Iz oglaševanja v dišeči svet čajev  

Odkar je Laura Jamšek odprla trgovino s čaji, vsak dan z veseljem hodi v službo.

ned, 09.06.2013, 09:00

Po desetih letih kariere v oglaševalski agenciji in sredi gospodarske krize se je Laura Jamšek odločila zakorakati na svojo pot. Sledila je dolgoletnim sanjam in v središču Ljubljane odprla trgovino s čaji in čajnim priborom. Noro? Nespametno? Drzno? Morda vse to. Zanjo pa nedvomno osvobajajoče, kreativno in osrečujoče.

Tako so očitno prepričani tudi v Ljubljanskem univerzitetnem inkubatorju, kjer so jo zaradi zanimive poslovne start-up ideje izbrali med več kandidati in jo bodo podprli s svojimi izkušnjami in znanjem. Prvi romantični spomini diplomirane ekonomistke na nabiranje čajnih zelišč segajo še v otroštvo, o lastni čajnici pa je resno začela razmišljati med porodniškim dopustom pred petimi leti. Že takrat je rada zahajala v prodajalno čajev na Bledu Jasmin čaji, kjer se je spoprijateljila z lastnikoma Slavcem in Majdo Koren. Beseda je dala besedo, več kot leto dni je iskala primerno in ne predrago lokacijo in tako je lanskega decembra na Beethovnovi ulici v Ljubljani odprla Jasminovo franšizo po imenu TeaTime – čas za čaj.

»Nisem si upala odpreti lastne trgovine. Nato pa sta zakonca Koren tako verjela vame, moja družina pa tudi, da sem se le opogumila. Vsem sem hvaležna. Kdor misli, da je uspešen samo zaradi sebe, se moti. Vedno potrebuješ podporno ekipo,« je prepričana Jamškova.

Sledi eko trendu

Družina jo je podprla tudi finančno, sicer pa je za plačevanje najemnine vzela posojilo.

Od podjetja Jasmin, ki deluje na Slovenskem 20 let, je prevzela strokovno znanje in izkušnje ter seveda čaje. Blago prihaja iz Nemčije, ki je gospodarsko stabilnejša od Slovenije, tako da je za Jamškovo to še dodatna varnostna mreža. V ponudbo 150 zelenih, belih, črnih, oolong in zeliščnih čajev je vključila tudi precej ekološko pridelanih: »Stranke se čedalje bolj zavedajo pomena zdravja in vanj vlagajo tudi z nakupom ekoloških živil. Sledila sem temu trendu.« Slovenskih čajev ne prodaja, a ni izključeno, da niso v zeliščnih čajnih mešanicah, čeprav prihajajo iz Nemčije, tudi slovenske koprive ali kamilice, dodaja Jamškova.

A zakaj ravno čaj? V nasprotju s tipičnim Slovencem ni nikdar pila kave. »Pokusila sem jo enkrat med študijem, a mi je bilo po njej neverjetno slabo,« pravi in doda, da jo je od nekdaj zanimal čaj. Izbere si ga odvisno od razpoloženja, kot parfum: »Kadar koli sem vstopila v čajnico, tudi v tujini, sem se umirila. Zdelo se mi je, kot da sem stopila v tempelj, občutila sem zen. Nič čudnega, saj je čaj povezan z meditacijo in sprostitvijo. Ugotovila sem, da se v takih prostorih počutim dobro, uravnovešeno, umirjeno.« Dodatno sprostitev in potrditev, da stopa po pravi poti, je dobila v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer na dva tedna obiskuje tečaj japonske ceremonije pitja čaja pod vodstvom Pavle Braga.

Več kot trgovina

Takšen prostor je hotela ponuditi tudi Ljubljani, zato želi iz svoje prodajalne ustvariti več kot to: »Nisem želela odpreti še ene trgovine s čajem, ampak prostor s konceptom in vizijo. Današnje življenje nam ne daje dovolj časa za družino, prijatelje, zase. Samo drvimo skozi življenje. S čajem pa si utrgamo pet minut na dan zase.« Zaposlujejo jo številni dogodki, na katerih se predstavlja s svojimi izdelki: v restavracijah popestri večere, na katerih predstavljajo države sveta, ker je članica društva SILA (Slovenian International Ladies Association), sodeluje še na drugih medkulturnih dogodkih, s čajem pa osrečuje tudi svoje soplesalke na urah tanga v šoli 100 % tango, za katerega ima z novo službo spet čas. »S tangom sem spoznala svojega moža, zato je zame ta hobi res pomemben,« se nasmehne.

Za nove stranke tako najraje skrbi s prenašanjem dobrih novic od ust do ust, sicer pa redno osvežuje svoj facebook profil, na katerem ima trenutno skoraj 250 sledilcev, in prireja nagradne igre. Sodeluje tudi s sosednjimi podjetji, kot sta knjigarna in frizerski salon – naveza s slednjim ji je prinesla celo VIP-izkušnjo: »Ko se je v salonu friziral predsednik republike Borut Pahor, si je zaželel skodelice čaja. Spomnili so se name in tako imam zdaj med prodajnim porcelanom tudi skodelico, iz katere je pil on.«

Oglaševanje ji zaradi prejšnje službe res ni španska vas, se pa zato ob delu uči drugih poslovnih veščin: računovodstva, vodenja, administracije, urejanja notranje opreme in seveda prodaje. »Predvsem moraš biti psiholog,« spoznava Laura.

Brez cmoka v grlu

Z novo službo ima sicer več dela, a hkrati več časa, njen delovni čas je bolj fleksibilen. Trgovina že ima obratovalni čas, a delo si lahko razporedi, kakor želi sama. Tako je učinkovitejša, ugotavlja. »Seveda se odrečeš marsičemu – ne vem, ali bom letos poleti šla na dopust – a je vredno. Če nisi stoodstotno prepričan o tem, kar počneš, in ne daš vsega od sebe, ne moreš pričakovati uspeha.«

Ta pa, kot se zaveda Jamškova, ne pride čez noč. Prvo leto je najtežje, ne glede na razmere na trgu, poudarja. »Na začetku dobrih finančnih rezultatov še ni. Prijatelj veterinar je po odprtju svoje ordinacije šele po treh letih prišel do svoje plače – upam, da meni ne bo treba čakati tako dolgo. Vendar moraš vztrajati, če verjameš, da delaš dobro, pošteno in s srcem. Vse to se kaže v odnosu s strankami in obrestuje,« razmišlja in se zaveda, da z novo službo najbrž ne bo obogatela. Vsaj finančno ne, čustveno pa, saj pri svojem delu neizmerno uživa.

Svoje odločitve, da izstopi iz »varnega« zavetja redne službe za nedoločen čas v nepoznano pot samostojnega podjetja, ne obžaluje niti za sekundo. Izredno ceni trenutek zdaj, ne poveličuje preteklosti, ne hrani se z napovedjo prihodnosti. »Danes ni nič več zagotovo: partner, družina, služba. Svet se lahko podre v trenutku. Poznam veliko ljudi s takimi 'varnimi', dobro plačanimi službami, a gredo vsako jutro na delo s cmokom v grlu. Jaz pa grem vsako jutro srečna v službo, ne glede na to, kolikšna bo plača konec meseca.«

Prijavi sovražni govor