Fižolozofija: Bučke in tek po rosi

Bučke in njihove sestrične kumare so kraljice poletja.

Objavljeno
11. avgust 2013 19.34
LJUBLJANA 25.07. 2012 buccke. Foto: ALESS CCERNIVEC/Delo
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Ker imam vrt, lahko bolj pozorno opazujem rastline. In ker vrt ni velik, poznam vsako posebej. Vsako rastlino paradižnika, na primer, saj so si vse zelo različne. Ena je alfa samica, velikanska in brezobzirna, vzpenja se vse naokoli in mori svoje sosede, vsiljivka jim ne da miru. Druga je sramežljiva, drži se čisto zase, a njeni sadeži so vsak dan večji. Potem so tukaj tiste bolehne, za katere se zdi, da le počasi napredujejo, tedne in tedne se nikamor ne premaknejo v svoji rasti in kar naenkrat vzbrstijo kot rdeči čudež.

To, kar me res navdušuje, je dejstvo, kako zelo so rastline trpežne. V tej suši znajo brez kapljice dežja preživeti dneve in tedne. Ko se že zdi, da je z njimi konec, da so se posušile, saj ne kažejo več znakov življenja, jih zalijemo in že čez nekaj ur vstanejo od mrtvih. Vse dokler je v njih vsaj kapljica zelenega življenja, lahko oživijo zelo veličastno in popolnoma. Imajo izjemen občutek za preživetje. Če jim zagotovimo vsaj približno dobre razmere za rast, jih nič ne more ustaviti.

Jutranji čudež

Vse, kar potrebujejo, sta v bistvu sonce in voda. Zanimivo se mi zdi, kako so posamezne rastline odvisne od dolžine dneva oziroma noči, kako imajo poletne sorte rade dolge dneve in kako znanilci jeseni, kot so brstični ohrovt, brokoli ali cvetača, ljubijo čas, ko se dnevi začnejo krajšati. Ne uživajo le v soncu, ampak celo v temi. So kot kakšne Skandinavke.

Spomladanske in jesenske sorte imajo rade jutranjo roso, ki je je v tistih časih veliko. Malo manj je je zdaj, v vročih dnevih. A če boste v tem sušnem obdobju na vrt prišli zelo zgodaj, boste opazili, da nekaj kapljic poletne jutranje rose dodobra osveži od prejšnjega dneva prežgane rastline, in če imate vrt prekrit s slamo, se bo ta jutranja vlaga pod njo ohranila vsaj še nekaj časa.

Rosa se mi vedno zdi tak poseben jutranji čudež, ki ga, tako kot tista junakinja v Hazarskem besednjaku Milorada Pavića, ljudje, ki radi predolgo spijo, vedno zamudijo. Kdaj ste nazadnje bosi tekli po jutranji rosi? Doma imam starinsko knjižico patra Ašiča o zdravilnih učinkih rastlin in vedno mi je bil v njej najbolj všeč dokaj magičen nasvet proti bolečinam v ušesih. Stari dobri Ašič namreč svetuje: »Tisti, ki ga pogosto bolijo ušesa, naj redno hodi in teče dve do tri minute po rosni travi.«

Bučke in sestrične

Bučke tako kot paradižnike vedno povezujem s poletjem. Obožujejo sonce, in če jih boste posadili v senco, bodo imele več listov kot plodov. Včasih se zdi, da po kakšni osvežilni plohi začnejo rasti tako hitro, da bi to lahko opazili že s prostim očesom. So elegantne in pisanih sort, cukini že dolgo niso več le klasično zeleni, k nam so prišli tudi živo rumeni, ki imajo posebno aristokratski okus; maslen in malce pekoč. Ali pa svetlo zeleni, ki se domoljubno imenujejo 'Bianco di Trieste'. Dobre so bele bučke zvezdastih oblik, na moj vrt pa se je letos naselila neznana sorta; okrogla in sočna, če plod odtrgam zgodaj, spominja na nežni okus cukina, tisti, ki jih pustim rasti, pa se vedno bolj debelijo v velikansko temno zeleno jesensko sorto buče.

Samo en cvet ...

Nekoč so mi na Sardiniji za predjed ponudili izjemno minimalistično jed, spominjala me je na nekaj, kar bi lahko postregli na Japonskem, ampak tam ne bi imelo enakega okusa, kajti njena glavna začimba je bilo mediteransko sonce, pod katerim je zrasla; na krožniku so mi postregli s tremi velikanskimi živo oranžnimi cvetovi buče: samo posolili so jih in nanje nakapljali nekaj limoninega soka. Popolno. Kasneje sem jih jedla še polnjene z rikoto in ocvrte v olju, ki so ga odišavili s česnom in baziliko.

Bučke, ki so tehnično pravzaprav sadje, ne zelenjava, so dvospolneži; imajo moške in ženske okusne cvetove. Če jih pogledate čisto od blizu, boste natančno razločili njihov spol – njihova oblika je zelo evidentna. Moške lahko porabite v kuhinji, iz ženskih pa zrastejo plodovi. Če zaradi dežja do njih ne morejo naravni oplojevalci, jih lahko oplodite kar sami. Vedno je sicer najbolje počakati na strokovnjake na tem področju, kosmate in brenčeče čmrlje.

Pravijo, da moramo, ko jih sejemo, paziti, da semena v zemljo položimo postrani, ne plosko, saj tako hitreje vzbrstijo.

»Žlahtnice«

Sestrične bučk so kumare. Prav tako kraljice poletja. Ledeno mrzla kumarična solata s čebulo – je lahko še kaj bolj osvežujočega? Zrele plodove je treba ves čas nabirati, če želimo, da bodo na rastlini pognali novi cvetovi. Podobno je s fižolom. Nekateri kumaram pripravijo visoke opore, po katerih se vzpenjajo. Moja mama jim vedno pusti, da se razrastejo po tleh, radovedno in bujno, in ker sem njena najboljša učenka, jih tudi jaz vedno najraje spustim v vodoravno svobodo.

Sorodnik kumar je boreč. Kosmatinec s čudovitimi modrimi cvetovi, ki imajo okus po kumarah in s katerimi lahko okrasimo nežno zeleno kumaričino solato. Vendar morate vedeti, da ko ga enkrat zanesete na svoj vrt, se vam bo razsejal prav povsod in cvetel ter uspeval bo od zgodnjega poletja do pozne jeseni. Je dober sosed paradižnika in jagod. Čebele in čmrlji ga imajo zelo radi. Že zaradi njih ga je lepo imeti na vrtu. Cvetovi so sicer lepi, ampak listi so tisti, ki so res zdravi; bogati so z minerali in lahko jih nasek­ljate v skuto ali druge namaze. Če iz posušenih listov skuhate čaj, je odličen za prehlad, menda zna dobro pomiriti srce. Iz njegovih zdravilnih lastnosti je nastalo borečevo ime, ki je menda izpeljanka arabske besede abo-rag, kar pomeni oče znoja. Nekoč so verjeli, da nas čaj iz boreča opogumi in da odpravlja melanholijo, ki nas lahko zgrabi ob misli na to, da se je vroče poletje že nagnilo v svojo drugo polovico. In da brokoli že tiho čaka, da se bodo dnevi še bolj skrajšali.