morje poleg turistov privabljata tudi ustvarjalce filmov. Med drugim so prav tod posneli del filma Pirati s Karibov.
Otok po dolgem meri približno petdeset kilometrov, v širino pa še polovico manj. Kljub ozkim, strmim in ovinkastim cestam sem ga z majhnimi avtobusi prepotoval v nekaj dneh. Na poti nas je ves čas spremljalo prepletajoče se zelenje. Tudi v okolici manjših krajev in vasi. Tam deževni gozd zamenjajo nasadi kokosa, banan, kakava, manga, papaje, pasijonk, muškatnih oreščkov, kave in še česa. Toliko sadnega obilja nisem videl še nikjer drugje! Žal so tržnice redke, a kmetje k sreči radodarni. Kjerkoli sem želel kupiti kako sadje, so mi lastniki pomignili, naj si ga kar utrgam. To mi je prišlo v grdo navado, da sem včasih tudi kaj narabutal, kadar pač nikogar ni bilo v bližini, da bi povprašal za dovoljenje …
Razvajanje brez morja
Ker večji del otoka prerašča deževni gozd, naselja ležijo predvsem ob obali. A ta je večinoma strma in težko dostopna. Vseeno se zlahka najde kakšen zalivček, kjer je kopanje varno. Prav pomanjkanje udobnih peščenih plaž je eden izmed razlogov, da na Dominiki ni velikih hotelov. Toda spoznavanje gozdnate notranjosti je še veliko bolj zanimivo kot poležavanje na plaži. Prenočišča je mogoče najti v penzionih ali manjših bungalovih. Cene tako kot nikjer v Karibih niso prav ugodne. A na Dominiki je mogoče z malo truda najti košček paradiža za manj kot 20 evrov na dan. Ena takšnih možnosti so bungalovi Hibiscus Valley Inn. Majhni, a lično izdelani leseni bungalovi so nekaj kilometrov stran od morja. A idilično namakanje si je mogoče omisliti kar v bližnji reki. Domačini spoštujejo naravo, kar izražajo tudi z državno zastavo, na kateri je velika zeleno-vijoličasta papiga sisserou (Amazona imperialis). Ta ogrožena ptica je velika do pol metra. Najti jo je mogoče samo na Dominiki, pa še tu jih je le še kakšnih dvesto.
Poslednji Indijanci
Lastnik bungalovov je bil švedskega rodu. Pač eden od tujcev, ki so se zaljubili v Dominiko. S Švedom se nisva srečala. A za tekoče poslovanje je brezhibno skrbela domačinka. Bila je ponosna na svoje korenine, saj je napol Indijanka. Prav na Dominiki živi še zadnja večja skupnost Indijancev Karibov, ki so naseljevali otoški arhipelag ob vzhodni obali Srednje Amerike. Bojevito pleme se ni ustrašilo belih morjeplovcev. Pogumno so se jim postavili po robu, a samo Dominika je ostala deloma v njihovih rokah še skoraj tristo let! Na otoku jih zdaj živi približno 3500. Tu so našli zatočišče, saj so z belimi naseljenci živeli v relativnem miru. Otok so Britanci in Francozi izbrali za nekakšno nevtralno območje, kjer so Indijance pustili, da živijo po svojih običajih. Tako je ostalo tudi po dodelitvi otoka Britancem v 18. stoletju. V skrbi za prvotne naseljence so Karibi dobili rezervat, velik 15 kvadratnih kilometrov, kar je približno dva odstotka otoškega ozemlja. Skupnost vodi poglavar, ki ga vsakih pet let izvoli šestčlanski svet, svojega predstavnika pa imajo tudi v parlamentu.
Karibi so zaradi težko dostopnih terenov dolgo živeli izolirano od drugih prebivalcev. Kljub temu so v zadnjih stoletjih izgubili svoj jezik, vero in večino običajev. Ob Kolumbovem prihodu so jih obtožili, da so ljudožerci, v resnici so ritualno uživali le meso najbolj pogumnih sovražnikov. Nekoč so hranili kosti svojih prednikov doma, zdaj pa so spreobrnjeni v goreče katolike. K sreči se vedno bolj zavedajo svoje edinstvenosti in v tem iščejo prednosti. Čeprav med otočani veljajo za revnejše in slabše izobražene, pa v svoj rezervat znajo pritegniti turiste. Predstavijo jim tradicionalno življenje, jim razkažejo svoje vasi in dneve popestrijo s pripravo lokalnih jedi ter tradicionalnimi plesi. Nekaj zaslužijo tudi z izdelavo spominkov, predvsem uporabnih pletenih predmetov. Nekateri so si poiskali zaposlitev na bolj razvitih delih otoka, večinoma pa se preživljajo kot izvrstni ribiči in kmetje. Znani so tudi po dobrem poznavanju zdravilnih rastlin, saj so tesno povezani z naravo.
Svet v barvah
Glavno mesto Roseau je le malo večji kraj, saj ima okoli 15.000 prebivalcev. Tu ni visokih nebotičnikov in bleščečih poslovnih zgradb. Namesto njih ulice poživljajo pisano pobarvane lesene hiše. Živahne barve so nasploh priljubljene po vseh Karibskih otokih. Tako na fasadah kot na oblačilih. Angleščina je resda uradni jezik, a doma se ljudje pogovarjajo tudi v otoškem jeziku kreolščini. To je mešanica afriških jezikov, francoščine in angleščine. Otok je bil namreč nekoč pod francosko in pozneje britansko upravo. Kreolščina je nastala v času suženjstva, ko so se sužnji iz različnih afriških plemen tako sporazumevali med seboj in z belimi gospodarji.
Na Dominiki je še posebno živahno konec oktobra v času svetovnega tedna kreolske glasbe ter seveda med pustnim karnevalom, ko se v divjih ritmih ziblje kar celo glavno mesto.
