Grad zdravilne energije

Najprej po avtocesti do Maribora, nato zavoj v smeri Dupleka, Zgornjega in Spodnjega, in počasi – Ljubljančani v uri in tri četrt – bomo prispeli do Vurberka. Istoimenski grad in Marijina cerkev pod njim sta cilj tokratnega izleta.

Najbližjo pot iz osrednje Slovenije smo že omenili, če pa ste doma na Ptujskem, vodi do Vurberka cesta tudi s Ptuja. Lahko bi rekli, da je kraj nekje na pol poti med štajersko met­ropolo in Ptujem. Navigacijska naprava nas je tokrat peljala narobe, saj smo grad Vurberk videli nad seboj, vendar o asfaltirani cesti do njega ni bilo ne duha ne sluha. »Polkrožno obrnite, kjer bo to mogoče,« smo si zamrmrali v mislih in se vrnili na krožišče pred Vurberkom – izhod Vurberk jug ni bila najboljša izbira, prava pot do gradu je zgornja, v smeri proti Ptuju (in Vurberku brez »juga«).

Festivalski utrip

Po minuti ali dveh vožnje smo zagledali rumeno tablo Vurberk, a ne tudi gradu, zato smo bili v dvomih, ali bomo sploh našli do cilja. Skrb je bila odveč, po nekaj ovinkih smo se pripeljali do kažipota za grad – ja, z avtomobilom bo šlo, čisto do vrha, a po zelo strmi in ozki uličici. Naključ­je je hotelo, da smo na obisk prišli na predvečer 23. festivala narodnozabavne glasbe Vurberk 2014, ki je potekal prejšnjo soboto, zato je bilo na gradu zelo živahno in v duhu priprav na spektakel.

Na žalost grad, katerega prve omembe segajo v leto 1238, ne sije več v vsej svoji lepoti. Ne zaradi srednjeveških zavojevalcev ali mita o zmaju, ampak so ga proti koncu 2. svetovne vojne delno zbombardirali zavezniki, poznejša oblast pa ni imela posluha za njegovo obnovo in tako je bil dolga desetletja prepuščen zobu časa. Vse dokler niso njegovega nadaljnjega propadanja ustavili v lokalnem turističnem društvu. Za grad pravijo, da je bil eden najlepših v Podravju – le še ptujski je bil lepši. »V dvonadstrop­nem gradu je bilo 49 razkošnih soban in veliko manjših prostorov. V pritlič­ju je bilo stanovanje oskrbnika in upravni prostori, prostori za služinčad, kuhinje, shrambe itd., v 1. nadstropju pa je bilo 22 sob za lastnika in njegovo družino ter 14 sob v 2. nadstropju,« beremo zapis o nekdanjem grajskem blišču.

Vse kaže, da ima območje gradu zanimivo energijo, saj so na njem označene energetske točke, ki jim pripisujejo zdravilno moč.

Posedanje na klopcah v senci mogočnih dreves, kjer kozmična energija menda zdravi to in ono, je vsekakor prijetno v poletni vročini – vsaj tako mislimo. So pa ruski zdravniki oziroma ruski Rdeči križ v 20. letih prejšnjega stoletja tu ustanovili sanatorij za pljučne bolezni, saj so bili prepričani, da je tukajšnja klima koristna za bolez­ni dihal.

Pod gradom je grajska pristava, v kateri zdaj deluje okrepčevalnica Grajska klet, nekoč pa so tam skladiščili hrano in imeli ledenico, Dvajset metrov globoko jamo, v katero so za zniževanje temperature skozi posebno odprtino metali velike kose ledu. Na drugi strani ceste je prostorno parkirišče, nad njim pa se dviga Marijina cerkev. Med posebnostmi cerkve so na zunanje stene vzidani nagrobniki vurberških gospodov, nekdanjih prebivalcev gradu, ki ga je podrla predvsem naša – neumnost.