Improvizacijsko gledališče: Bolj ko si na meji, boljša je predstava

Trojica improvizatorjev - Juš Milčinski, Vid Sodnik in Peter Frankl - se odpravlja na enega največjih mednarodnih turnirjev v Kanado.

ned, 26.01.2014, 15:00
Iglujevce je možno spremljati tudi na podcastih – doslej so posneli devet epizod, ki so dostopne na njihovi spletni strani www.iglutheatre.com.

Našli so se seveda kje drugje kot v Impro ligi, kjer so kazali in pilili svoje veščine v kratkih improviziranih prizorih. Očitno uglašeni in s podobnimi težnjami so Juš Milčinski, Vid Sodnik in Peter Frankl, pred pol leta združili moči in zasnovali (pol)profesionalno gledališče IGLU (Improvizacijsko gledališče Ljubljana), ki se loteva tudi celovečernih predstav in želi preseči prepričanje, da je edino poslanstvo improvizatorjev na odru nasmejati občinstvo do solz in bolečin v trebuhu. Čedalje bolj pa jih zanaša tudi čez slovenske meje.

Trojica Juš (29 let), Vid (26) in Peter (23) je res posrečen in navdušujoč konglomerat bistrosti, inteligentnega humorja in – glede na leta – nepričakovane resnosti. Fantje preprosto vedo, kaj hočejo, in pridno grizejo v tej smeri, tako da nista le njihov talent in intuitivnost na odru tista, zaradi katerih se tako pogosto znajdejo v družbi oziroma na odru z najboljšimi. Kljub mladosti so za slovenske razmere že dodobra izkušeni, zgledi iz tujine pa jim pritrjujejo, da za improvizacijo ni starostnih omejitev in je lahko v kombinaciji s poučevanjem ali kakšno drugo vejo umetnosti celo poklic. Vidu to že po malem uspeva, Juša »rešuje« delo v Domu kulture Kamnik, Peter pa še študira – angleščino. No, v angleščini se bodo bodli tudi februarja v Kanadi, na Valentinovem turnirju (Saint Valentine’s day Massacre), kjer bodo v enem najbolj priznanih improvizacijskih gledališč na svetu Vancouver Theatresports zastopali tako Slovenijo kot Evropo, saj so bile v veliki konkurenci gledaliških skupin z vsega sveta poleg njih izbrane le še dve kanadski in dve ameriški ekipi.

Kako vam torej uspel ta res velik podvig?
Vid: Priporočila nas je prijateljica, ki sem jo spoznal lani v Kanadi. Vancouver Theatresports namreč za omenjeni turnir išče ekipe po celem svetu, in to prav zasedbe s tremi člani. Na svoje veliko presenečenje smo res prejeli njihovo vabilo, a nismo pričakovali, da bomo tudi dejansko sprejeti. Poslali smo videoposnetek, kolaž naših predstav v angleščini, ki jih imamo enkrat mesečno v Menzi pri koritu z gosti iz cele Evrope … Govoril sem s kolegi iz različnih koncev Evrope, ki so se prav tako prijavili, a niso imeli take sreče kot mi. No, prva selekcija je bila narejena že s tem, komu so sploh poslali vabila – tisti brez njih se niso mogli.

Imate kakšne smernice glede nastopa, ali greste povsem v neznano?

Vid: Gre za eno največjih gledališč na svetu, katerega osnova je tako imenovani gledališki šport. To je znan format – zasnoval ga je Keith Johnstone –, kjer ena ekipa na pobudo oz. idejo publike izziva drugo. Vsaka ima na voljo zgolj tri minute, ocenjujejo ju trije sodniki. Če na primer publika zahteva žanre, bomo en sam prizor odigrali v različnih žanrih. Vse je povsem odprto, je pa res, da te igre oz. okvire v splošnem poznamo in nas vsaj to ne more preveč presenetiti.

Zdaj ste na odru dobro utečena trojica, nastopate pa tudi z gosti. Ko na vašo sceno stopi še nekdo drug – je to izziv, se podre ravnotežje?

Peter: Je izziv, ampak načeloma na odru tako ali tako skrbimo drug za drugega – če je nekdo nekoliko bolj izgubljen, nesproščen, ima slab dan … nisi objesten, poskušaš z njim lepo sodelovati. Tisti, ki jih vabimo, so pa tako ali tako nadvse prilagodljivi profesionalci …

Juš: Sicer pa vsi izhajamo iz podobnih osnov, ki jih osvajaš med učenjem improvizacije. A ko si enkrat izkušen improvizator, lahko igraš tudi z ljudmi, ki niso še nikoli improvizirali – to smo že počeli z gosti iz drugih umetniških zvrsti. Za kak prizor ni panike, če jih poslušaš in ti uspe naključnega soigralca obdržati sproščenega. A tega ne more kar vsakdo, ki sicer zna povedati par vicev – vseeno je treba imeti osvojene nekatere veščine.

Vid: Ravno to se zdaj zlasti na tujem poudarja: da je improvizacija res dobra veščina, ki bi jo moral imeti vsak podjetnik ali prodajalec, ker gre v osnovi za veščine javnega nastopanja ter prepoznavanja sogovornika – poslušanja, reagiranja, pozornosti, empatičnosti …

Pa vendarle brez nekoliko večjih možganov improvizator/človek ne more prav blesteti?

Peter: Da in ne. Naš cilj je, da smo bolj kot racionalni predvsem intuitivni …

A kaj naj povem, če o ničemer nič ne vem oz. zelo malo?

Peter: Da, ta strah ima večina ljudi. Vedno. A v danem trenutku tako ali tako nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Karkoli se bo na odru povedalo, bo OK.

Vid: In bolj ko si pri tem iskren, bolje te bodo ljudje sprejeli. Če se boš pretvarjal in poskušal biti za vsako ceno smešen, bodo ljudje to začutili, če pa neko svojo težavo ali napako prineseš na oder, ima to za ljudi en poseben 'žmoht'. Napake so, skratka, pravi čar improvizacije – če jih v predstavah ni, potem ljudje enostavno ne bodo verjeli, da res improviziraš. Enostavno moramo iti prek meja svojih sposobnosti. In ko zavoziš, se publika dejansko najbolj zabava. Bolj ko si na meji, boljša je predstava. Vendarle pa poskušamo delati brezčasni humor, torej tak, da bo hecen še čez nekaj let, in se ne lepiti zgolj na aktualno dogajanje. Je pa res, da je včasih dovolj že, če na odru rečeš Janez Janša, pa se ljudje začnejo smejati.

Kot ste dejali, se mnogi improvizatorji vedno bolj ukvarjajo tudi z igranjem celovečernih predstav, bolj podobnim komedijam v klasičnem gledališču, le da je zgodba improvizirana in karakterji izmišljeni pred očmi publike?

Juš: Res gre v to smer, da improvizacija ni le neka zabava, pač pa gledališče, kjer lahko prestaviš različne formate, delaš na primer improviziranega Cankarja ali Linharta, preskusiš različne avtorje in žanre …

Ampak, ali mora biti potem tudi občinstvo nekoliko bolj inteligentno kot tisto, ki na odrih spremlja klasične burke?

Vid: Impro liga je vedno slovela po tem, da moraš biti pameten, da razumeš. A če se publika počuti neumno, pomeni, da na odru nečesa ne delaš prav. Publika se mora počutiti pametno, in to je naša naloga.

Juš: Težava pri improvizacijskem gledališču je mogoče v tem, da so igralci in gledalci iz podobnih generacij. Imajo svoje reference, ki jih razumejo vsi, ker so iz iste generacije, in zato to vžge. Če pride kak precej mlajši ali starejši, pa utegne pomisliti, da je neumen, ker ne razume, a to pač ni res: le reference mu niso blizu.

Vid: Ko sta me starša hodila gledat v srednji šoli, sta mi nenehno govorila, da ne razumeta prav ničesar. Pa smo imeli par referenc na Family Guya, nekaj na Vojno zvezd ... Ko pa sta videla prvo dolgo zgodbo, jima je bilo vse jasno. In mi stremimo k temu, da bi delali stvari za vsakega, ker čutiti zna vsak.

Je to za vas izziv, da morate res veliko improvizirati, da so ljudje res aktivni, polni pobud?

Peter: Imamo stalno interakcijo s publiko, veliko čustev kažejo, zlasti smeh. Res je fajn, če ti na odru uspe presenetiti, ker če ne, lahko hitro padeš v rutino, zadeve lahko hitro postanejo zelo postane …

Vid: Prav strah nas je, da ne bi ponovili nečesa, kar smo enkrat že naredili na odru. Temu se res želimo izogniti …

Peter:  … verjetno pa nam vedno ne bo uspelo, čeprav se vedno trudiš, da bi bila publika s tabo – ko sodelujejo, z njimi res lahko lepo sobivaš, dobiš neko novo vnemo. Kdaj kaj prav posebej glasno zahtevajo in jim poskušamo ugoditi.

Vid: Pa to ne pomeni, da nam vedno uspe. Napake so pravi čar improvizacije – če jih v predstavah ni, potem ljudje enostavno ne verjamejo, da res improviziraš. Moramo iti prek meja svojih sposobnosti. In ko zavoziš, se publika dejansko najbolj zabava. Bolj ko si na meji, boljša je predstava.

Ampak, kaj je najhuje, kar se vam zgodi? Povsem neodzivna publika?

Peter: Jah, to verjetno ni najbolj prijetno, a za razliko od stand-up komikov imamo mi še vedno neko varnost: četudi se publika ne odziva, lahko še vedno pripovedujemo zgodbo, zgodba pa vedno pritegne.

In ko ste na odru, imate nekako razdeljene vloge – da je na primer nekdo vedno župnik, drugi ženska …

Vid: Med sabo nič, a zase vem, da se najdem v vlogi nekoga, ki ima malo nižji status, nekoliko poseben glas, da čudno hodi … In to je potem lahko župnik, Cat lady, ali pa prodajalka v trgovini … Skratka, če že kaj, potem so bolj lastnosti tiste, ki jih pogosteje izražaš na odru. Lahko odigram tudi več različnih karakterjev žensk.

Juš: Jaz? Psihopat (smeh).

Vaš cilj sicer je, da presežete mišljenje, da je improvizacija nujno neka oblika komedije, ne?

Peter: Mislim, da nam gre čedalje bolje. To, da se publika smeji, je res lahko past. Oni hočejo še, poskušaš jim ugajati, a potem nisi več naraven … Zanese te, padeš v past … a zdaj se že znamo ustaviti, zaviti v drugo smer, presenetiti tako sebe kot publiko. Včasih tudi z molkom.

Vid: Kdaj se po predstavi vprašaš: ali bodo ljudje rekli zgolj: fino sem se nasmejal, ali pa razmišljali o nekem karakterju, ki so ga videli, se prepoznali v njem, se poistovetili … Mislim, da smo se v teh letih naučili, kako nasmejati publiko, če to želimo, a verjamem, da se bomo vsi počutili kot prostitutke.

V sredo v Siti teatru nastopate z gurujem improvizacije, Kanadčanom Shawnom Kinleyem. Kaj vam to pomeni?

Vid: Jaz sem imel srečo, da sem se lahko pol leta učil pri njem v Kanadi. On je naslednik Keitha Johnstona, devet mesecev v letu potuje po svetu in uči ter je eden izmed najbolj znanih improvizatorjev na svetu, pravi guru. Odkar sva se spoznala, se rad ustavi v Sloveniji; lani je učil na AGRFT, letos bo prav tako imel dve učni delavnici. Igrali bomo format Super scene: štirje režiserji in vsak režira en prizor, postavi igralce v določeno situacijo. Zmaga najboljši po izboru publike.

Juš: S Kinleyem se dejansko nihče ne boji iti na oder, res bi lahko delal s komerkoli na cesti. Ker zna poslušati, reagirati, je igriv, prilagodljiv ...

Ali jezik ni ovira, v tujem jeziku asociacije ne prihajajo nič počasneje?

Vid: Malo smo se tega že naučili, poleg tega imamo v vsakdanjem življenju toliko stika z angleščino prek filmov, serij, spleta …, od koder ne pridobivamo le besednega zaklada, ampak tudi številne zgodbe, karakterje … tako da je kdaj v angleščini celo lažje nastopati v slovenščini. Imaš sicer manjši besedni zaklad, je pa vsebina širša.

Juš: Delaš pač s tistim, kar imaš oz. znaš.

Peter: Poleg tega nam ne bo nihče zameril, če nam kdaj angleščina na odru ne bo šla. Smo pač Slovenci … meni bi bilo huje, če ne bi znal slovenščine (smeh).

Vid: Takrat veliko več delaš na čustvih, telesu, gibu … kar je zelo dobra vaja, a se ji v slovenščini pogosto izogibamo, ker tako radi govorimo (smeh).

Improviziranje ni starostno pogojeno, na odru lahko briljiraš do smrti?

Vid: Tako je. V tujini spoznavamo vse mogoče ljudi vseh starosti.

Juš: Pri nas mladi začnejo, potem pa kmalu nehajo, če jim je to zgolj hobi. Če pa misliš bolj resno, potem verjetno vztrajaš dlje.

In vi ste kar resni …

Juš: Zdaj je tudi več možnosti za to. Prej je bila le Impro liga, zdaj je več posameznikov in skupin …
Vid: Pred pol leta smo sklenili, da je čas, da poskusimo zagnati nekaj, kar bo (vsaj pol)profesionalno.

Prvi vtisi?

Juš: Morebiti bi se dalo preživeti, zlasti če bi kombiniral improvizacijo in poučevanje. In čas je, da našo improvizacijo ponesemo tudi v tujino – tam, mislim, bi se dalo nabrati več nastopov, več pouka …

Poučevanje improvizacije – kaj to pravzaprav pomeni?

Vid: Sam prek Igluja vodim začetno šolo improvizacije. Najprej se učimo pripovedovanja zgodbe – na kakšen način, kateri so njeni glavni elementi … –, veliko vaje je treba, potem gremo na čustva – kako jih izražati –, nato, kako se igra statuse – ali si šef ali natakar …

Peter: A preden sploh karkoli začnejo, se morajo najprej naučiti soočanja z neuspehom. Vsi se bojijo in jih bo še dodatno zamorilo, če bodo kaj naredili narobe. Vsi bodo zelo negotovi. Zato jih je treba naučiti, da je vse OK, da so napake v redu, da se znajo soočati s tem.

Vid: V tem je res veliko terapevtskega ...

Juš: Veliko ljudi pride prav zaradi tega, ali zaradi družbe, tretji zato, ker menijo, da to potrebujejo za poklic, za javno nastopanje … nekateri le za sproščanje.

Peter: Je pa to zagotovo proces, ki ga ne osvojiš čez noč.

Kako je, če ima – ga ima? – improvizator slab dan?

Peter: To sploh ni nič nenavadnega

Juš: So predstave, za katere veš, da niso bile dobre – zaradi tebe, zaradi okolja … a ta meja se premika navzgor.Po več letih prakse, četudi ne gre dobro, vseeno zvoziš predstavo na nekem dokaj dostojnem nivoju.

Vid: To se ponavadi zgodi, če si preveč objesten, ko si preveč suveren, ne več skromen …

Trije na odru – je to minimum ali maksimum?

Vid: Kar maksimum.

Juš: Tri je kar ustrezna številka, ja. Če sta zgolj dva, si res zelo izpostavljen. V velikih zasedbah se sam, priznam, slabo znajdem.

Trije fantje ste, ženske ne pogrešate?

Vid: Kar, ja. Za kakšne ljubezenske prizore, kjer smo že res malo siti, da morava to nenehno igrati dva tipa (smeh).

Morebitna širitev torej?

Peter: Če bo do tega prišlo organsko, ootem OK, sicer pa zaenkrat še nimamo te želje.

Vid: Tri je res idealna številka; aprila gremo za dva tedna na turnejo po številnih evropskih mestih in ker smo le trije, nas bodo lahko naši prijatelji brez težav gostili kar doma (smeh).

Najprej pa Kanada. Pričakovanja?

Vid: Računamo na našo slovensko simpatičnost in majhnost. Organizator je že v štartu zapisal, da smo iz Slovanije. Smo jih seveda popravili. Gre pa v osnovi za turnir, kjer lahko pogorimo takoj  …

To sproži besedni plaz. »Dali smo vse od sebe …«, »Pustili smo srce na odru, ampak …« »Drugič bo bolje …«, »Uspelo nam je nemogoče …«

Prijavi sovražni govor