Geocaching: Uživaško in poučno stikanje za zakladki

Tržaško letališče Ronke lani novembra. Možakar ustavi avto ob ograji in začne temeljito proučevati tamkajšnje jarke. Zagleda jo, škatlico, jo poteg­ne iz skrivališča, odpre in želi nekaj napisati. Takrat začnejo za njegovim hrbtom utripati policijske luči. »Gospod, kaj počnete?« – »Hm … našel sem zaklad in …« – »Ste prepričani, da ne počnete česa drugega? Ker bo tukaj v kratkem pristal italijanski predsednik …« Ni bil atentator, ampak geolovec, ujet pri svojem neškodljivem lovu …

Vse se je začelo pred skoraj natanko trinajstimi leti, 3. maja 2000, ko so nemoteni in natančni podatki satelitov okoli Zemlje postali uradno dosegljivi tudi običajnim uporabnikom GPS-sprejemnikov. Eden od njih, računalniški strokovnjak Dave Ulmer, je za preskus njihove natančnosti v nekem gozdu blizu Portlanda skril škatlo z darili in vpisno knjigo, na spletu objavil koordinate skrivališča in pozval navdušence na »veliki ameriški GPS-lov na kramo«.

Njegovo preprosto idejo – vzemi nekaj iz škatle in vanjo položi nekaj drugega, vpiši se v knjigo, deli svojo izkušnjo na spletu – so GPS-navdušenci nemudoma pograbili in v naslednjih tednih so za lokacijami, primernimi za skrivanje, začeli stikati tudi drugi navdušenci ter na spletu objavljali njihove koordinate, po mesecu dni pa je Ulmerjev kolega Mike Teague začel sistematično zbirati objave koordinat z vseh koncev in krajev, jih objavljal na svoji spletni strani ter ustvaril mailing listo, ki je zainteresirane obveščala o novih skritih »škatlicah«.

Tako se je z vzpostavitvijo njegove spletne platforme, zdaj množično obiskanega spletišča geocaching.com v začetku septembra 2000 rodil geocaching (geo – zemlja, cache – skupek stvari, ki so skrite ali shranjene), po slovensko geolov, dejavnost, ki pridobiva čedalje več privržencev, pa tudi zakladi so zelo raznoliki in inovativnost pri njihovem skrivanju izjemna. Zadeva je, vsaj v ZDA, že lep čas sinonim za dober posel, ki z letno članarino za premium geolovce, prodajo aplikacij za pretakanje podatkov na naprave z GPS-navigacijskim sistemom in specializirane opreme za geolov ter ne nazadnje z oglaševanjem zagotavlja zaslužek številnim ljudem. Vsesvetovno gibanje je namreč v preteklih letih pridobilo več kot pet milijonov privržencev in ti so doslej na prav vseh celinah sveta skrili več kot dva milijona zakladkov.

Stikanje za zakladi je priljubljeno tudi med Slovenci, zlasti tistimi, ki se že tako radi potikajo po novih krajih. Podatka, koliko geolovcev je iz Slovenije, pristojni za stike z mediji na Groundspeaku nimajo, a po neurad­nih podatkih je geolovu zapisanih približno 600 ekip, sicer pa očaranost Slovencev nedvomno potrjuje lani ustanovljeno društvo Slovenski geocaching klub, ki se trudi in deluje na povezavi geocacher.si, dokaj dejavna je z novičkami in forumom tudi splet­na stran geobunkelj.si.

»To je zares odlična družinska zabava, dodana vrednost popotovanju, saj so keški (cache slovenjeno, op. p.) večinoma skriti na zelo zanimivih lokacijah in so lahko že sami po sebi ideja ali motivacija, da se odpraviš na pot, vidiš kaj novega, se tudi česa novega naučiš (večina objavljenih zakladov na geocaching.com namreč vsebuje zgodovinski opis in pomen lokacije z vsemi zanimivostmi vred, op. p.). Tudi pohodništvo si je mogoče tako popestriti, saj če govorim le za Gorenjsko, so zakladki skriti po skoraj vseh bolj ali manj obljudenih hribih – na Stolu, Viševniku, Ratitovcu, Begunjščici, Triglavu …« je povedal eden bolj dejavnih geolovcev med Slovenci, dr. gumpi, ki je doslej našel skoraj 2200 skritih epruvetk, škatlic, škatel ali celo večjih zalogajev.

Vsi podatki vedno s sabo

Dr. gumpi ima zgolj osnovni status, medtem ko si mnogi s plačevanjem članarine (približno 30 evrov na leto) zagotovijo premium status, ki jim med drugim omogoča dodatne napredne funkcije in informacije o zakladkih, namenjene zgolj njim. »Sem Gorenjec,« je pojasnil v smehu, »poleg tega ni nobena naloga tako težka, da se je ne bi dalo opraviti z običajnim profilom.«

Geolov je lahko zanimiv, še preden se človek odpravi na pot, saj nekateri skrivalci pot do lokacije spremenijo v pravo miselno igro, zapakirano v uganko, matematično-logično nalogo, izziv, ki zahteva najrazličnejše vrste dešifriranja, pri čemer so podane koordinate povsem postranskega pomena in si jih je treba pravzaprav najprej izračunati ali razbrati (mystery oz. puzzle cache), njihovo pravilnost pa preveriti v posebni aplikaciji geochecker.com. »Tiste, ki jih objavijo strojniki in matematiki, so sploh neverjetne,« je dodala njegova žena, sem ter tja njegova spremljevalka med stikanjem za zidovi, drevesi, skalami …, sicer se na teren pogosto odpravi s svojim kolegom, pa tudi sam.

Pri iskanju uporablja svoj mobilni telefon, poleg tega si nanj prek aplikacije – teh je cel kup, uradne plačljive ali brezplačne s spleta, primerne tako za mobilne telefone, tablice, androide – pretoči vse podatke o zakladih (koordinate, težavnost, velikost, atribute …) in jih ima tako vedno s sabo. Zakladov je več vrst: tradicionalni (z vpisno knjigo in morebitnimi predmeti za menjavo), večstopenjski (šele na zadnji v nizu lokacij je skrit zaklad), dogodkovni (družabno srečanje geolovcev, ki se navadno konča z iskanjem na novo skritih zakladov; nazadnje so se slovenski geolovci srečali pred tremi tedni na Šmarni gori, 15. junija bo srečanje v Mariboru), čistilni (med geolovom pobirajo smeti), že prej omenjeni misteriji, geološki (zaklad je lokacija sama) in podobno.

Različna je lahko tudi velikost najdb; zaklad je lahko celo hiša – enega takega (macro cache) imamo tudi pri nas, na Dolenjskem –, pogosti so do nekaj litrov veliki zaboji oz. (vodotesne) škatle, ki jih ponavadi uporabljajo po gozdovih oziroma v naravi, najmanjši pa so nano- oz. mikrozakladki, ki vsebujejo zgolj vpisni list in so skriti predvsem na mestnih oziroma bolj obljudenih območjih. Ob vpisu novega zaklada mora biti opredeljena tudi težavnost najdbe, torej, kako zvito je skrita škatlica, ter težavnost terena oziroma dostopa, pri čemer prav tako ni meja. Nekateri navdušeni skrivalci ter nato še iskalci so pripravljeni za vpis v dnevnik zaklada in na spletno stran, kjer so dobili informacije in koordinate o njem, narediti marsikaj.

»V Nemčiji je na primer nekdo zaklad skril v ptičjo hišico na borovec, ki je gol vse do višine desetih metrov. Če nimaš tako dolge lestve … Nama je prišla zelo prav tudi pri zakladu, obešenem tik nad deročo vodo v bližini karavanškega predora v Avstriji. Drugi dokaj velik izziv je bil zaklad ob Ljubljanici, do katerega si lahko prišel bodisi s čolnom bodisi da si se vrgel v vodo ali plezal z vrha mostu. Preznojil sem se tudi v Radovljici ob reki Savi, kjer je nekdo kešek obesil na kavelj sredi erodiranega pobočja. Ni šlo drugače, kot da sem se z vrha odtrganega hriba spustil po vrvi.« V Sloveniji dva izredno zahtevna, alpinistična zaklada še čakata, da ju najdejo.

Ni vedno lahko, čudaško pa pogosto

Prvič se je dr. gumpi na lov za zakladom podal pred dvema letoma, ko sta se z ženo vračala iz Dolenjskih Toplic, vendar pa prvo razočaranje: nista ga našla. Čeprav glede skritih stvari veljajo precej stroga pravila – da se jih ne sme premikati ali uničevati niti jih jemati, dovoljeno pa je iz škatel kaj vzeti, a le pod pogojem, da vanje dodamo kaj svojega –, se vseeno zgodi, da kak zaklad izgine neznano kam; če ni dovolj dobro skrit, ga kdaj uničijo živali, še pogosteje pa najbolj strastni geolovci krivdo pripišejo bunkljem, to je tistim, ki o GC nimajo pojma in (ne)namerno pustošijo bolj ali manj zakrinkana skrivališča. Poleg tega geolovce pogosto ovirajo pri iskanju, saj se ti, čeprav so strastno pri stvari, vseeno zavedajo, da se lahko »neposvečenim« ljudem s svojim vohljanjem, kroženjem okoli ene in iste točke, zrenjem v telefon, brskan­jem po razpokah, mikroskopskim analiziranjem ograj in drugih delov objektov zdijo zelo čudaški.

»Ob mojem prvem 'mimohodu' na mikrolokaciji zakladka je bil v njegovi bližini bunkeljski parček, ki si je verjetno izpovedoval večno ljubezen. Zato sem se tisto noč moral vrniti še nekajkrat, da preverim, ali sta zaljubljenca še vedno tam in ali lahko varno poiščem zakladek. Ob tretjem obisku sem končno ugotovil, da je bunkeljski par odletel na krilih ljubezni nekam drugam. Potem sem lahko poiskal škatlico in vpisal najdbo,« je odkriti zaklad v Kranju, ki ga je podtaknil dr. gumpi osebno, na spletno stran sočno vpisal geolovec z imenom sonček. »Moškemu, ki nas je opazoval z balkona, smo se zdeli skrajno sumljivi,« je zapisal grOs in pa »veliko bunkljev«, je težavnost iskanja zaradi gneče kratko in jasno opisal eSlavko. Zato se je že tudi zgodilo, da so geolovcem za vrat poslali policijo, ki pa ima k sreči, podobno kot tržaški policist, ki je pri letališču zalotil dr. gumpija, precej razumevanja.

Zlasti ker v škatlah in škatlicah pravzaprav ni ničesar dragocenega. Pravilo sicer je, da se vanje ne daje nič posebej vrednega, nič nevarnega in nelegalnega (orožje, alkohol, droge …), niti hrana ali snovi z močnim vonjem, saj bi jih utegnile zavohati in tudi uničiti živali. »Iz slovenskih lahko jasno sklepaš, kaj tisti čas delijo po trgovinah: od frnikul do smrkcev in podobne drobnarije.« Skratka, nihče si ne bi (gmotno) opomogel, če bi jo pobrisal s škatlo vred, je pa vsebina nekaterih unikatna; nekateri namreč sami izdelujejo predmete podpise, ki jih puščajo v škatlicah, in si jih tako izmenjujejo, zaradi česar je lahko, kakor je – anonimno – povedal član prav tako zelo dejavne geolovske slovenske ekipe, »skrivanje zakladov vsaj toliko zabavno kot njihovo iskanje. In v Sloveniji je res precej izvirnih zakladov, ki so vredni obiska in ponujajo zabavo za celo družino – ne le ob iskanju, ampak tudi odpiranju …«

Geolovsko pleme se krepi

Tudi dr. gumpi je v preteklih dveh letih sam skril nekaj škatlic, na geolovski zemljevid vpisal štiri geološke (earth cache) zaklade (in si zanje prislužil platinasti naziv mojstra) ter organiziral najmanj dva dogodka (event cache) – pred kratkim, ob dnevu Zemlje, »čistilno« sledenje (cache in trash out event), decembra pa srečanje geolovcev z vseh koncev Slovenije, na katerem so v Ljubljani skupaj čakali na konec sveta. »Ker je bilo na petek, so številni vzeli kar dopust. Zdaj se nekateri, bolj aktivni, med sabo res že dobro poznamo.« Ker je svet tisti dan še vedno stal, so se po klepetu ob kavi seveda podali v lov za keški po Ljubljani in njeni okolici.

Z brskanjem za različno velikimi škatlicami dr. gumpi skoraj brez izjeme začini tudi družinske dopuste. »Kadar odhajamo v tujino (in to je, pri njih, avtodomarjih, zelo pogosto, op. p.), poberem s spleta še podatke o zakladkih, ki se skrivajo na območju, kamor smo namenjeni.« V zadnjih dveh letih je tako našel največ tradicionalnih, mikro- in majhnih, ne ravno najlažje težavnosti, ob tem pa še 790 tako imenovanih sledljivčkov (trackables), »ploščic« z unikatno sled­ljivo številko, ki jih geolovci prenašajo od enega do drugega zaklada in vsak njihov premik vpišejo v spletni dnevnik na geocaching.com. Tako sledljivčki (Travel Bug®, geokovanci in podobno), ki jih je mogoče kupiti za nekaj evrov, lahko prepotujejo na tisoče kilometrov; tisti, ki ga je vpisal dr. gumpi, ima za sabo že prek 15 tisoč kilometrov.

»Ko enkrat poskusiš, te kar potegne. Vedno je zanimivo, vedno te na koncu čaka 'nagrada'. Seveda ti več užitka prinese najdba, ki zahteva več truda, nekaj več vrednosti ima tudi zakladek, ki ga, sveže skritega, najdeš prvi.« Se je že zgodilo, da je po prejetem obvestilu o novem zakladu v bližini zlezel iz pižame in se odpravil na nočni lov, »ne bi pa šel ravno čez pol Slovenije, samo da bi bil prvi«, je pripomnil.

Prvi najditelj se ob vpisu najdbe na spletu lahko pohvali s kratico FTF (first-to-find), pogosto s sočnim opisom kolobocij pri iskanju. Nasploh si mnogi vzamejo veliko časa za deljenje izkušenj o iskanju z GC-somišljeniki, za snovanje težko rešljivih nalog, ki pripeljejo do končnih koordinat, ne nazadnje za stikanje za zakladi. »Časa izgubiš toliko, kolikor si ga vzameš,« je pojasnil Gorenjec, ki je glede tega kar radodaren. Občasno se loti tudi večdnevnega power-traila, bolj ali manj razgibane trase, na kateri so zakladi gosto posejani in večinoma najlaže dosegljivi kar peš. »Lani sva se s kolegom po Pohorju preganjala s terencem, a sva zaradi večdnevnega deževja in zato razmočenega terena obtičala v jarku. Preden sva avto izkopala ven …«

A ravno najrazličnejša doživetja so tista, ki vlečejo in privabljajo nove navdušence, geolov poleg tega spontano tke »poznanstva med ljudmi najrazličnejših profilov doma in v tujini, spodbudi razmišljanje o geologiji, otroci se ob njem spoznajo s tehniko in orientacijo, da ne omenjam umetniškega in tehničnega ustvarjanja zanimivih in končnih stopenj ter podpisov zakladov. Za povrhu vsega je ta šport zastonj,« je razloge »za« strnil eden aktivnih slovenskih geolovcev.