Kako je Franc iz Maribora postal Reza iz Teherana

Če bi Hollywood vedel za Franca Lenharta, bi o njem že zdavnaj posnel film. V zgodbi o delavcu mariborskega Tama, ki se je za 33 dni odpravil v Iran in tam ostal 20 let, nato pa se ved­no znova vračal, tam ovdovel, si z Iranko ustvaril novo družino in se globoko zavezal tej državi, ne manjka ne tragičnih ne humornih preobratov. A spet bi se pokazalo, da življenje zlahka prekosi fikcijo.

Franc Lenhart, že mnogo let podjet­nik, je bil pred dobrimi 25 leti eden vodilnih delavcev Tama. Bil je specialist za krizne razmere, šef razvoja investicij in še kakšno pomembno področje so mu zaupali v tedanjem velikanu, hkrati je bil predsednik delavskega sveta. Tudi ko bi Tam propadel, dobiš občutek, bi se Lenhart nekako znašel, in v mislih si zlahka zarišeš »običajno« življenje komunikativnega slovenskega podjetnika, ki se dan za dnem po službi vrača k družini pod Mariborsko Pohorje. Če... Če se ne bi Iranci v času, ko je Tam uspešno posloval s številnimi državami, odločili, da želijo kupiti več kot 2400 avtobusov, vendar razstavljenih, jih doma sestaviti in tja prenesti tudi Tamovo tehnologijo proizvodnje. In če – seveda – ne bi Franc privolil, da bo nalogo izpeljal. »Načrtovano je bilo, da bomo posel opravili v 33 dneh. A v tem času nismo še niti začeli konkretno delati, Iranci so hoteli najprej temeljito pregledati dokumentacijo in so se držali svojega ritma. Vleklo se je tako dolgo, da mi je šef zagrozil z zamenjavo, saj mi ni verjel, da hitreje ne gre. In sem si mislil: prosim, kar zamenjajte me, takih bedakov, ki bi šli sem, tako ali tako ni veliko! Se bom pa vrnil k svinjskemu mesu in med ljudi, ki me razumejo!«

Ostani za zmeraj!

A ko se je direktor prišel prepričat na svoje oči, je obisk končal z izjavo: »Zaradi mene ostani vse življenje!« Skoraj nekaj preroškega je bilo v njegovih besedah: kmalu potem, ko je Lenhart uspešno končal svojo misijo in se vrnil v Slovenijo, prepričan, da je »z Iranom za večno opravil«, je od tam prišlo sporočilo, da bodo sodelovanje nadaljevali le, če Tam pošlje v Iran svojega stalnega predstavnika. Njihova zahteva je imela konkretno ime: Franc Lenhart. Težka odločitev za družino je padla v nekaj dneh in Lenhartova sta se z devetmesečnim Matjažem preselila v Teheran. Za eno leto. In še za eno leto. In še za...

»Zavedal sem se, da je bil to velik izziv in hkrati veliko priznanje, da so me izbrali med toliko ljudmi. Še ved­no sem ponosen na to, da sem v Iranu na noge postavil Tam 2. Ni vsak za velike spremembe v življenju. Biti moraš prilagodljiv. Ampak imam to lastnost, da znam živeti. Zavedel sem se, da je to moj trenutek, pa če je svet, kamor grem, še tako čuden. Šel sem v deželo, kjer je sobota prvi delovni dan v tednu in še marsikaj je čisto drugače kot pri nas. Pa naj bo drugače!«

Mavec namesto moke

Vsak dan v novem svetu je bil za Lenhartove velika dogodivščina. »Kako greš v trgovino in kupiš, kar potrebuješ, če pa ne znaš jezika,« pripoveduje Franc v smehu, ko se spomni, da je domov namesto moke skoraj prinesel mavec. »Pa je bil jezik, neznanje farsija, še najmanjši problem. Bili so tudi težki trenutki. Življenje smo začeli iz nič. Lahko bi rekel, da smo se v Iranu zares uigrali šele po kakšnih sedmih letih.«

A kmalu se je začelo zapletati. Zaradi vse slabših izkušenj s Tamom je Iran razdrl sodelovanje, Lenhart pa je iz Maribora dobil nalogo, naj proda vse premoženje podjetja. In z nekaj grenkobe doda, da je proizvodne linije, ki so ostale po Tamovem umiku, prevzel Renault, ki na iranskem trgu še vedno uspešno posluje. »Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem ugotovil, da je iz velikega podjetja nastalo približno šest malih Tamov in da zame pač ni več mesta. Vrnil sem se v Iran, ustanovil svoje podjetje in sprva oskrboval trg z nadomestnimi deli za avtobuse, nato pa začel izvažati blago, od pistacij do tepihov.« Iznajdljivosti mu nikoli ni manjkalo, ne nazadnje si je v deželi, ki uradno ne dovoljuje alkohola, kar sam izdelal stiskalnico za grozdje. »Le kako naj Štajerc živi brez vina,« se navidezno opraviči in pojasni, da si je pri »izumu« pomagal kar s hidravličnim dvigalom za dvig osebnih avtomobilov. 

Izgubili so vse

Ne le s službo, zapletlo se je tudi z ženinim zdravjem. Prvo zdravljenje raka je bolezen ustavilo le začasno, ko se je ponovila drugič, družini skoraj ni dala časa za ukrepanje. »Zdravnik v Teheranu nam je povedal, da ima žena pred sabo le še deset dni življenja in da naj jo čimprej spravimo domov. A noben letalski prevoznik ni hotel prevzeti tveganja in prepeljati na smrt bolne ženske,« premolkne za nekaj trenutkov in očitno je, da čas vseh ran ne zaceli. Prijatelj, ki mu je v najtežjih trenutkih stal ob strani, ga je povezal s Hrvatom, ki je v Iranu živel že 35 let in je poznal direktorja Austrian Airlines. Ta je Slovenko po njegovem posredovanju naposled le prepeljal v domovino. A Franc je ženo izgubil kmalu zatem, ko so jo sprejeli v klinični center.

»Ostal sem sam s sedemletnim sinom, bil sem izgubljen. Vrtel sem se v krogu in nisem vedel, kaj naj storim. To je življenje: ali vse propade ali pa se spet postaviš. In odločil sem se, da s sinom nadaljujeva v Iranu, saj sva imela tam več prijateljev kot v Sloveniji.« Že čez nekaj mesecev pa je smrt spet prišla in vzela Hrvata, ki je Francu pomagal urediti ženino vrnitev v Slovenijo. »Hotel je biti pokopan doma in čutil sem veliko moralno obvezo, da se mu oddolžim. Čeprav je spraviti truplo iz Irana tako težko kot prepričati jih, naj ne delajo jedrske bombe, mi je uspelo. V tem času sva bila veliko v stiku z njegovo vdovo Nahrid, ki je pozneje postala moja žena. Tako je spontano, počasi iz dveh počenih družin nastala ena. Vsi smo v življenju že vse izgubili, zato znamo to ceniti. To je naša prednost.«

Preden sta se z Nahrit lahko poročila, je minilo osem mesecev, Franc pa je moral v tem času narediti marsikaj, kar so od njega zahtevale oblasti, tudi uradno prevzeti muslimansko vero. To, da si je moral izbrati novo ime – da si ga bo laže zapomnil, se je odločil, da bo Reza, po šahu –, je bilo še malo, le stalo je veliko. »Iranska oblast ne vidi rada, da se ženska poroči s tujcem. Vsak teden so me čakale nove zahteve, ženo pa so spraševali, v čem so tujci boljši od Irancev. Za moškega seveda ni problema, če se poroči s tujko.«

Zdaj družina že več let živi v Sloveniji. »Uradna« jezika sta slovenščina in farsi: Franc z vsemi govori slovensko, tudi z ženo, hčerka Maria in sin Mihat iz njenega prvega zakona pa se z mamo vedno pogovarjata v farsiju, ki ga seveda obvlada tudi Matjaž.

Marsikaj se je obrnilo drugače, kakor je načrtoval Franc. Tudi na to, da bi kdaj napisal kakšno knjigo, pred leti še pomislil ni, pa jih ima zdaj, objavljenih ali čakajočih na objavo, že sedem. Na policah knjižnic je Priročnik za poslovanje z Iranom, svoje osebne izkušnje pa je popisal v delu Iran, 25 let v tvojem objemu, o iranskih ženskah piše v knjigi Moč zatiranih žena Irana, v nastajanju je tudi njegov roman, pa zbirka pesmi. V prihodnjih dneh bo predvidoma izšel prvi iransko-slovenski slovar, ki sta ga z ženo pripravljala več kot tri leta. »Gre za zelo zahteven projekt, saj v farsiju posamezna beseda nima le enega pomena. Poleg tega gre za nam tujo pisavo, zato je bilo treba celotno besedišče zapisati fonetično.« Nastaja že tudi priročnik za potovanje v Iran.

»Sem predvsem poslovnež, biznis­men. A Iran me je pripravil do tega, da sem začel pisati. Ljudje so me marsikaj spraševali, kakšno je življenje v resnici, kako živijo ženske... a niti na eno od teh vprašanj ne morem odgovoriti z enim samim stavkom ali odstavkom. Mnogi pišejo o tej državi na hitro, površno, brez poznavanja, ne da bi sploh kdaj bili tam. Čas je, da bi o njej in njenih 80 milijonih ljudi poročali korektno.« In si ne more kaj, da se ne bi obregnil ob sankcije. »Svetovna skupnost ravna nepravično, saj je jasno, da zaradi teh ukrepov najbolj trpijo revni, še najmanj pa škodijo režimu. Svet se z Iranci pogovarja zviška, a to ni pravi način. Jasno je, da problem ni v jedrski bombi, ampak v tem, da je država premočna; je druga na svetu po zalogah plina in četrta po zalogah nafte, zato Američani preprosto morajo imeti svoje kremplje tam.«

Strokovnjaki za kopiranje

Ravno enakopravna obravnava in izražanje spoštovanja pa je tisto, s čimer si človek pridobi zaupanje Irancev, pravi Lenhart, ki se v njihovem svetu počuti domače in približno 20-krat na leto potuje tja. Ne samo da tekoče govori farsi, v vseh teh letih je spoznal tudi tisti Iran, ki ga doživiš le, če te sprejmejo medse. »Dobro vem, kako deluje njihov poslovni svet. Pri Irancih je pomemben prvi stik. Pri njih po e-pošti in telefonu ne dosežeš nič, treba je iti dol in navezati osebni stik. Predvsem pa bi se morali poslovneži, preden gredo v Iran, resetirati. Ugasniti evropski sistem in vključiti iranskega. Iranci namreč hitro ugotovijo, kje so tvoje šibke točke, in jih izkoristijo. So izredni specialisti za to, da te 'slačijo'. Jaz zdaj že vidim, kako se jim v glavi vrtijo kolesca. In ko začnem pogovore na njihov način, vidijo, da jim ne preostane drugega, kakor da so fer. Sicer pa so odlični strokovnjaki za kopiranje. Samo pogledajo vas in vas že prekopirajo. Zato jih zanima predvsem zahtevna tehnologija, ki je ni mogoče tako zlahka kopirati,« povzame poznavalsko.