Letos je dopolnila trideset let. Morda malo bolj resna, s kakšno gubo na obrazu, a še vedno dovolj norčava in nastopaška rada stopi pred občinstvo. Ana Monro je tista gledališka umetnica, o kateri v presežnikih govorijo doma in po svetu. Menda je bila pred vojno delavka v Tobačni tovarni, po mestu pa je takrat pisala erotične grafite.
Vse se je pravzaprav začelo 17. decembra 1981. »Takrat je bila Ana Monro spočeta. V Festivalni dvorani sva z Maretom prvič skupaj nastopila pred publiko,« se med pogovorom s štirimi velikani slovenskega uličnega gledališča – Maretom Kovačičem, Gorom Osojnikom, Borutom Cajnkom in Andrejem Rozmanom Rozo – začetkov Gledališča Ane Monro (GAM) spominja Roza.
Ko se igralci, ki so začetniki monrojevstva oziroma monrojevskega humorja, takole srečajo ob kavi, radi zbirajo spomine na prigode, ki so se jim zgodile na ulicah, odrih in zunaj njih. »Vsak od nas ima lepe spomine. Vedno smo se imeli lepo. Kamorkoli smo šli, smo se poti veselili. Skoraj več časa kot na odru smo preživeli na cesti, in če se ne bi dobro razumeli, verjetno tudi kot skupina ne bi dobro delovali.
Veliko prostega časa smo preživeli skupaj. Če je kdo kdaj kaj odigral narobe, smo iz tega naredili šalo. Nikoli nismo grajali drug drugega,« se dopolnjujeta Mare Kovačič in Borut Cajnko. »Zelo živahni časi osemdesetih let so bili v znamenju prave kombinacije dela, zabave in umetniškega izraza.
Igralci smo bili ne le sodelavci, temveč tudi prijatelji in to je bilo tisto, kar je našemu gledališču dalo smisel. Veliko je bilo enkratnih trenutkov,« pritrdi Goro Osojnik, eden prvih članov Pocestnega gledališča Predrazpadom, predhodnika Ane Monro.
Zgodba o striptizeti
Prva prava odrska predstava Ane Monro, v kateri sta zaigrala Roza in Mare Kovačič, je bila srednjeveška farsa, v kateri se je zgodba prepletala z elementi commedie dell'arte in akrobacijami. Predstava 1492 ali Ali lahko predvojna striptizeta danes še sploh kaj pokaže? takrat še ni imela imena.
Še vedno se igralci živo spominjajo štirih nastopov, ki so jih imeli v delovnih brigadah. »Ha, šele takrat je predstava pravzaprav dobila ime! Na turnejo smo se odpravili s katro. Avto je bil poln rekvizitov. Z megafonom sem v slogu cirkuških napovednikov vabil ljudi, naj pridejo na predstavo,« razlaga Roza. »To je bila naša prva turneja! Nastopili smo v treh slovenskih in eni mednarodni brigadi. Pred nastopom nas je bilo hudo strah, kajti tri minute pred predstavo je bila dvorana še prazna, že naslednji trenutek pa čisto polna. Ko smo videli, da so nas gledalci sprejeli, smo se sprostili in ugotovili, da smo jim všeč. V predstavo smo vedno vključili enega prostovoljca in v mednarodni brigadi so nam podtaknili nekoga, ki je veljal za posebneža. Naredil je samo tisto, kar smo mu rekli. In nič več. Od prostovoljca navadno pri gledališču te vrste pričakuješ reakcijo, od tega pa ni bilo nikakršne reakcije. Na koncu smo mu v roko dali dežnik in mu rekli, naj bo palma. In on je bil preprosto palma. Do konca predstave! In prav nič ni spraševal,« v smehu razloži Goro Osojnik, ki je v predstavi menda skrbel za sončne zahode.
Doma in v tujini
»Umetniške akcije na ulicah so obstajale že pred nami, a mi smo imeli svojo predstavo o uličnem gledališču. Bili smo prehodna generacija in se nismo imeli možnosti učiti od starejših. Premladi smo bili, da bi bili lahko hipiji, in prestari, da bi zrasli ob panku. Predvsem smo si želeli kreativnega raziskovanja znotraj teatra,« se strinjata Borut in Mare, Roza pa dodaja, da je bil to čas, ko se je tudi estetika zamenjala. »Končal se je modernizem, in ko smo mi ustvarjali, je nastala nova podoba. Živeli smo v času, ki je bil delno inspiriran s popularno rock kulturo za množice. Po drugi strani pa smo bili del generacije, ki je še vedno verjela v avantgardo.«
Gledališče Ane Monro je vsa tri desetletja uspešno krmarilo med družbeno kritičnostjo in všečnostjo. »Vedno smo dobro premislili, kako bi izpeljali predstavo, da s kritiko režima ali dogodkov le ne bi šli čez mejo. Rozo so enkrat celo zaprli, a se nam je s policijo ob takšnih zapletih večinoma le uspelo dogovoriti,« so zgovorni sogovorniki.
Tako se je leto 1984 začelo v znamenju odrske predstave Rdeči žarek, ki je živo igro na odru in inserte diapozitivov in filmov združevala v enotno, ekscentrično in ironično zgodbo, predelano po romanu M. Bulgakova.
Besedilo so posneli in predvajali po ozvočenju, igralci pa so bili kot lutke – odpirali so usta in nemo nakazovali vsebino. V Sloveniji so jo odigrali 32-krat, gostovali so v glavnih mestih tedanjih jugoslovanskih republik in leto pozeje na španskem festivalu skupin iz vse Evrope La Biennial v Barceloni, sledilo je samostojno gostovanje v švicarskem La Chaud-de-Fonds leta 1986.
»V Švici smo bili jugoslovanski gledališčniki eksotika. Čeprav je bila predstava precej radikalna, je enkratno uspela. Veljali smo za uspešno gledališče. Ko smo odhajali, nam je kuhar festivala za slovo pripravil posebno pečenko z breskvami, mi pa smo imeli s sabo šnops. Vsa jedilnica se je napila!« se gostovanja v Švici spominja Borut Cajnko.
Pestre spomine na tujino ima tudi Andrej Rozman Roza: »Vedno je bilo lepo potovati. Zelo dobro se spomnim dogodka, ko sem v Švici želel v zabojnike za smeti odvreči več steklenic in drugih smeti, ki smo jih imeli v avtomobilu. Domačin me je poučil, da moram rjavo steklo vreči v namenske zabojnike, enako je z zelenim steklom in plastiko. Švica je bila že takrat urejena in že v osemdesetih so ločevali. Neverjetno! Ne bom pozabil niti gostovanja v Španiji. Ko smo bili v Barceloni, sem ugotovil, kaj pomeni patriofobija. Preprosto se nisem hotel vrniti domov, ker je bilo tam tako lepo.«
Zakonitosti ulice
Skupina je ustvarjala in izvajala cestne predstave. Ulica je zamenjala gledališki oder in postala pomemben del ne le kulturnega, ampak tudi političnega dogajanja in izražanja. »V Ljubljani smo med letoma 1980 in 1983 prirejali mednarodni festival uličnega gledališča Pomladanski festival. Ljudje so nas sprejeli s prijaznostjo. Čeprav resda nismo imeli dovoljenja za igranje sredi ulice, nas oblasti večinoma niso preganjale ali kaznovale. Za nas je bila to manifestacija svobode,« razloži Roza.
»Ulično gledališče omogoča gledalcu, da odide, kadarkoli želi. Enako je bilo pred tridesetimi leti in enako je danes. V nekem trenutku vsi postanemo del dogodka in to je še vedno čar uličnega teatra. Publika na ulici je vedno del dogajanja in igralec z njo komunicira. Čeprav je slovenska rahlo zadržana, pa je hkrati zelo topla in se odpre, če jo igralec zna pritegniti in pridobiti na svojo stran. Pomemben je odnos do nje, pomembno je ozračje in prostor, ki ga igralec ustvari. Princip kakovosti velja še danes. Če publiko izgubljaš, je predstava slaba, če jo ohranjaš, je dobra, če pa jo pridobivaš, je odlična,« razloži Goro. Marko se strinja: »Gledalci te ohranjajo, in če ostajajo na predstavi, je občutek vsekakor enkraten. Morda je bilo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti lažje pridobiti gledalce, saj podobne raznolike ponudbe uličnega gledališča ni bilo. Zdaj je veliko uličnih dogodkov in morda so zato ljudje tudi bolj kritični. V vseh teh letih smo se naučili, da ni vse v veščinah žongliranja in bruhanja ognja. Mi v akrobatskih veščinah nikoli nismo bili posebej dobri, a imeli smo dobre zgodbe in zato so ljudje na naših predstavah ostajali do konca.«
Odprli Kersnikovo in KUD France Prešeren
Roza in Mare, ustanovitelja verjetno enega najbolj pomembnih gledališč na naših tleh, si gotovo nista predstavljala, da se bo tedaj majhna, a umetniško izjemno močna in izrazna skupina gledaliških zanesenjakov – Žiga Saksida, Janez Habič Johnny, Mojca Dimec Bogdanovski, Matjaž Ocvirk, Sebastjan Starič, Primož Ekart, Breda Krumpak, Drago Milinović, Gorazd Žilavec so le nekateri med njimi –, ki je pravzaprav orala ledino na področju uličnega gledališča in gledališke improvizacije, razvila v pomembno producentsko hišo. Skupina, ki je začela z dvema članoma, je rasla.
Prav Ana Monro je zaslužna, da je zaživela Kersnikova 4 in pozneje KUD France Prešeren. »Ti dve dvorani do našega prihoda nista bili v uporabi. Dvorana na Kersnikovi je postala 'naša'. Vsi so vedeli, da tam igramo mi. Potem smo dobili več konkurentov, ki so želeli nastopati v njej in tam imeti vaje. Poznejša birokratizacija in institucionalizacija prostorov nas je nekako prisilila, da smo začeli iskati alternativo. To je postal KUD France Prešeren,« razkrije Andrej Rozman Roza.
»Podobno poslanstvo opravljamo tudi na mestnih ulicah, kjer ves čas dodajamo nove odprte prostore. Čevljarski most, park Zvezda in mnogi drugi so prav zaradi naših dogodkov postali prireditveni prostori,« ponosno poudari Goro.
Nove generacije uličnih gledališčnikov
Ana Monro zdaj vzgaja mlade improvizatorje in pokriva celoten program produkcije uličnega teatra. Ustanovili so šolo uličnega gledališča Šugla in so pomemben producent festivalov uličnega gledališča. »Spodbudno je slišati, da obstajajo skupine, ki delajo in se želijo izpopolniti na področju uličnega gledališča. Tako imamo občutek, da smo vendarle nekaj pustili mlajšim generacijam,« še pove Mare Kovačič.
Gledališka skupina bo z odprtjem četrtega festivala ognjenih ambientov in luči Ana Plamenita 10. novembra na Krakovskem nasipu v Ljubljani proslavila svoj jubilej. In kakor se za 30 let delovanja Gledališča Ane Monro spodobi, gledališčniki pravijo, da bo rdeča nit letošnjega festivala prav vsesplošno in namensko praznovanje.
Tiskane izdaje
