Jana Dular: Dolenjka z afriškimi vibracijami

Prostovoljka iz Dolenjske v Malaviju postavlja izobraževalni center za šolarje.

ned, 31.03.2013, 09:00

Te dni se Jana Dular, 27-letna diplomirana pravnica iz Jurke vasi pri Novem mestu, vrača tja, kamor jo ves čas vleče srce. V Afriko, v Malavi, predvsem pa k ljudem, ki so jo vzeli za svojo in jim je iskreno predana. V vasi Mazembe na bregu velikega sladkovodnega Malavijskega jezera se njene vrnitve veseli 342 otrok, ki jih hrani že več kot dve leti, čaka pa jo tudi njen še nedokončani učni center. V njem želi šolarjem dati edino, kar jim obeta boljše življenje: izobrazbo.

Mlada ženska toplega nasmeha je tudi tokratno bivanje v domovini izkoristila za predavanja po šolah in ozaveščanje javnosti o tem, da lahko en evro na črni celini usodno spreminja življenja. »Afriko sem v sebi čutila že od otroštva. Kjer je bilo kaj povezano z njo, tam je bila Jana,« pravi. Ko je pred šestimi leti še kot študentka prava v Tanzaniji prvič stopila na afriška tla, je bil načrt preprost: ostati dva meseca in na svoje oči v sirotišnici ugotoviti, ali so mednarodne posvojitve, s katerimi se je želela ukvarjati, smiselne. Dva meseca sta se raztegnila v eno leto, spoznanje pa je bilo zanjo prelomno: afriške otroke je treba obdržati v njihovi bogati kulturi, saj so v njej srečni. »Afričani imajo v sebi vedno optimizem, toplino, pa čeprav se ubadajo s problemi. Če želite afriškemu otroku pomagati, mu dajte dobro izobrazbo, dober začetek.«

Car z diplomo

V mesecih, ki jih je preživela med Tanzanijo in Ugando, ni mogla sedeti križem rok. Leta 2009 je v Tanzaniji s pomočjo slovenskih, natančneje dolenjskih, sponzorjev v zasebno angleško šolo vpisala 15 sirot in poskrbela, da bodo sedemletno osnovno šolanje končali z neprimerljivo boljšim znanjem kot v javni šoli. »Tam ima ena učiteljica 100 otrok, v zasebnih pa po 30, dvakrat na dan dobijo hrano ... S tem znanjem imajo bistveno večje možnosti, da pozneje pridejo na fakulteto, kjer jih lahko sponzorira vlada. Če pa imaš v Afriki diplomo, si res velik, velik car,« pojasnjuje.

»Kmalu sem spoznala, da pomagati posameznikom ni dovolj. Želela sem iti bolj 'na generalno', ponuditi znanje, upanje in pomoč čim več ljudem. Veste, Afričanov ni treba reševati, potrebujejo le veščine in znanje.« Majhni koraki prinašajo velike spremembe, a Jana si je v prvem letu bivanja zadala kar štiri projekte. V Ugandi je skupnosti Pigmejcev Batva, ki so bili prisiljeni v poljedelstvo, namenila svoje prihranke, jim kupila kokoši in pomagala postaviti kokošnjake. Morda se sliši banalno, a z enim jajcem na dan imajo tamkajšnji otroci, ki so zaradi pomanjkanja umirali celo pri 12 letih, veliko več možnosti za preživetje. Na pomoč je šla tudi otrokom s posebnimi potrebami, ki veljajo v Afriki za hudičevo seme, a imajo tako kot vsi, ali še bolj, pravi, pravico do ljubezni. Center, ki ga je pomagala urediti, je danes čudovit, v njem pomagajo tudi prostovoljci.

Sestra, kako si?

»Ne kupujte mi daril za rojstni dan in novo leto, raje mi nakažite denar v Afriko,« je sporočala svoji družini, ki jo ves čas podpira. »Zdaj vem, kaj je brezpogojna ljubezen,« pravi Jana, ko omenja očeta Marjana, mamo Ido, sestro Katjo z družino in najbolj predano, 81-letno babico Milko. Z odrekanjem in s pomočjo donacij iz Slovenije se je Jana v Tanzaniji vključila v gradnjo šole za Masaje. »To je neverjet­na zgodba. Zgradili smo sedem učilnic in danes je to šesta najuspešnejša šola v državi, saj so Masaji izjemno inteligentni.« To je bilo njeno prvo afriško leto.

Po vrnitvi domov je v šestih mesecih naredila štirinajst izpitov za zadnji letnik prava in takoj diplomirala. »Ko imaš vizijo, se ni težko učiti,« pravi nasmejano. In spet nazaj v Ugando, ki pa jo je čez čas zamenjala za Malavi. »Malavi ima čisto drugačno podnebje kot Uganda, Kenija ali Tanzanija, kjer sem bila prej. Je deseta najrevnejša država sveta, a med afriškimi najbolj varna. Sumim, da ima prste vmes to sladkovodno Malavijsko jezero, ki ljudem ves čas daje občutek varnosti. Ni jim treba čakati na dež, s hrano ni težav, ker je v njem nešteto rib ... Imajo velik blagoslov mame Afrike. Ko prideš v Malavi, se afriška norost neha in padeš v neki dalmatinski val. Hej, sestra, kako si? Ljubezen, dobrodošla! Uživaj v naši vibraciji, je slišati od vsepovsod,« pripoveduje razneženo.

Vas, v kateri živi 3000 ljudi, je brez elektrike in vode. Jana, že izkušena v organizaciji, je s pomočjo Ekologov brez meja, ki so ji zaupali 15.000 evrov, zbranih s starim papirjem, tam kupila tri hektare veliko zemljišče in na njem postavila 140 kvadratnih metrov velik izobraževalni center, v katerem bo vodila delavnice za otroke z učnimi težavami. »V javnih šolah je v razredu 100 otrok, 60 jih razreda ne konča, ker se učiteljica ne more ukvarjati z njimi individualno. Ti otroci pa potrebujejo samo čas. Tri prijateljice defektologinje mi priprav­ljajo programe, kako delati z njimi. Imeli bomo tudi delavnice za učitelje, pozneje pa bi rada ženske naučila brati in pisati. Moja organizacija ELA pomeni E – education (izobrazba), L – literacy (pismenost), A – art (umet­nost). Vabim prostovoljce, da se mi pridružijo pri delu. Vsi, ki so resni, so dobrodošli. Nekaj se jih je že oglasilo, med njimi tudi upokojene učiteljice.«

In čeprav Jana pogosto govori v množini, so vse niti v njenih rokah. »Center smo zgradili iz lokalnih materialov, zdaj moramo dati noter še okna, notranjo opremo ...« Poleg tega že od predlanskega januarja hrani 342 otrok iz javne šole. »Prej so bili preveč lačni, da bi hodili k pou­ku, družine pa prerevne, da bi jim dajale jutranji obrok. Privabim jih v šolo, ker vedo, da bo ob pol devetih kuhana jutranja kaša. Da enega otroka hranim ves mesec, potrebujem en evro. En evro!«

Čeprav ji je na tej poti zmanjkalo denarja, ji moči in odločnosti za nadaljevanje ni. »Sanje sem pripeljala do sem in zdaj jih bom še naprej. Ljudi prosim za pomoč, ne za miloščino. Če čutiš mojo zgodbo, če čutiš, da mi lahko daš evro ali dva, z enim bom nahranila enega otroka, z dvema dva, mi pomagaj,« nagovarja dekle, ki kulturnega šoka ni doživelo ob prvem stiku z Afriko, ampak ob vračanjih v Slovenijo. »Imela sem polletno osebno krizo. Nisem se mogla nehati spraševati, zakaj ljudje tu niso srečni, pa toliko vsega imajo.«

V Afriki, kjer je vse bolj preprosto in je vsega manj, je tudi sama srečna. »Ti prijazni, pozitivni ljudje so me sprejeli za svojo. Vedno sprašujejo, kako je moja družina, in ji pošiljajo blagoslov. Rečejo mi mama Jana, in ko bom prišla, bodo začeli plesati in peti. Dali so mi ime Temwanani, kar pomeni prinašalka ljubezni. «

Povezane novice

Odpravi se na tuje, da boš spoznal samega sebe
13. januar ob 21:00
Prostovoljstvo je aktivno državljanstvo, v okviru katerega Afrika nenadoma ni več Afrika, ampak je prijatelj v Gani.
Prijavi sovražni govor