Tiskane izdaje
Tanja Jaklič, novinarka
Že vse življenje razmišljam, kako bi bilo, ko bi mi listek prinesel milijone. Kaj bi z njimi, se mi zdi najmanjši problem, bolj se ukvarjam z mislijo, komu povedati. Če sploh komu. Vsaj tisoč ljudi okoli mene bi kaj malega pričakovalo, kajti tako zadrgnjen ne moreš biti, da ne daš nič, potem bi me čakala kakšna dobrodelna naloga, pa biznis, to je šele riziko!, naložbe v prihodnost, izobrazba otrok, udoben in lep dom, in denarja bi kar zmanjkalo. Posebej če bi si omislila, in najbrž si človek s tako težo to mora, kakšnega finančnega svetovalca, ki bi hotel tudi kaj imeti. A ob vsem tem bi me skrbelo predvsem nekaj drugega; kako živeti in uživati življenje, ko imaš lahko čisto vse, in to vse v vsakem trenutku! No, v loterijo še nisem stopila, zato so to za zdaj sladke skrbi in samo bujna domišljija.
Jure Apih, publicist
Vprašanje je zahtevno. Že Gorenjci vedo, da če ne kupiš srečke, tudi dobitka ne moreš dobiti. Če bi torej neugotovljenega dne, na neugotovljenem kraju na neugotovljen način prišel v posest srečke z zmagovito kombinacijo, bi se najprej poskušal zbuditi, če mi ne bi uspelo, pa bi se previdno ozrl naokrog, kaj to pomeni in kdo stoji zadaj. Hет ничего случайного (Nič ni naključno), je že Džugašvili vedel, kdo je v Grosupljem doma, se pa tudi ve. Poleg tega sem slišal za psihiatra, ki je poskušal svojemu pacientu, ki je dobil velik dobitek, to previdno povedati, da ga ne bi kap. »Kaj bi naredil, če bi zadel milijon?« ga je vprašal. »Ja, vam bi dal polovico,« je odgovoril in je zdravnika kap. Jaz bi si za vsak primer morda za dva milijončka kupil eno patrio, preostanek bi pa v slabo banko naložil.
Igor E. Bergant, novinar
Ne vem, ker je moja možnost za dobitek nikakršna, vsekakor manjša, kot da mi sredi Ženeve še enkrat pade cvetlični lonček na glavo. V Eurojackpotu sodelujem s simboličnim vložkom, v spomin na pokojnega očeta, ki je redno igral loto pri nas, v Avstriji in Nemčiji. Pač tam, kjer imamo sorodnike. Zanj je bilo to združevanje zabave s koristnim, ker gre dobiček loterij v dobrodelne namene. Mislim pa, da je njegove motive še najbolje zadel Sting v pesmi Shape of my Heart. O tem, kaj storiti z veliko denarja, pa sem se doslej pogovarjal le s tudi žal umrlim prijateljem Tomažem Cerkovnikom. Strinjala sva se, da denar mora krožiti, ustvarjati delovna mesta ter podpirati znanost in izobraževanje.
Karel Gržan, duhovnik
Pričakovani odgovor od mene bi bil, da bi večino sredstev nemudoma posredoval Pedru Opeki ali nekomu, po katerem bi denar našel pot k potrebnim. Samo domnevam, da bi ravnal v tej smeri, ker dvomim, da bi o teh milijonih odločal jaz. Zakaj? V odgovor vam povem prigodo znanca, ki so mu za 60. rojstni dan pripravili presenečenje. V zatemnjeni gostilniški sobi ga je pričakal cel kup ljudi, in ko se je prižgala luč in so vsi zavpili »Vse najboljše!«, je njega pokončal infarkt. No, pa takšna presenečenja! Glede na stanje mojega srca predvidevam, da bi ob tem zadetku doživel še hujši zadetek. Sicer pa: zakaj je dobitnik teh 17 milijonov prišel po denar tako pozno? Ga je infarkt že ob novici? Revež, glavne težave ga šele čakajo!
Dragan Petrovec, kriminolog
Najprej bi se okoli mene najbrž nabrala množica ljudi, ki bi me opominjali, da so mi pred časom posodili denar. Ker imam za nekatere stvari manj zanesljiv spomin in hitro slabo vest, bi najbrž skrbno poravnaval zatrjevane zneske. Če bi kaj ostalo, bi znaten del namenil dobremu psihoterapevtu. Ta bi me moral obdržati pri zdravi pameti. Tak denar zamegli presojo in zamaje značaj. Ker bi raje ostal zdrav, si pravzaprav ne želim take sreče. Da ostanem skromen in pri močeh, bi bilo šestnajst čisto dovolj.
Dušan Jovanović, režiser
Loto igram že sto let, pa še nikoli nisem zadel več kot 50 evrov. In veste, kaj sem takrat naredil z dobitkom? Takoj sem za ves denar kupil nove srečke. In veste, koliko sem na naslednjem žrebanju dobil? Nič evrov! To je moj najpogostejši dobitek. Ampak – ne boste verjeli – nikoli nisem razočaran. Srečke ne kupujem zato, da bi zadel, ampak zato, ker v pričakovanju čas hitreje teče. Napeto, nemirno, veselo pričakovanje je slajše od izpolnitve. Obet sreče je nepopisno lep občutek. Če bi me doletelo, da bi zadel 17 M, bi najprej doživel adrenalinski šok, potem pa bi me, tako gotovo, kot zdaj tu sedim, preplavil občutek globoke potrtosti.
Luka Novak, publicist in pisatelj
Še nikoli nisem igral lota ali bil v igralnici, tako da teh občutkov ne poznam niti me ne zanimajo. Sem pa kot mulc kupil nekaj hitrih srečk, prizor v kazinoju opisal v eni od svojih knjig, svojčas rad igral monopoli in včasih tarok, ne vem pa, ali se to kvalificira med igre na srečo. Mislim, da je edini denar, ki ga zares ceniš, denar, ki si ga zaslužil sam. S priigranim dobitkom bi se počutil votlo in nelagodno, predvsem pa zanj ne bi čutil nobenih zaslug. Če pa bi že zadel jackpot, bi ustanovil fundacijo, drugo pa vložil v projekt, pri katerem bi lahko delal in bi me izpolnjeval tako finančno kot vsebinsko. Aja, pa spal bi cel dan ;)
