Jevgenij Kisin dvignil na noge Cankarjev dom

Občinstvo je slavnega pianista na prvem gostovanju pri nas sprejelo zadržano, na koncu pa izbruhnilo v navdušenju.

Objavljeno
04. oktober 2013 16.39
Marijan Zlobec, kultura
Marijan Zlobec, kultura

Slavni ruski pianist je po tridesetih letih svoje bogate mednarodne kariere ta teden prvič prišel v Ljubljano in do zadnjega kotička, z dodatnimi sedeži vred, napolnil Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

Prvi recital slavnega ruskega pianista Jevgenija Kisina, ki bo 10. oktobra dopolnil 42 let, pri nas je pokazal marsikaj. Najprej, da je Ljubljana provinca, v katero umetniki zaidejo zelo pozno v svoji karieri in v bistvu nikoli nanjo ne pomislijo kot na izziv ali potrditev osebne vrednosti na umetniški poti. Razkrilo se je tudi, da občinstvo ve več, kot si morda mislimo, celo mlada in najmlajša generacija, ki je tokrat prišla od vsepovsod. To je pravzaprav največje presenečenje in opazna spodbuda naši pianistični kulturi, a kaj, ko bo na recitalu kakšnega domačega pianista dvorana spet skoraj prazna.

Izkazalo se je tudi, da je Kisin ostal tak, kot je bil pred tridesetimi leti; čudežni otrok najprej s koncertom v Leningradu, ko ga je tedaj trinajstletnega z Leningrajsko filharmonijo in Chopinovim klavirskim koncertom v e-molu spremljal slovenski dirigent Nikolaj Žličar, zatem pa v Moskvi Dmitrij Kitajenko. Žličar je prišel na Kisinov ljubljanski koncert in po njem v garderobo, kjer sta se s pianistom objela z vso radostjo, hvaležnostjo in spominjanjem na one leningrajske, zdaj bi rekli sanktpeterburške čase. Bil sem zraven, ko se je Kisin želel fotografirati s svojim prvim dirigentom in izrazil željo, da bi fotografije objavil na svoji spletni strani.

Zvezdnik čez noč

Ob izidu posnetka obeh Chopinovih koncertov pri moskovski Melodiji se je zgodil tudi v Ljubljani pravcati prelom. Vse plošče, dvojni LP s fotografijo otroka v beli srajci in rdečo pionirsko rutico za klavirjem na moskovskem koncertnem odru, so bile takoj razprodane in Kisin je čez noč postal zvezdnik.

Pred leti je na načrtovanem dunajskem koncertu s Čajkovskim v Musikvereinu z Dunajskimi filharmoniki nastal zaplet med pianistom Ivom Pogorelićem in slavnim dirigentom Herbertom von Karajanom (po materini strani je bil slovenskega rodu), ki ni želel sprejeti Pogorelićevih zelo počasnih tempov. Karajan je kmalu zatem povabil k sebi Kisina, a sprejel Pogorelićeve počasne tempe v interpretaciji Prvega koncerta, za katerega Kisin sam tedaj še ni imel tolikšne moči kot Pogorelić. Dobili smo sicer posnetek Kisina s Karajanom, a je slabši od Pogorelićevega s Claudiom Abbadom. Nemška založba Deutsche Grammophon je imela občutek in posluh za oba, a so ljudje raje poslušali Pogorelića!

Na ljubljanskem koncertu se je tudi pokazalo, da se je Kisin razvijal, širil program in poglabljal interpretacije, postajal izrazno in fizično močnejši, ohranjal pa v bistvu svojo otroško dušo, se po svoje karakterno osamil ter ostajal poglobljen in zatopljen samo še v svoj klavir.

Ta dialog, popolni spoj vsega, kar si, s tem, kar »čaka« in »pričakuje« čisto navaden, mrtev inštrument, je bilo na ljubljanskem pianističnem recitalu Jevgenija Kisina čutiti od začetka do konca. Klavir je moj najljubši in edini pravi prijatelj, ki ga imam najraje, ker me nikoli ne izda, bi lahko povzeli. Kisin potrjuje globoko misel, ki mi jo je že pred desetletji izrekel slavni italijansko-francoski pianist Aldo Ciccollini, namreč da živi pianist ves čas samostansko odmaknjeno življenje. Ko se mu vdaš, ne moreš več ven; to je hujše od droge. Umetnost je za vrhunske umetnike največja droga, popolna zasvojenost.

Znanje in moč, želja po izpovedi, spoznanje veličine umetniških svetov, tu konkretno Schuberta in Skrjabina, so bili razvidni v tem večeru, v katerem je bilo občinstvo dolgo precej zadržano, a je na koncu recitala takoj vstalo, medtem ko je izbruh huronskih ovacij izzval šele tretji dodatek, kajpada Chopin.

Zakaj je Kisin izbral težko kombinacijo Schuberta in Skrjabina, je skrivnost njegovega oblikovanja repertoarja, kombinacij in želje po vedno novem, ne le romantičnem razpoloženju. Schubert – slišali smo Sonato št. 17 v D-duru D 850 – izhaja iz človeškega glasu; vse v njem, ne samo v pesmih, poje; od klavirja do godalnih kvartetov in simfonij (spomnite se drugega stavka Nedokončane). Kisin je to v zelo dolgi sonati, ki je zapolnila ves prvi del recitala, poudaril, a ne vedno; so trenutki genialnosti in trenutki, ko popusti; niha, še ostaja možnost stopnjevanja lepote tona (seveda ob idealnem, najboljšem klavirju, ki ga Cankarjev dom žal nima).

Kisin pri tem v Schubertu še vidi oni del viharniškega optimizma, ki se bije z neverjetno otožnostjo in spoznavanjem minevanja; še čuti njegovo življenjsko moč in stavi nanjo; pred boleznijo in občutjem bližajoče se smrti, kot jo je izrazil v treh zadnjih, predsmrtnih sonatah D 958 do D 960, napisanih le nekaj mesecev pred zemeljskim slovesom. Upajmo, da jih bo Kisin v Ljubljani kdaj igral!

Skrjabin je bil notranji hedonist, kot Kisin; njegov polarizirani izraz se je bolj kot v dvostavčni Sonati št. 2 v gis-molu, op. 19, (Fantazija), samo z Andante in Presto, pokazal v izboru Etud, op. 8, z vrhuncem in kontrastom v št. 8 v As-duru Lento (Tempo rubato) in št. 9 v cis-molu Alla ballata. Tu je Kisinov doživljajski in interpretativni razpon dosegel vrhunec. Kisin kot romantik, postromantik in prek Skrjabina napovedovalec najzgodnejšega ekspresionizma in hkrati postchopinovskega in postlisztovskega ali novega, svojega kozmopolitizma? Kisin je že zdavnaj presegel meje ruskega sveta!

Dobro se posluša in ima popoln nadzor nad sabo in klavirskim zvokom; ne dela napak, razen na koncu, ko se je hote prepustil podoživljanju nekdanjega rubinsteinovskega pianističnega hedonizma (Rubinstein je v svoji avtobiografiji omenjal svoje napake med igranjem ali celo namerne napake, če mu kaj ni bilo všeč!) s Chopinom in opozoril na stoletno tradicijo ruskega svetovnega koncertiranja. S čim lahko končaš večer, če ne s herojsko Polonezo, op. 53?!

Lepo je bilo videti poln Cankarjev dom »v plamenih« stoječih aplavzov in ovacij. Na vrsti je prvi pianist sveta; Maurizio Pollini, a zanj nimamo dovolj odličnega klavirja. Naj ga pripelje s sabo, ne bomo proti!