Fižolozofija: Posadi, jej, ljubi

Zdi se, da poletje prehitro mineva. Veliki večini rastlin v zelenjavnem vrtu prijata sveže in vlažno vreme ter nebo, polno velikih belih in sivih oblakov, ki le za nekaj ur odkrijejo pripekajoče sonce. Razen paradižniku, ki letos na mnogih vrtovih doživlja pravo tragedijo.

Naj bo pod streho ali odkrit, škropljen s čaji iz preslice, rmana, koprive ali s sodo bikarbono ter mlekom. Dobro je poskusiti različne stvari, vendar če vseh teh ekoloških pripravkov ne uporabljamo redno, vsakih nekaj dni, niso najbolj učinkoviti. Po večini vrtov so lastniki paradižniku že čisto osmukali obolele in s plesnijo napadene liste, zdaj pač pričakuje sonce, ki ga lahko še odreši in mu dovoli, da rodi vsaj nekaj plodov. Zdi se mi sicer, da bi nekje nekoč morala obstajati rešitev, da bi bil paradižnik spet tak kot nekdaj, ko je vrtičkarjem skromno število rastlin obrodilo večdesetkilogramski pridelek. V mojem otroštvu smo ga z maminega srednje velikega vrta odnašali v velikih košarah. Morda bo vse skupaj rešil botanik, ki bo odkril nove, neobčutljive sorte? Rastline namreč znajo marsikaj, tudi pozdraviti druge rastline, preživeti nemogoče razmere ali pa navdihniti zgodbe.

Od kapitana Cooka do maha

Takšna je najnovejša knjiga Pečat stvarjenja (Založba MK, prevod Vesna Velkovrh Bukilica) ameriške pisateljice Elizabeth Gilbert, ki je pred leti zaslovela z uspešnico Jej, moli, ljubi, ki ima res nekaj izjemnih prvih poglavij, ko glavna junakinja potuje po Italiji in uživa v najboljši hrani na svetu. Ko se kasneje potepa po vzhodu in začne vsa zadeva dišati po new ageu, knjiga pade. Gilbertova je pametna in talentirana avtorica, ve, kaj vleče tako imenovane ženske bralke, zna pisati in obvlada trende. Njeno predavanje na TED, v katerem govori o ustvarjanju in o tem, od kod prihaja navdih, si je vredno ogledati.

Ker Gilbertova ve, da je vrtnarjenje v modi in da so rastline dandanes popularnejše od družine Kardashian, je Pečat stvarjenja posvetila rastlinam oziroma botaniki. Zgodba, ki je napisana v starinskem slogu Dickensa, se dogaja v 19. stoletju v Severni Ameriki in govori o Almi Whittaker, ženski, ki je tako kot njen oče zaljubljena v rastline. Oče je spreten trgovec z dragocenimi rastlinami, ki je kot fant svet obredel skupaj z arogantnim kapitanom Cookom in videl, kako so ga na Havajih ugrabili in skuhali domačini. Ko se je iz Evrope preselil v Ameriko, je postal eden najbogatejših ljudi v Novem svetu. Njegova pametna, a ne preveč lepa hči je zato dobra poznavalka botanike. Že kot deklica je znala določati uro glede na to, kdaj so se zapirali in odpirali cvetovi rastlin v njihovem vrtu ali na travniku. Recimo: ob petih zjutraj so se cvetni lističi kozje brade razprli sami od sebe. Ob šestih so se odprle marjetice in pogačice. Ko je odbilo sedem, je vzcvetel regrat. Ob osmih je prišla na vrsto kurja češnjica. Ob devetih navadna zvezdica. Ob desetih podlesek. Ob enajstih se je proces preobrnil. Opoldne se je zaprla kozja brada. Ob enih navadna zvezdica. Ob treh popoldne je bil zaprt tudi regrat. Če do pete ure, ko se je zaprla pogačica in odprl svetlin, Alma ni bila doma, jih je slišala.

Prijazna botanika za ženske

Botanika je bila nekoč edina znanstvena veda, s katero so se lahko ukvarjale ženske, čeprav se je delila na pravo botaniko in na tako imenovano prijazno botaniko, in ta druga je bila rezervirana za drugi spol. Predpostavljala je, da ženske prijazno in tiho vrtnarijo ali rastline stiskajo v lične herbarije in nimajo nobenih pregrešnih misli. Alma ni bila takšna ženska, imela je duha znanstvenice, začela je preučevati mah, morda tudi zato, ker je bila ta čudna rastlina metafora za njeno skorajda meniško učenjaško življenje, saj mah nima niti cvetov niti semen. Nikoli se ni poročila, tako kot sta se njena sestra in prijateljica, negovala je svojega starega bogatega očeta in vodila velikansko palačo, vrt in knjižnico, a vendar nikoli ni bila nesrečna, saj je imela svojo botaniko, znanstvene članke in mah, ki ga je opazovala v vseh letnih časih in ob vseh urah dneva in noči.

In ko je bila stara oseminštirideset let, se je njeno življenje pravzaprav šele začelo. Evolucija je čudežna stvar, odkrije Alma.

Knjiga je optimistična, polna življenja kot vrt, čeprav je tako kot vrt na nekaterih koncih bolj cvetoča in zelena, na drugih pa malce površna. Vsekakor pa je to roman, za katerega je morala avtorica raziskati veliko dejstev; od znanosti do botanike, geografije in zgodovine. Radovednost je neprestana radost.

Mali in veliki lepotec

In če se paradižnik, ki raste brez strehe, za zdaj še drži, je zgodba letošnjega poletja na mojem vrtu nizki fižol. Rumen. Sladek. Takoj kuhan. Izjemno poln. Ki rodi že cel mesec in več. Ker ga sadim v različnih obdobjih, je na mizi lahko ves čas. Ko bo nehal brsteti rumen, bo prišel čas temnovijoličastega, ki je še bolj poln in ki, ko ga skuhamo, svojo temno barvo spremeni v zeleno. Kot kakšen kameleon. Nizki fižol je Južnoameričan, ki so ga v Evropo uvozili v 16. stoletju. V Veliko Britanijo so ga prinesli Francozi oziroma prebegli francoski hugenoti, zato mu na Otoku še danes rečejo francoski fižol.

Visok fižol je lepotec. Rečejo mu tudi turški fižol ali preklar. Ima rdeče, bele, rumenkaste ali roza cvetove. In letos je za rast malo manj navdušen, morda še ni prišel njegov čas. Čeprav nima rad vročine, kot mi je razlagala gospa iz Splita, ki je na ljubljanski tržnici prodajala zelenjavo, v Dalmaciji slabo uspeva, zato imajo tam le nizki fižol.

Če se vozite po slovenskem podeželju, vidite, da visoki fižol obožujemo, njive in vrtovi so ga polni, nekateri imajo tudi nekaj sto rastlin. Je kot nekakšna znamenitost zelenjavnih vrtov in ga bomo lahko obirali vse do septembra.

Zelenjavni vrt je trenutno na vrhuncu svoje plodovite sezone. Ko se v knjigi Pečat stvarjenja glavna junakinja Alma odloči, da bo začela preučevati mah, česar pred njo ni storil še nihče, ji takoj postane jasno, da bo imela neskončno veliko dela, morda celo do konca svojega življenja. In čeprav ni bila pobožna, so njene besede ob tem spoznanju zvenele kot molitev, rekla je: »Hvaljen naj bo trud, ki me čaka. Pa začnimo.«

Vrtičkarji razmišljamo prav tako.