Tiskane izdaje
Rahlo nakodrana gladina večerno temnega Bohinjskega jezera je prve dni julija že vdrugo doživela poseben glasbeni dogodek, za katerega lahko mirno rečemo, ne samo da je edinstven, ampak tudi drugače poseben. Na krovu turistične ladje Zlatorog, sredi našega največjega jezera, je potekala zvočna kopel z gongom, ki sta jo pripravila lastnika ladje Igor in Vida Dornik, izvedel pa Tomaž Kvasnik.
Tomaž Kvasnik iz Radovljice, o katerem ste nedvomno že kaj slišali ali brali, je po Gorenjskem bolj znan pod svojim delovnim imenom Osti Jarej. Gre za maserja, entuziasta, ki se zadnji dve leti trudi s proizvodnjo bakrenega vrtnega orodja, že dolgo pa ta umetnik igra tudi na gong.
»Zdravilne energije bomo poslali vse tja do Beograda,« je z nasmehom nagovoril skupino ljudi, ki so sredi jezera pri Ukancu čakali na tisto, česar ni mogoče doživeti ravno vsak dan.
Ladja je po nekajminutni tihi plovbi obstala na videz sredi ničesar, na širni jezerski površini, pod prepadi Plešivca, Komarče in sten pod Rjavo skalo, ugasnila svoje že tako tihe elektromotorje in njen kapetan jo je prepustil v zibanje temnemu jezeru. Da so se ustavili ravno tu, ni bilo naključje, a to sta vedela samo lastnika Zlatoroga.
Kdo je Tomaž
Morda je zanimivo povedati, da je Tomaž barvno slep. Ne vidi (ali razloči) rdeče, zelene in modre. To ve, odkar je še kot otrok narisal drevo z zelenim steblom in rjavim listjem in bil okaran.
Svet zaznava drugače kot mi. Posluša ga. Ali pa zaznava vonjave. »Ljudje so pogosto presenečeni in mi rečejo: Pa saj nisi dohtar, kako lahko toliko veš? To ni nič posebnega, če znaš poslušati,« odgovarja Tomaž.
Po nekaj besedah o skrivnosti energije jezerske vode in vodeni pripravi na tako imenovano kopel je začel izpod njegovih rok prihajati zvok, zdravilna zvočna kopel za dušo in telo.
Tomaž ima spoštljiv odnos do gonga. Zanj to ni samo plošča bakra ali instrument, ki vibrira, ampak nekaj svetega, nekaj, česar se je treba dotikati z odnosom in zmernostjo.
Gong je zares igral, brnel, vibriral. Popolnoma drugače je oddajal svoje vibracije in zvoke in odtenke sredi mirnega Bohinjskega jezera, kot smo vajeni iz zaprtih prostorov. Več (glasbenih) tonov, dinamike in globine.
»Pomaga vibracija vode,« trdi Tomaž, »zvok gonga in vode ustvarjata vzdušje, v katerem smo bolj odprti za prvobitne občutke neskončnosti vesolja in lastne večnosti.«
Vse skupaj je povzdignil še didžeridu. Didžeridu je seveda delo njegovih rok, saj dvakrat na leto priredi delavnice izdelovanja džijev, kot jim ljubkovalno pravi. Nekaterim je bil ta posebni glasbeni vložek celo še bolj všeč kot gong, ampak vsak instrument ima svojo energijo, svoj namen, poudarja Tomaž. Ne pozabite, Tomaž, kot rečeno, sliši več in bolje kot povprečen človek. In njegov dži res igra odlično.
Kakorkoli, resnično lahko potrdimo, da podobne izkušnje z zvokom gongov in didžeriduja ne boste dobili nikjer. Akustika jezerske vode in ravno pravšnja odprtost ladje skupaj neverjetno stopnjujeta intenzivnost doživetja.
Ko k temu dodamo še večerni vetrič, ki prihaja iznad gora in veje skozi odprta vrata na ladji, ter večerno sonce, ki z zadnjo toploto poboža človeka, je vse seveda še bolj drugače, posebno, bi lahko rekli.
Pobudo za zvočno kopel je dal Igor. Z ženo sta se že večkrat odpravljala na gonge k Tomažu, a vedno neuspešno. Potem pa, povsem po naključju, so se srečali na ladji in se dogovorili. »Zvok gonga in voda ustvarjata vzdušje, v katerem nas prevzamejo prvobitni občutki neskončnosti vesolja in lastne večnosti,« zagotavlja Tomaž. Bodite pozorni na to posebno ponudbo in poskusite ujeti katero od prihodnjih kopeli v tem poletju.
