Tiskane izdaje
Verjetno so bili v Sloveniji med spremljanjem olimpijskih iger le redki tako na trnih, kot so bili v Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. Na največjem športnem tekmovanju na svetu se je spoprijelo kar 14 njihovih nekdanjih dijakov in ti so domov prinesli pet od skupaj osmih osvojenih medalj. Ena od profesoric ima v svoji pisarni pravi mali športni muzej, ki ga nekdanji dijaki, danes pa uspešni športniki še vedno dopolnjujejo.
»Na šoli je bilo v dneh olimpijade povsem evforično: v šolski avli je brnel televizor, da so lahko dijaki med odmori in toplimi obroki spremljali olimpijsko dogajanje, nič pa ne skrivamo tega, da smo nastope slovenskih športnikov na spletu spremljali tudi med poukom. In to je bila šele naša druga olimpijada, na kateri smo imeli toliko športnikov,« je dejala pomočnica ravnateljice in profesorica matematike Tanja Ahčin ter namignila tudi na obetavno prihodnost.
V svojih prostorih hrani cel kup podpisanih startnih številk smučarskih skakalcev in skakalk, tekačic na smučeh Vesne Fabjan in Barbare Jezeršek, nordijskih kombinatorcev, podpisano desko Žana Koširja, smučko z avtogramom Jurija Tepeša, hokejski dres risa Žiga Pavlina pa tudi hokejsko palico Jakoba Milovanoviča, teniški lopar Gregorja Žemlje ter zbirke fotografij in člankov o njih … Vendar Ahčinova, neskončno ponosna na uspehe svojih nekdanjih učencev, z nekaterimi od njih še vedno vzdržuje stike. »Kmalu se bom dobila na kavi z Jezerškovo, obisk na šoli sta potrdila že Žan Košir in Fabjanova, Prevc se pa tako in tako nikoli ne izneveri,« je povedala.
Brez popuščanja
Dejstvo, da se nekdanji dijaki še vedno občasno vračajo tja, kjer so si nabirali srednješolsko znanje – temelj strokovne Gimnazije Franceta Prešerna je nekdanja srednja ekonomska šola, ki se je pozneje pridružila centru ESIC, nato pa se je lani gimnazijski del osamosvojil –, pripisuje predvsem dobrim odnosom in kakovostnemu delu z njimi v času, ko so se kot športniki šele dobro kalili ter ob napornih treningih in številnih tekmovanjih pridobivali še izobrazbo. »Biti s športniki v času, ko se njihova pot strmo vzpenja, je velika odgovornost in ponos tudi za nas, učitelje,« je pojasnila, a poudarila, da ima njihova šola pri delu z vrhunskimi športniki dolgoletne izkušnje.
»Pred približno dvajsetimi leti nas je pred izziv postavil Primož Peterka in takrat smo se začeli učiti tudi mi, kako delati, da vrhunski športnik čim več obveznosti uspešno opravi sproti, je v stiku s šolo in vrstniki … Pod vodstvom in spodbudo naše dolgoletne, zdaj že upokojene ravnateljice Marije Simčič se je začel sestavljati učiteljski tim, pripravljen na bolj fleksibilen način poučevanja, pri čemer, to zatrjujem iz prve roke, ni popuščanja: čeprav je dijak, na primer, osvojil kristalni globus, smo kljub temu zahtevali enako raven znanja kot pri drugih dijakih nešportnikih, le da smo se jim bolj prilagodili pri načinu podajanja in preverjanja znanja.«
Brez spleta in mobilnikov (skoraj) nemogoče
A uspešnih športnikov je bilo vedno več, tako da je želja po pravem športnem oddelku naraščala iz leta v leto. »Fabjanova in Jezerškova sta kljub temu, da takšnega oddelka še ni bilo, zelo uspešno opravili maturo, tudi Košir, medtem ko smo nordijska kombinatorca Marjana Jelenka in Gašperja Berlota že vpisali v neformalni športni oddelek, v homogeno skupino zimskih športnikov.« No, pred šestimi leti so njihova prizadevanja obrodila sadove, saj so jim kot prvi strokovni gimnaziji v Sloveniji odobrili ustanovitev športnega oddelka, v katerem je lahko največ 22 dijakov, tam pa so jim v pomoč tako pedagoški kot dva športna koordinatorja. »Njihovo delo je usmerjeno predvsem v čim bolj gladko usklajevanje šolskih obveznosti in športne kariere; vedo, kdaj so vrhunci sezone pri posameznikih športnikih, zato lažje določijo najbolj smotrn čas za opravljanje izpitov, pri čemer je veliko komunikacije s 'športnim' učiteljskim zborom,« je povedala Ahčinova, tudi sama ena od profesoric, ki jo odlikuje sposobnost fleksibilnega dela z dijaki.
»Dokler ni bila na voljo tehnologija, kakršna je danes, je bilo precej težje. Danes pa smo s svojimi dijaki v stiku po telefonu, prek kratkih sporočil, še veliko več pa na spletu – spletnih in videoklepetalnicah, pošiljamo jim skenirane zapiske in tiste z elektronskih tabel …« Klasične metode poučevanja velikokrat odpovedo, saj v teh oddelkih, kot je pojasnila Ahčinova, le redko dosežejo več kot 70-odstotno navzočnost vseh dijakov, »zato je treba delo precej prilagoditi, odsotnim dijakom pa snov predstaviti tudi na daljavo. Tudi teste smo že pisali na takšen način, a verjemite, da so ti dijaki vredni zaupanja in tudi sami niso zadovoljni zgolj z dvojko.«
Pri tem se je spomnila na matematični test, ki ga je na daljavo reševal Prevc. »Ob dogovorjenem času sem mu ga poslala z elektronsko pošto, čez 45 minut pa mi je moral poslati izpolnjenega, fotografiranega s telefonom. Pri tem se je 'pritoževal', da je imel še največ težav zaradi nenadejanega nadzornika – Mitja Mežnarja, s katerim je delil sobo,« je povedala v smehu, nato pa resno zatrdila, da individualno delo z odsotnimi dijaki njihovim učiteljem nikoli ni odveč. Morda so tudi zato odnosi med njimi še vedno topli in najverjetneje še nekoliko bolj trdni kot z dijaki, s katerimi se večinoma dela v razredu.
Ne da se pozabiti
»Res je, vezi se na takšen način močno okrepijo. Po tekmi prihajajo kratka sporočila ali e-pošta, polna veselja ali razočaranja, padajo stave in heci, kaj ekshibicijskega si kdo upa. Morda ni nihče opazil, a mi nedvomno smo, ko je imel kakšen naš smučarski skakalec na rokavici napisano 3. c, 4. c ali pa celo ime učiteljice ter jo podržal pred kamero,« se je z vlažnimi očmi spominjala Ahčinova. Profesorji, ki zdaj učijo na Gimnaziji Franceta Prešerna, so imeli precej opraviti ravno s smučarskimi skakalci: Primožem Peterko, Petrom Prevcem, Jurijem Tepešem, Jakom Hvala – ta, najmlajši, še veliko obeta – pa tudi s skakalkama Majo Vtič in Evo Logar. Pri nadgradnji pridobljene izobrazbe so pomagali tudi Robertu Kranjcu, številne ure pa posvetili hokejistu Žigu Pavlinu, smukaču Roku Perku in nordijskemu kombinatorcu Mitju Oraniču.
»Da ne bo pomote: zvezdniki nikakor nismo mi, učitelji, ampak so oni. Mi smo le izrazito ponosni nanje in jih spremljamo tudi, ko že desetletje in več niso naši dijaki, ter ostajamo v stiku z njimi, kolikor se da,« je poudarila Ahčinova, ki ne more prikriti, da je ravno ona tista povezava, most, med nekdanjimi dijaki in šolo. »Učitelji, ki učimo s srcem, pač vemo, da nikoli ne moreš pozabiti teh mladostnikov in si znova in znova srečen, ko dosežejo življenjske uspehe.« Teh niso nikdar pozabili ustrezno proslaviti niti v času njihovega šolanja in takšno prakso nadaljujejo še danes – bodisi na véliko, javno, bodisi znotraj športnega oddelka, kdaj s torto, drugič s šopkom rož, vse vedno skrbno dokumentirano s fotoaparatom. »Naj se sliši, kar se sliši, a moto naše gimnazije se dobesedno uresničuje: smo šola za ponosne, samozavestne, uspešne.«
