Tiskane izdaje
Jure Apih, publicist
Najlepši trenutek v življenju je Blaž Močnik doživel v južnoafriškem Polokwaneju, ko so Slovenci na svetovnem prvenstvu premagali Alžirce. Kričal je kot nor, evforija je preblaga beseda. Z vratnimi žilami bi se lahko mečevali, tako strumno so prepevali slovenski navijači, ki se bodo sicer streznili v resničnem svetu, toda v tistih trenutkih so premagali vse in še sami sebe. Močne besede tolminskega dopisnika na prvi strani Dela. Vsa skrivnost bolj priljubljenega športa na planetu, »najpomembnejše nepomembnosti na svetu«, je magična moč identifikacije s svojimi nadomestnimi junaki. Brez naših fantov tam doli lahko seveda sledimo nenašim virtuozom, prav velike sreče pa doživeli ne bomo. Brez razgrete druščine pred polnočnim ekranom še toliko manj.
N'Toko, glasbenik in kolumnist
Priznati moram, da so se mi takšna velika športna tekmovanja v zadnjih letih precej zamerila. Ne zato, ker ne bi užival v tekmah in vsesplošni evforiji, ampak zaradi vsega, kar se dogaja pred spektaklom in po njem. Nekaj perverznega je v tem, da država s takšno lahkoto zbere milijarde dolarjev za gradnjo infrastrukture, od katere profitirajo le privatne organizacije, ne more pa zgraditi infrastrukture za svoje lastne prebivalce. Nič nenavadnega torej, da mnogi Brazilci ne delijo naše evforije, saj ne morejo razumeti, zakaj že desetletja čakajo na šole in bolnišnice, medtem ko stadioni zrastejo čez noč.
Svetlana Slapšak, redna profesorica, publicistka, brezposelna
Bolj ledeno. Za predsednico Dilmo Rousseff pa sporočilo: dvestokrat več vlaganj v šolstvo in zdravstvo kot v nove stadione je očitno še vedno premalo. Pravo razmerje bi bilo milijarde za bolnišnice, šole in kulturo, nič za stadione – naj jih gradijo tisti, ki so tako zagreti za nogomet. In kakšno je to svetovno prvenstvo, če pridejo na stadione samo bogati?
Dragan Petrovec, kriminolog
S povprečnim žarom. Pa ne zato, ker ni Slovenije. Seveda bi ga z večjim, če bi bila zraven tudi naša reprezentanca. Mislim, da me nogomet pritegne ravno prav. Toliko, da gledam kakšno posebno zanimivo tekmo, tako kot sem uvodno med Brazilci in Hrvati. Kot sem ob tej tudi ob drugih, za katere se odločim, vedno držim pesti za šibkejše. Najbrž zato, ker sem se dolga leta ukvarjal z obrobjem in različnimi zapostavljenimi, mi je tudi zdaj najtopleje pri srcu, če kakšno manj ugledno (in predvsem cenejše) moštvo premaga nesporne favorite.
Dušan Jovanović, režiser
Leta 2010 sem predlagal, da razpustimo profesionalno vojsko in vojaški proračun vložimo v čete, odrede in bataljone profesionalnih nogometašev. Več mednarodne prepoznavnosti in veselja v življenju bi nam prinesli virtuozi z žogo kot ostrostrelci v maskirnih uniformah. Pravi Slovenec lahko pozabi na dan, ko je diplomiral, na dan, ko se je poročil, na dan, ko je šel v vojsko, ne bo pa nikoli pozabil na dan, ko je Mile Ačimović z več kot polovice igrišča zabil Ukrajini gol. Odtlej se življenje Slovencev premetava od prvega do sedmega kroga pekla in nazaj, nogometna igra pa drži lajfu zrcalo. Kje so časi, ko smo Ruse spravili na kolena!? Zdaj vso srečo želim bratom Bosancem in Hrvatom. Ampak samo do finala. Precej neznosno bi se počutil, če bi na drugi strani Piranskega zaliva živeli svetovni prvaki.
Mateja Kožuh Novak, zagovornica pravic starejših
Nogomet ni moj šport. Se pa veselim za vse tiste, ki jim bo svetovno prvenstvo za nekaj dni potisnilo v ozadje skrbi, kako bodo preživeli do konca meseca.
