Tilen Genov,
»V našem morju smo identificirali nekaj več kot 120 delfinov, nekaj čez 70 smo jih poimenovali. Ime damo tistim, ki jih opazimo večkrat. Drugi pa dobijo začasne identifikacijske številke. Najstarejši poimenovani so Morigenos, Deinon, Alenka ...«
»V vrata, ki se stalno odpirajo in zapirajo, se črvi ne utegnejo naseliti, pravijo Kitajci, kadar razlagajo skrivnosti človekovega zdravja in dobrega počutja.«
»Sama vidim udobje kot velik privilegij, ki si ga lahko kdaj pa kdaj privoščimo, vendar to ne sme biti edini cilj vsega našega početja. Obstajajo drugačne, bolj vznemirljive stvari na drugih področjih, ki veliko bolj kompleksno zadovoljijo človekove potrebe po uresničitvi, in žal mi je vseh teh generacij, ki zdaj izgubljajo priložnosti zaradi prehitro doživetega udobja, ki je le kratkotrajno.«
»V knjigi sem popisal, da sem veliko noči prebil v zaporih. Do iztreznitve. V spremenjenih okoliščinah, čez mnogo let, pa sem kot član Sveta za varstvo človekovih pravic urejal isto celico, da je bila bolj človeka vredna.«
»Niti medijskega niti drugih pritiskov nisem čutila, res pa je, da je bilo naporno nenehno odgovarjati na vprašanja o 'čudežu' ekipe aMaze, kaj se je zgodilo, da sem tako dobra, in še na kopico drugih vprašanj, ki jih slovenski mediji poznajo. Pogovore z mediji sem sprejela kot del svojih profesionalnih obveznosti.«
»Preveč je rinil z glavo skozi zid in, hvala bogu, prebijal armirani beton, ki so mu ga postavljali uradna stroka, psihiatri in klinični psihologi oziroma klasični psihoterapevti. Da bi bil mehak pod lupino? Morda – vendar le v intimi z ženskami.«
»Pravo vprašanje, ki si ga moramo postaviti, če si želimo najti pot do sebe, do svojih potreb in pričakovanj, si jasno predstavljati, kaj si v življenju resnično želimo, če si želimo učinkovito upravljati medosebne odnose na različnih ravneh, je: kaj lahko naredim jaz, da bi bilo moje življenje bolj kakovostno?«
»Kakšnih posebnih hotenj nimam, moram reči, da si privoščim to, česar si prej nikoli nisem, lahko sem lenuh. Jaz sem lenuh po prepričanju, fino je biti len. S tem nisem rekel, da ne bi delal, prav dosti se mi pa ne ljubi.«
»Ko sem začel nastopati kot stand-up komik, mi je bilo grozno, ko sem moral stopiti pred publiko. Ampak vedno sem si rekel: če ne boš ti, bo na tem mestu nekdo drug, ti pa v publiki in boš obžaloval, da nisi premagal strahu. Hudo je, če ti ne uspe, še huje pa, če niti ne poskusiš.«
»Govorice se mi zdijo tako smešne. 'Jan je skrivnosten' ... Pa kako skrivnosten? Kaj naj še povem? Saj nič drugega ni. Kaj pa lahko jaz izrazim več kot svoje čustvo? Ali bi bil manj skrivnosten, če bi povedal številko svojih čevljev? V tem vidim žalitev inteligence mojega občinstva. Katerega koli občinstva.«
»Tudi jaz sem tehnološko napredoval, zaljubil sem se in s svojim telefonom, ki ni pameten – ne bom dovolil, da bo telefon pametnejši od mene – znam poslati sporočilo. To je vrhunec mojega tehnološkega napredka, besedila še vedno pišem na papir v rokovnik.«
»Bržčas izhajam iz občudujočega, ponižnega odnosa do lepega, pri govorjenem jeziku – do spretno, pretanjeno izraženega … Veščino lepe, dobro sukane besede sem vedno občudovala. Ljudi, ki so zmogli z jezikom zajemati stvarnost. Čeprav sem se zavedala, da je v tem tudi past …«
»Če moraš za to, da si lahko javno zaljubljen, prenašati žaljivke, potem moraš res imeti neko noro ljubezen v sebi.«
»Imel sem dve pesmi, vredni Petra Gabriela ... Ko sem snemal v Londonu, so za mojo glasbo, brez vokala, govorili, da bi 'rešila' Robbieja Williamsa. A ko zapojem ... so to lahko le Gibonnijeve pesmi. (smeh) Lahko naredimo eksperiment: naj moj komad odpoje Pero Lovšin in tisti hip bo to nehala biti Gibonnijeva pesem.«
»V 32 letih moja žena še nikjer ni bila tako srečna, kot je tu. Pa sva bila že v veliko državah.«
»Otrok bo naredil vse, da bo dosegel svoje. On pozna starše. Od malega jih zelo natančno opazuje in ve, kaj mora narediti.«
»Ko grem spat, zadnjih pet let vedno sanjam o delu. O vsem, česar mi čez dan ni uspelo narediti, pa bi mi moralo: o scenarijih, nastopih, ne vem, čem vse. Je zahtevno, ampak tako se da več narediti, poleg tega mislim, da še zmorem in da imam dovolj izkušenj, da me vse to ne bo požrlo.«
Karel Gržan, duhovnik:
»Ali ni pred grehom posameznika greh institucije, ki ravna zoper božji naravni red in obvezuje posameznika, ki je poklican v duhovni poklic, tudi k celibatu? Nekaterim to zahtevo uspe poosebiti, mnogim, kot kažejo dejstva, očitno ne … Zato bi bilo pravično, da institucija, preden postavi tem duhovnikom vprašanje o njihovem grehu ali jih celo kaznuje, premisli o dopustnosti lastne zahteve, ki je zoper naravni – božjepravni red.«
Iva Babić, igralka:
»Igralci smo precej na očeh. Oziroma počutimo se, da smo na očeh, in v tem smislu se moramo spopadati z lastnimi frustracijami. Prej ko se kot igralci znebimo občutka, da smo pomembni, bolje je.«
N'toko, glasbenik
»Ko imaš misel, ki jo želiš zapisati, se moraš ves teden ukvarjati s tem, kako jo zapisati, da ne bo zvenelo, kakor da si kreten, ker govoriš o tem.«