Galerist in avtor sta najmočnejša, če delujeta skupaj

Pri njej je bil vedno najprej nasmeh in šele potem vse drugo. Delo, to gotovo. Dobra fotografija – o tem sploh ni dvoma. Toda vedno se je zdelo, da v življenju išče dodano vrednost, nekaj, za kar se je treba bolj potruditi in je za povrhu še tvegano. Med te stvari gotovo spada odprtje prve zasebne galerije za avtorsko fotografijo v Sloveniji. V srcu stare Ljubljane. Ko sem jo vprašala, kdaj bomo po dolgih letih videli razstavo njenih fotografij, se je samo nasmehnila. A ko me je zanimalo, ali na steni njene spalnice visijo neustavljivo erotična dela fotografa Fontenoya, ki ga je tudi gostila, je odgovorila odločno in duhovito. Trenut­no so, ker obhaja desetletnico odprtja, v galeriji Fotografija na ogled imenitna dela galeristke in zbirateljice Esther Woerdehoff.

Ko sva se spoznali in postali sodelavki, ste se pisali Sršen, zdaj nosite priimek ugledne odvetniške družine – kako vam je?

Z rojstvom sem dobila priimek Sršen, ljubo družino mame, očeta in starejšega brata. S poroko pa sem dobila priimek Čeferin, ki sem ga prevzela po možu Aleksandru, svojem partnerju in zavezniku. Imava tri hčerke in skupno pot, ki me osrečuje. Poročena sva že 14 let, a se mi zdi, kot da se je vse šele začelo. Moja družina me izpolnjuje. Daje mi oporo, brez katere si ne predstavljam sebe. Lepo mi je bilo in mi je. Zavedam se te sreče in sem hvaležna za vse to vsak dan znova.

Mineva deset let, odkar ste v središču Ljubljane odprli Galerijo Fotografija – bili smo priča številnim imenitnim razstavam, obisku slovitih fotografov … Kako vam je pri duši?

Zelo lepo. V galerijskem pogledu deset let ni veliko, se pa v tem času vidi pot, ki si jo je nekdo zastavil na začetku. Galerijo sem odprla iz čistega idealizma, brez galerijskih in kuratorskih izkušenj. Sem pa že takrat dobro vedela, kaj želim narediti. Galerija ima redne obiskovalce, nekaj izbranih tujih in domačih zbirateljev ter sledilce našega programa doma in na tujem. Njihovi izrazi podpore za nadaljnje delo nam veliko pomenijo. Povzetek desetih let je 80 razstav, veliko spremljevalnih dogodkov, udeležba na sedmih mednarodnih umetnostnih sejmih in povabila na festivale in razstave v tujini, sedem dobrodelnih dražb, na katerih smo skupaj s partnerji zbrali okrog 50.000 evrov za otroke, potrebne različne pomoči …

Pravite, da je za vas življenje v najbogatejši obliki, delo in prosti čas v enem …

Ja. Definitivno. Taka sem. Je pa res, da moraš obvladati mehanizem samokontrole, ker drugače se ti hitro lahko zgodi, da samo še delaš, sanje postanejo nočna mora in prosti čas nerazumljiva sintagma nečesa neobstoječega. Fotografija je v vseh porah mojega bivanja, delovanja, mišljenja in čutenja. Ampak rada imam tudi popoln izklop. Ko začutim, da je nečesa preveč, da je prišlo do nasičenosti, da ne morem sprejemati niti osnovnih podatkov več, potem vem, da potrebujem popoln odklop. To je edina pot, da se spet naredi prostor za nove ideje. Nekaj dni potrebujem čisto drug svet, a se receptorji hitro odpočijejo in me spet začnejo vznemirjati nove ideje, ki priletijo med gledanjem morske gladine, pod prho, med kuhanjem kosila, ob prijetnih druženjih in zanimivih pogovorih. In to je spet ta preplet dela in prostega časa, ki se mi zdi najbolj kreativen.

Čisto po naključju sem vas pred leti srečala na slovitem Paris Photo. Vaš »paviljon« je bil eden bolj ogledovanih …

To je bilo 2010. Bila je res zelo lepa izkušnja. Že ko je ekipa z direktorjem sejma Guillau­mom Piensom in selektorico za tisto leto, Slovenko Natašo Petrešin Bashelez, prišla na ogled v Ljubljano, so bili zelo prijetno presenečeni nad našim programom. Vsaka galerija v vabljenem delu sejma je lahko predstavila samo tri avtorje, nam pa so dovolili, da se predstavimo z vsemi, to je devetimi avtorji, ki smo jih prijavili na začetku. Bili smo deležni zelo velike pozornosti obiskovalcev, strokovne javnosti in novinarjev. Še preden se je sejem odprl, je prišel na naše razstavišče zelo pomemben galerist iz Londona Eric Franck, brat fotografinje Martine Franck, žene Henryja Cartierja Bressona. Malo je pogledal naokoli in se takoj osredotočil na portfolio Haložani Stojana Kerblerja. Ko je vprašal za ceno, potrdil nakup in odšel, s sodelavko nekaj trenutkov sploh nisva mogli verjeti, da se je to res zgodilo. To je bil šele uvod. Tudi naslednje leto smo imeli podoben uspeh. Je pa od takrat še ena hecna zgodba. Prišel je gospod, ki so ga takoj pritegnile fotografije Stojana Kerblerja. Vprašal je, ali lahko plača s čekom. Ker so nas prej opozorili, da Francozi radi plačujejo s čeki, mi pa nismo registrirani v Franciji in tako se nam lahko zgodi, da čeka ne bomo mogli unovčiti, mu je sodelavka Renata odgovorila, da raje ne. Medtem ko je gospod to spraševal, je izvlekel ček, na katerem je razbrala ime Rothschild. Kupec je bil baron Erick Rothschild, član znane družine, lastnik vinogradov in Chateauja Lafite Rothschild v okolici Bordeau­xa. Kaže, da se mu je okolje na Kerblerjevih fotografijah zdelo tako domače, da je izrazil tudi povabilo avtorju, da naredi fotografijo posestva, ki jo bodo uporabili kot božično novoletno čestitko. Namreč, družina Rothschild že od leta 1974 vsako leto povabi fotografa, da ustvarja na njihovem posestvu. Iz posnetega potem izberejo fotografijo, ki jo vključijo v svojo zbirko in naredijo voščilnico za tisto leto. V njihovi zbirki so že dela Irwina Penna, Richarda Avedona, Helmuta Newtona … Res je škoda, da naših fotografov v tujini ne poznajo dovolj ali sploh ne. Začenši s Puharjem, čigar 200. obletnico rojstva zaznamujemo letos. Mi kot zasebna galerija lahko sicer naredimo nekaj, vendar je za kaj več vseeno potrebna državna inštitucija. Jaz lahko v osebnih stikih promoviram slovensko fotografijo, poklanjam knjige slovenskih avtorjev (na svoj račun) pomembnim kuratorjem in direktorjem muzejev, pošiljam portfolie avtorjev založnikom in jih na sestankih poskušam prepričati, da bi se lotili izdaje tudi knjige kakšnega slovenskega fotografa, vendar je potreben združeni boj, če se tako izrazim. In takih posameznikov, ki se trudijo kot mi, je kar dosti, vendar si slovenska fotografija zasluži in potrebuje muzej za fotografijo, ustanovo, ki bo združevala vse posamezne napore pri promoviranju slovenske fotografske umetnosti, ki bo sistematično hranila, arhivirala, odkupovala in obdelovala fotografsko gradivo vseh obdobij in imela stalno razstavo, na kateri se bodo lahko o fotografski umetnosti poučile vse generacije od vrtca naprej.

Kaj je bistveno v odnosu galerist–avtor?

Zaupanje. In spoštovanje. Iskren, odprt odnos. Pred časom mi je izkušena tuja kolegica galeristka rekla, da je galerist avtorju večkrat mama, oče, žena, sestra, spovednik, psihia­ter, finančni svetovalec … Skratka deklica za vse. Ampak tak je galerijski posel. Včasih mi pride taka fina primerjava v misli, da smo galeristi kolateralna škoda. Leta in leta se trudimo in promoviramo avtorje in njihova dela, potem pa, ko se začne prodaja in velike razstave, nismo več v zgodbi. No, saj ni vse tako črno. Se pa dogaja. Mi je pa taista kolegica tudi rekla, da je vsake toliko treba malo prevetriti vrste. Galerist z avtorji in avtor z galeristi. V našem primeru je to malo težje, ker so, zaradi neprepoznavnosti slovenskih avtorjev, nerazvitosti trga potrebna leta vlaganja dela in denarja, da spromoviraš avtorja in najdeš pot do pomembne zbirke, zbiratelja, razstave. Ko pa se to zgodi, je čas, da tudi galerist dobi nagrado za vloženo, kar pa zna kdo tudi pozabiti. Ampak jaz delam samo z avtorji, s katerimi imam tak iskren in odkrit odnos. Zelo mi je pomembno, kakšen človek je. Lahko je svetovna zvezda, pa če ni spoštljiv, odkrit in korekten, me delo z njim ne zanima.

Galerijski posel je maratonski tek čez ovire. Galerija brez avtorja ne more nič, avtor brez galerije pa malo. Najmočnejši smo skupaj. Ampak tako, da smo k temu zavezani oboji. Vsak ima svoje dolžnosti in pravice. V tujini so pravila delovanja zaradi tradicije trga jasna in sama po sebi umevna, pri nas pa ne pri vseh. Mislim tako na avtorje kot galeriste. Na začetku se mi je zgodilo, da je v galeriji kakšen obiskovalec odkrito rekel, tega avtorja pa poznam, bom šel k njemu, gotovo bom dobil fotografijo ceneje. To v tujini ni praksa. Ker se zavedajo, da je tudi galerist eden od pomembnih členov v tej verigi, da je tudi njegova zasluga, da trg obstaja in da avtor lahko živi od prodaje svojih del. Se mi je že zgodilo, da me je na razstavi v moji galeriji nekdo, ki je bil sorodstveno povezan z avtorjem, vpričo njega vprašal za ceno razstavljene fotografije in jo potem tudi kupil. Šlo je za tujca. Pri nas se te vrste odnos šele vzpostavlja. Zgodilo se mi je tudi že, da je avtor, čigar dela sem imela v galeriji, prišel in rekel, veš, tole bom vzel, so prišli kupci, pa jim bi rad še to delo pokazal. Pa sem mu rekla, da ni treba nič nazaj prinesti. Jaz nisem trgovina, kamor prineseš eno fotko, za katero niti ne veš, na kakšen papir je narejena, rad pa bi jo prodal za najmanj nekaj tisoč evrov, če malo karikiram. Sem galerija, ki zastopa izbrane avtorje kompleksno in ima do njih zavezo. Prav tak odnos pričakujem tudi z druge strani.

Kako se danes trži fotografija?

Pridobivanje kupcev, še posebno zbirateljev, je dolgotrajno delo. Za nas je zelo pomembna udeležba na umetnostnih sejmih, ki pa jih je treba zelo premišljeno izbirati, ker je to velik strošek in ker je za ugled galerije pomembno, na katerih sejmih se pojavlja. Potem je pomembna splet­na stran galerije, uporaba družabnih omrežij in podobno. Predvsem je pomembno, da smo si z leti ustvarili dobro bazo kontaktov. Tudi tako pridemo do napovedi naših razstav v tujem tisku, kar pritegne kakšnega potencialnega kupca in kolo se počasi vseeno vrti. Pa seveda mreženje in osebni stiki. Galerijskega posla sem se lotila in ga še vedno oprav­ljam po intuiciji, vendar zdaj tudi z izkušnjami, kar mi daje potrebno suverenost, ki je na začetku nisem imela. Tudi nisem nikoli nagovarjala znancev in prijateljev k nakupu. Se mi je zdelo, da bodo že sami prišli, če in ko jih bo zanimalo. Ampak potem sem z leti ugotovila, da ne morejo priti, če sploh ne vedo, kaj delam in kaj imamo v galeriji. Tako da si zdaj upam tudi to. Je pa res, da mi je včasih lažje nagovoriti popolnega tujca kot znanca. Že na začetku sem galerijo registrirala kot d. o. o. in se nisem poskušala skriti pod zavetje neprofitnega zavoda, ker sem tudi tako želela pokazati, da želim z delovanjem galerije spodbuditi trg, da bodo nekoč lahko avtorji živeli od prodaje svojih del. Zdaj si včasih mislim, da je bilo to vseeno malo naiv­no, ker sem bila zaradi tega označena kot komercialna, pa še zasebna galerija, to je dvojni »money maker«, in skratka večinoma neupravičena do subvencij na razpisih. S programom smo dokazali, v katero smer si želimo in gremo, in včasih pride potem kakšna pozitivna odločitev za sofinanciranje, ki smo je vedno zelo veseli. Moj cilj je seveda, da se nam sploh ne bi bilo treba prijavljati na razpise za sofinanciranje, da bi bil trg razvit in bi lahko preživeli brez finančne pomoči. Ampak dokler tega ni, se mi zdi prav, da se finančno pomaga tudi zasebnim galerijam, ki tako in tako večino denarja prispevajo same. Vendar je treba ločiti galerije, ki so samo prodajne, in galerije, ki imajo tudi razstavni program, zastopajo izbrane avtorje, sodelujejo na kredibilnih izbranih sejmih. Najbolj učinkovita za razvoj umetnost­nega trga pri nas bi bila davčna olajšava za nakup umetniškega dela. To bi gotovo sprožilo nakupe in kolo bi se zavrtelo.

Kako gre skupaj biti galeristka in po duši fotografinja?

Kaže, da gre. Pri meni sta to dvojajčna dvojčka. Sta enako močno v meni obe strani, ampak vsaka zase. Nimam svojih del v galeriji. To strogo ločim. Mnenje mojih prijateljev in družine je, da skoraj preveč. Ves čas me nagovarjajo, naj naredim tudi svojo razstavo. Fotografinji v meni je všeč ta ideja, ampak mislim, da ko bo pravi čas, se bo že zgodilo. Obstaja pa dilema. Če naredim razstavo svojih fotografij v svoji galeriji, lahko rečejo, da imam protekcijo. Če pa jo naredim kje drugje, se bodo čudili, ali moja galerija ni dovolj dobra za moje fotografije. Tako da je bolje, da še nekaj časa nič ne naredim. Je pa res, da sem vseeno morala fotografinjo v sebi malo potlačiti na račun galeristke. Skupaj ne gre, ker ni časa. Vsak dan ima samo 24 ur. Zelo pa uživam v fotografiranju predstav za Mestno gledališče ljubljansko. Upam, da bom imela to možnost še nekaj časa. Ta kombinacija fotografinje in galeristke v meni je pripomogla k projektu Instagram – work in progress, ki smo ga v galeriji izvedli letos spomladi. Najprej sem instagram uporabljala kot neke vrste svojo fotografsko skicirko, pozneje pa sem o tem začela razmišljati še kot galeristka. Izhodiščno razmišljanje je bilo – v današnji dobi, ko je vizual­na polucija v vsem razmahu, ko je prvič v zgodovini mogoče, da tvoje delo v isti minuti, ko je ustvarjeno, vidi dobesedno ves svet –, kako lahko vizualni umetnik izkoristi vsa ta družabna omrežja za promocijo svojega dela. Želela sem spodbuditi razmišljanje o kreativnosti, kako je ustvarjati, če imaš časovno omejitev, razmišljanje o novih medijih in razmišljanje o galerijskem prostoru.

Kakšen odnos do fotografije kot umetniškega dela po vaših izkuš­njah kažejo Slovenci?

Dober. V teh desetih letih, kar sprem­ljam dogajanje, se je zanimanje zelo povečalo.

Ob desetletnici galerije ste k sodelovanju povabili galeristko Esther Woerdehoff in na ogled postavili imenitno zbirko fotografij z naslovom Drive In.

Esther je priznana galeristka in kuratorka ne samo v Franciji, ampak tudi v svetovnem merilu. Je predsed­nica združenja Gens d'images, zelo pomembne institucije s področja fotografije, ki podeljuje tri prestižne nagrade. Ker je Švicarka, so zaradi nje spremenili določilo, ki je velevalo, da je lahko predsednik združenja samo francoski državljan. Je tudi dobitnica priznanja vitez umetnosti in leposlovja, ki ga podeljuje francoski predsednik. Poznava se že nekaj let in sva si bili že od začetka blizu, ker imava enak pogled na delo, ki ga opravljava. Načeloma so v Galeriji Fotografija zvezde večera fotografi in fotografije, želela pa sem si, da bi to našo obletnico malo poudarili tudi s tem, da po dolgem času spet povabim galerista, ki bo zvezda večera. Toliko bolj, ker je tudi zbirateljica. Razstava obravnava ameriški odnos do avtomobilov ob fotografijah izbranih svetovnih mojstrov, kot so Elliott Erwitt, René Burri, Inge Morath, Simone Kappeler, Louis Stettner, Jason Langer, Evgen Bavčar, Daniel Frasnay, Leonard Freed, Michael von Graffenried, Peter Suschitzky, Gérard Musy … Pri nas je premie­ra, oktobra jo bodo pokazali tudi v pariški galeriji. Čeprav razstava vsebuje tudi dela, ki so iz Estherine zbirke, se je odločila, da je v celoti prodajna. In če bi državni muzeji in galerije imeli denar za odkup umetniških del, bi bila tudi ta razstava lepa priložnost, da svojo zbirko obogatijo z nakupom dela katerega od svetovnih mojstrov fotografije. V tujini je to normalno, da ustanove za svoje zbirke kupujejo v zasebnih galerijah.

Kakšen je idealen zbiratelj umetniške fotografije?

Med zbirateljem in galeristom se ponavadi vzpostavi neke vrste intimen odnos. Pomembno je zaupanje. Zbiratelji so vedoželjni, navdušenci, ki jih preveva strast do umetnosti, v našem primeru do fotografske umetnosti. Želijo poslušati zgodbe in izvedeti čimveč o avtorju, ki jih je pritegnil, ali nekem umetniškem delu. Govorim o zbirateljih, ki kupujejo za svojo dušo, ne o nakupih kot finančnih naložbah. Če zbiratelj kupuje umetniško delo kot finančno naložbo, je malo več razuma kot čustev. Če se malo pošalim, idealen zbiratelj je seveda tudi tak, ki vsak mesec kaj kupi.

Ugibam oziroma upam, da imate na stenah spalnice katero od fotografij Frederica Fontenoya …

Imamo. Pa še nekaj fotografij drugih avtorjev. Pri tej razstavi mi je bilo zanimivo, da je imela res dober odziv tudi v prodaji. Obiskovalci so prepoznali kakovost in ne glede na mogoče malo delikatno vsebino za vsesplošni okus razstavo sprejeli zelo dobro. Jaz verjamem v Slovence.