Gibonni: Začelo se je s hard rockom in heavy metalom

Hrvaški pevec Zlatan Stipišić Gibonni, ki velja v domovini in okoliških državah za enega najbolj priljubljenih glasbenikov, si je zaželel še novega občinstva. Pravi, da se za uspeh v drugih evropskih državah ne namerava spremeniti. Ponuja jim svojo glasbeno vizijo, nam je med drugim zaupal v pogovoru, tudi o novem albumu 20 Century Man.

Začnimo od začetka. Je Gibboni vaš vzdevek ali umetniško ime? Kaj pomeni in kako ste ga dobili?

To je v bistvu precej dolgočasna zgodba. Mario Puzzo pravi, da je Sicilija edini kraj na svetu, kjer ljudi ne kličejo po imenih, temveč po pomanjkljivostih. To je pa zapisal zato, ker očitno ni vedel za Dalmacijo, kjer je enako. Če je v človeku ime Albert in bo rahlo grbav, bo takoj dobil ime Gobo ... Ko sem bil mladenič, sem imel tri vzdevke. Eden je bil Muco, ker sem jecljal (mucao), kar sem poz­neje odpravil. Drugi je bil Droga, ker sem imel dolge lase. Tretji pa je bil Džibuti, po afriški državi, kjer imajo prebivalci menda nekoliko poševne oči. Ali je to res, ne vem, ker nikoli nisem bil tam, tako me je poimenoval neki mornar. Polovica ljudi me je klicala Muco, 40 odstotkov Droga in desetina Djibo oziroma Gibo, kar je skrajšano od Džibuti. Takrat ni moglo biti dobro, če bi se v šovbiznisu imenoval Zlatan Stipišić - Droga. Zdaj bi bilo mogoče v redu, takrat pa gotovo ne. Zato sem sam uporabljal Gibo. Nameraval sem narediti glasbeno skupino z imenom Gibo i oni. Ker pa mi je skupina razpadla, sem ostal Gibonni.

Potem je prišla heavymetalska skupina Osmi putnik, ki je izdala tri albume.

Med odraščanjem sem okusil vse subkulture. Zanimal me je hard rock, punk, reggae, tudi electro pop, najbolje pa sem se počutil v hard rocku in metalu. Skupine, kot so Led Zeppelin ... Danes si skoraj ne moremo predstavljati, da bi neka heavy metal skupina razmišljala tako široko. V skupini Osmi putnik sem želel zajeti tako širino, vendar sem ob sebi zbral glasbenike, ki jih to ni zanimalo. Sicer pa se glasba vse bolj profilira, saj glasbena industrija zdaj od izvajalcev zahteva zelo ozko glasbeno usmeritev.

Kako gledate na to obdobje svoje kariere?

Mislim, da sem srečen človek. Čeprav izvajam melodično pop glasbo z neko rockovsko energijo, kar je nekako moj prepoznavni slog, sem srečen, da izhajam iz hard rocka, ker je hard rock pristna glasba, ob kateri se ljudje preznojijo in glasbeniki za svoje občinstvo pustijo na odru srce in telo. Spoštujem to glasbeno zvrst in ponosen sem na svoje glasbene korenine. To je bil zelo dobra šola.

Bili ste tudi pevec skupine Divlje jagode. Kako je bilo?

V Split sem se ravno vrnil iz Berlina, kjer sem sodeloval v neki skupini. Pripravili smo pesmi za album, vendar smo se med snemanjem razšli. Imam težek značaj, težek značaj pa je imel tudi kitarist skupine ... in kompromis ni bil mogoč.

Po sodelovanju z dvema rock skupinama ste nadaljevali kariero kot pop pevec. Koliko je bilo za vas pomembno, da ste iz Splita? To mesto je dalo vsaj še dve izjemni glasbeni ikoni – Oliverja Dragovjevića in Severino. Tu je še znameniti Splitski festival.

Splitski festival je treba jemati kot nekakšen karneval. Njegov osnovni namen je bila zabava, vendar je dal veliko večnih pesmi. To so pesmi Oliverja Dragojevića, Viceta Vukova ..., ki trajajo več kot 40 let. Na Splitskem festivalu se je denimo pojavil Đorđe Balašević, konec šestdesetih let sta tam nastopila Ike in Tina Turner.

In seveda znameniti Shadows ...

Takrat je na festivalih nastopala glasbena avantgarda, čeprav festival nosi neko šlagersko oznako.

Vaš slog popa, rocka in folka je bil magična formula uspeha na Hrvaškem in v sosednjih državah.

Vedno sem se trudil, da se ne bi ponavljal. Če si dolgo na sceni, že s svojim glasom vzbujaš asociacije, ki se jih ne da znebiti. Recimo Oliver Dragojević. Njegov predzadnji album sem poslušal v inštrumentalni različici in vsaj dve pesmi sta bili vredni Georga Michaela. Ko pa pride Oliver pred mikrofon, odpre usta in zapoje – vrime, oblaci, škure ... je hitro konec. To je Dalmacija in nič drugega (smeh).

Podobno je z menoj. Imel sem dve pesmi, vredni Petra Gabriela ... Ko sem snemal v Londonu, so za mojo glasbo, brez vokala, govorili, da bi »rešila« Robbieja Williamsa. A ko zapojem ... so to lahko le Gibonnijeve pesmi. (smeh) Lahko naredimo eksperiment: naj moj komad odpoje Pero Lovšin in tisti hip bo to nehala biti Gibonnijeva pesem.

Z albumom 20 Century Man ste se odločili prebiti na širši evropski trg. Kako vam gre?

Album se presenetljivo dobro prodaja, kar me veseli. Predstavili smo ga na Dunaju in v Pragi, kjer je bilo kar štiri tisoč ljudi. Super koncert smo imeli tudi v Berlinu.

Slišal sem, da je bil Mick Hucknall, pevec skupine Simply Red, pred katerim ste nastopili v Budimpešti in Pragi, jezen na vas, ker ste mu skoraj ukradli koncert?

Tega ne smem potrditi. (smeh) Ni bil jezen. Mogoče sem tam res neznan, vendar nisem nikakršen zelenec. Imam veliko koncertih izkušenj. Lahko me postavite na kateri koli oder na svetu, pa se bom znašel. Doslej sem imel več kot dva tisoč koncertov. Sem pa hvaležen menedžmentu Micka Hucknalla, da so nam to omogočili.

Bilo je pa precej nenavadno. Zlahka napolnim Areno (v Beogradu op. p.) tudi z 20.000 ljudmi, potem ti pa nekdo pove, da smeš igrati le 30 minut. Vendar je zame in mojo skupino to dovolj časa, da pokažemo, kaj znamo.

Album 20 Century Man je narejen v visoki produkciji pod vodstvom Andyja Wrighta, ki je delal s številnimi vrhunskimi zvezdami, tudi s Tošetom Proeskim.

Na žalost je to sodelovanje končala njegova prezgodnja smrt. Andy mi je povedal, da je imel Toše veliko možnosti za uspeh v Italiji. Sicer pa je Andy kot velik 52-letni otrok. Človek, ki je vse življenje delal v snemalnem studiu ... Niti en sam trenutek nismo imeli občutek, da imamo resno in težko delo. Vedno je naredil tako ozračje, da smo bili spontani in da je iz nas potegnil iskrenost in zanos. Ponujali so se tudi drugi producenti, predvsem ljudje, ki so imeli vizijo, kako bi me spremenili. Od vseh, s katerimi sem se pogovarjal, mi je bilo pri Wrightu še najbolj všeč to, da me pušča takega, kot sem, in zgolj poskuša najti pravo mesto zame. Najbolj zanimivo pa je, da so me tokrat prvič na snemanju imeli za dobrega pevca. Predvsem na germanskem območju poznajo in cenijo moje petje. Nedavno sem iz Nemčije dobil celo ponudbo, da bi reklamiral mikrofone Sennheiser mikrofone. Hrvatom kaj takega nikoli ne bi padlo na pamet.

Besedila na novi plošči so v angleškem jeziku. Ste imeli s tem kaj težav?

Sem tista generacija iz nekdanje Jugoslavije, ki se je angleščine najraje učila ob poslušanju glasbe. Kmalu sem ugotovil, da mi je lažje napisati besedilo v angleščini kot v hrvaščini. Sem človek, ki se je izšolal ob rock glasbi. Ko dajem v tujini intervjuje v angleščini, z lahkoto govorim o glasbi. Če pa bi me kdo vprašal kaj o vstopu Hrvaške v Evropsko unijo, bi zlahka onemel. (smeh) Kot da obstaja glasbena angleščina, tehnična angleščina, politična angleščina ...