Hoditi tam, kjer še ni hodil nihče

Zakaj jame? »Predvsem zato, da vidiš novo, še neznano. Da stopiš nekam, kjer ni bil še nihče,« odgovarja Alojz Troha, dolgoletni vodnik po Križni jami, eni najveličastnejših vodnih jam na svetu, kakor jo opiše Lonely Planet. Že petintrideset let ima na skrbi ključ, ki jo odklepa in zaklepa.

Skrbništvo jame je domena Društva ljubiteljev Križne jame, a zdi se, da je Alojz Troha v desetletjih, kar je prevzel ključ, postal skoraj sopomenka zanjo. Sam na to zamahne: je eden od nekaj več kot tridesetih članov društva, njegov nekdanji predsednik, eden od dveh zaposlenih v njem in eden od petih vodnikov oziroma treh, ki so vselej nared za vodenje. V Križno jamo je zahajal že kot otrok z bližnje Bloške Police pri Grahovem, kjer še vedno živi. Leta 1978 mu je dotedanji oskrbnik jame prepustil v varstvo ključ jame in odtlej je njegovo življenje tesno povezano z njo.

Križna jama je z malce več kot osmimi kilometri rovov ena najdaljših slovenskih jam. Njeno hidrološko nadaljevanje, ki so ga ob odkritju pred dobrima dvema desetletjema poimenovali Nova Križna jama, je dolgo dva kilometra. Medtem ko je »stara« jama, ki so jo prvič opisali v 19. stoletju, odprta za obiskovalce, je vstop v drugo dovoljen le v raziskovalne namene in s privolitvijo pristojnega ministrstva. »Ko smo jo odkrili, smo dolgo odlašali z objavo v javnosti, ker smo se bali, da bi pritegnila preveč jamarjev in bi nastalo preveč škode,« razlaga Troha. Kajti: »Jama je kot dobro zaprta pločevinka z neomejenim rokom trajanja. Ko jo odpreš in pride vanjo zrak, lahko propade v enem dnevu.«

Treba je varovati

Kot otrok se je Troha hodil v Križno jamo igrat in jo raziskovat. »Večno je bila vlomljena, tako da ni bilo treba nikoli razbiti vrat, ker jih je pred nami že nekdo drug,« se nasmehne. Nekdaj je namreč vlak iz Ljubljane pripeljal do Rakeka, od tam je bilo treba z avtobusom do Starega trga pri Ložu po ključ. Ko so jamarji obstali pred zaklenjenimi vrati in prebrali obvestilo o tem, kje hranijo ključ, niso niti približno sklenili potrojiti nekaj kilometrov dolge poti, da bi se vrnili ponj. Skrbniki so sicer ključe zaupali le domačim jamarjem, tuji pa so jo smeli obiskovati pod strogim nadzorom, saj so nanje gledali kot na ovaduhe, razlaga Troha. No, zdaj v jamo niti domači jamarji ne morejo več brez spremstva njenih skrbnikov. »Ogromno smeti smo pred desetletji odnesli iz nje, ampak še več so jih v njej vedno znova odlagali!« Marsikateri jamar zato noče v Križno jamo, ampak ... »kakor hočejo«, skomigne Troha.

Jamo poskušajo varovati, kolikor jo le lahko. »Denar je treba služiti v njenem prvem delu, drugi del pa varovati!« Po vstopnem, približno šeststo metrov dolgem rovu, ki ga sklene kakšnih 90 metrov dolgo in do tri metre globoko prvo jezero, sme tako stopiti več ljudi, medtem ko v drugi del jame z dvanajstimi jezeri s sigastimi pregradami popeljejo največ štiri obiskovalce na dan. Jama je tudi skromno opremljena; luči v njej ni, vsak obiskovalec prejme ročno svetilko (»lepo je z lučmi, ljudje imajo tudi občutek, da raziskujejo«), poskrbeli so za najnujnejše varovanje med hojo. »Lahko bi povečali obisk (in zaslužek, op. p.), ampak radi bi zadržali zdajšnje omejitve. Mi se moramo prilagajati jami, in ne nasprotno,« je odločen sogovornik. Koliko dela pa sicer imajo skrbniki z jamo? Kar precej. Redno čiščenje in nasploh vzdrževanje jame in skrb za opremo za obiskovalce ... Od začetka aprila do konca junija vodniki dežurajo pred njo vsak konec tedna in med prazniki, če se oglasi kak naključen turist, od začetka julija do konca septembra tudi med delovniki. Za druge jame tako Trohi skoraj ne ostane časa, čeprav bi si želel pogosteje v kakšno.

»Lani so odkrili novo jamo na Jelovici. Bi moral tja, ampak sem bil dežuren. In sem čakal pred jamo, pa ni nihče prišel. Tako sem se razjezil, da sem šel pa eno novo jamo odkopat!« Nedaleč proč od Križne jame, majhno, »ki je zdaj medvedji brlog, upam«! (Mimogrede: medvedi so dokaj redni obiskovalci Bloške Police in bližnjih vasi; pri Trohovih jim zlasti gredo v tek slive.) Trikotnik med Cerkniškim poljem, Blokami in Loško dolino je ves »prevrtan«, ogromno je jam, od globljih do plitvejših, in Troha jih izjemno rad raziskuje. Zato jame in jamarstvo ...

Naveličal? Nikakor

Marsikdo bi utegnil pomisliti, da se je Troha v teh desetletjih Križne jame že vsaj malce naveličal. Resda bi rad pogosteje skočil še kam drugam, če bi le čas dopuščal (pa ne), toda naveličal se je nikakor ni: »Vedno lahko odkriješ kaj novega. Minulo zimo sem bil, na primer, v prostorčku, v katerem nisem bil še nikoli. Preprosto hodiš po znanih poteh in pri tem kaj spregledaš.« Ko na zemljevidu razlaga sistem Križne in Nove Križne jame, ga misel o morebitnih nadaljevanjih odnese v svoj svet in govorjenje se utiša v mrmranje v brado. Ko stopimo pozneje skupaj v jamo in zavijemo s turistične poti v stranski rov, se mu še zlasti odveže jezik in o jami razlaga, kakor da bi o njej govoril prvič. Pripoveduje o jamskih medvedih, pokaže njihove kosti, ki so bodisi odkopane in ležijo na tleh ali na kamnih bodisi so sestavni del jamskih tal (v Križni jami je eno največjih nahajališč okostij jamskega medveda v tem delu Evrope). Opozori na ljubke netopirčke, ki visijo s sten. Pa na kobilice in drugo življenje; jama je silno bogata z njim. In na jamske bisere v plitvih sigovih vdolbinicah na tleh. Troha je kakor enciklopedija Križne jame; učil se je in uči se od raziskovalcev, se nasmehne.

Takoj ko se je zima vendarle vdala, mu je začel pogosteje zvoniti telefon. V ponedeljek, pove, je imel v dveh urah ducat klicev. Če bi rezervirali daljši ogled jame v začetku tega tedna, ko smo ga obiskali, bi morali počakati tri tedne. A v teh dneh bi bil tako ali tako nemogoč, saj je v jami še preveč vode. Je pa v njej najlepše v suhi zimi, ko je voda najbolj čista, pove.