Kakšno morje neki? Na Nadižo!

Tam v nekem kotu, Breginjski se mu reče, kjer se konča slovenski svet, se vije reka Nadiža, ožja in precej bolj plitva od Soče, a zato toliko toplejša, in na enem od njenih bregov so pred dvajsetimi leti zasnovali kamp, ki nosi njeno ime. Iz kampa za žure s provizoričnim bifejem v bivalni prikolici se je v teh letih razvil urejen družinski kamp, ki ga prizadevno upravlja – družina. Razširjena sicer, a izrazito deloholična. Letos, ko so v novem delu odprli picerijo, še toliko bolj, in načrtov za naprej prav tako ne manjka.

Po nekaj kilometrih ozka in ovinkasta cesta iz Kobarida pripelje v vas Podbela, dodobra razdejano v potresu leta 1976. V poletni vročini je videti zapuščena, a življenje v vasi vendarle je – pred vaškim bifejem s trgovino z najbolj osnovnimi živili. »Mirno je pri nas, ja, včasih celo preveč,« je potrdila ostarela trgovka in točajka.

Zato pa je toliko več živžava v nekaj sto metrov oddaljenem kampu. Letos je zaradi zimskega junija sicer oživel malo pozneje, a v zadnjih, večinoma sončnih tednih so se šotori lepo namnožili. Kamp Nadiža, ki se razprostira na ravni travniški površini in se ob reki izteče v lepo senčnat gozdiček, je najbolj poln ob vikendih, čeprav čedalje več gostov prihaja tudi na daljši dopust. Za tri tedne in več ga naselijo zlasti tujci, večinoma Nizozemci in Nemci, ki so se do krajev na koncu sveta – cesta se pet kilometrov naprej res konča v najzahodnejši slovenski vasi – pripravljeni voziti tudi več kot dva dni. In jih čisto nič ne moti, če so ves čas pod žgočim soncem ali če več dni skupaj dežuje.

Novinci in povratniki

Vseeno pa je ravno vreme tisto, ki vpliva na obisk, zato solastnik kampa Nadiža, Evgen Marcola, pogosto pogleduje proti nebu. »Ljudi, ki nas kličejo po telefonu, zanima zgolj dvoje: vreme in temperatura vode.« Če je to dvoje primerno – Nadiža osveži s svojimi 18 do 24 stopinjami Celzija, odvisno pač, v kateri vodni žili človek postava –, je kamp od polovice junija do konca avgusta dodobra napolnjen.

»Veliko gostov je stalnih – tako domačinov kot tujcev. Število obiskovalcev iz leta v leto narašča, ljudje se vračajo, a prihajajo tudi novi,« je povedal sogovornik. Pred dvema letoma so jim ponudili še več prostora – nekaj minut z avtom vožnje naprej je namreč novi del kampa, komunalno urejen za 25 avtodomov in približno 30 šotorov, v njem so štiri mobilne hišice, igrala, živahno pobarvane sanitarije, največja letošnja pridobitev pa je picerija, ki ob vikendih svojo ponudbo razširi še z žarom.

»Že nekaj let se zavedamo, da je najbolj manjkala prav ponudba hrane – ljudje so se morali voziti vse do Kobarida, kar je lahko zoprno. Pred leti smo improvizirali z žarom, pa se ni obneslo,« je pojasnil Marcola. Letos so se zato prijavili na razpis za pridobitev sredstev za gradnjo pokrite restavracije in kuhinje, ki bo stala več deset tisoč evrov, a ker jim ni uspelo, bodo projekt uresničevali postopoma – s krediti in sodelovanjem na razpisih.

»Kamp bo tako v približno dveh letih dobil končno podobo, zdaj smo v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja.« Nanj čakajo tudi za čistilno napravo za odpadne vode, kar pa utegne trajati; za širitev kampa so se na primer odločili že daljnega leta 2000, pa jim ga je v okrnjeni obliki uspelo odpreti šele deset let pozneje.

Družinski posel

»Stvar se v novem kampu šele razvija in še mora dobiti svojo dušo; pri nas namreč vsaka novost potrebuje tri do pet let, da jo ljudje sprejmejo. Pred dvema letoma smo zasadili približno sto dreves, zdaj jih je že najmanj dvakrat toliko. Sence še ni, so pa tukaj lepši rečni tolmuni, dober mesec in pol tudi kuhinja. Na začetku sem bil malo skeptičen, ali bomo sposobni voditi restavracijo, a za zdaj teče res lepo, zahvaljujoč tudi našemu izkušenemu picopeku Juretu Jakiču, ki je sem pritegnil še kobariško zaledje, od koder prihaja,« je zadovoljno povedal drugi solastnik kampa Nadiže, Marcolov bratranec Valter Kramar. Za žarom je njegov brat Branko, ki je v delo v novem kampu vpregel še sina Sandija in hčer Tjašo, tukaj dela tudi hči Valterjeve sestre Bojana, pri strežbi prav tako pomagata, pridni in tihi kot oče, Evgenovi hčeri Meta in Ana, ob vikendih priskoči na pomoč še njuna teta Nataša.

Babica Milenka pa je zraven – v glavnem s krpo in metlo v roki – že od ranih začetkov, ko je njen pokojni sin Lojze s pomočjo Bojana Brusa pred dvajsetimi leti kamp dobesedno izsekal iz gošče. Na travnikih pred današnjim starim kampom so bila namreč nekdaj divja odlagališča, ob reki pa nepregledna gošča. »Postavila sta manjši sanitarni objekt, bar je bil kar v prikolici. Potem ko se je leta 1995 brat smrtno ponesrečil, sem njegovo delo nadaljeval jaz,« je povedal Evgen. Takrat je pustil službo v tovarni Tik, z Brusom sodeloval še štiri leta, nato pa k poslu povabil bratranca Valterja. In od takrat zgolj rastejo.

V začetku je bilo v kampu pestro zlasti zaradi nogometnega turnirja, »vendar se je to spremenilo v večdnevne zabave brez spanja, na katere je prišlo več tisoč ljudi, potem pa smo še ves teden pospravljali za njimi. Približno pet let je trajalo, da smo ljudem vbili v glavo, da to je in bo družinski kamp,« se spominja Valter, ki s svojo visoko in resno pojavo še vedno opravlja tudi delo 'nočnega čuvaja', hkrati pa skrbi za vse rastlinje v novem in starem kampu. »Nočno delo ni več zoprno, saj so tukaj večinoma ljudje z majhnimi otroki. Kak 'padalec' se sicer še vedno najde, je pa vedno več miru, ljudje pospravijo za sabo, tudi Nadižo so začeli spoštovati – ob njej skoraj ni več smeti,« je zadovoljen Valter, navdušenec nad (malim) nogometom, nekdanji molzni kontrolor, gozdar in še kaj, zato ne čudi, da se brez težav loti vsega. In v kampu dela ni malo.

Takšni in drugačni

»Pozimi smo dva, tri mesece prosti, potem pa se že začne – sajenje dreves, urejanje okolice, popravila ograj, miz …« V glavni sezoni je v delo vpetih najmanj ducat ljudi, zunaj nje približno pol manj; šefa sta redno zaposlena, kuhar za pol leta, vsi drugi delajo prek študentskega servisa, zraven pa je tudi nekaj tako zelo stalnih gostov, da si je kamp težko predstavljati brez njih. Ti priskočijo na pomoč pri tisoč in enem opravilu ter v zameno za to uživajo kakšne ugodnosti – zastonj bivanje in druge popuste. Nekateri se domov vračajo le čez zimo.

Med njimi je tudi »osebni šofer« babice Milenke, ki jo v oranžni diani večkrat na dan prevaža med starim in novim kampom ter njenim domom v Podbeli. Tam okoli poldneva postavi na mizo kosilo za štiri vnukinje, Evgenove hčerke, sicer pa se že ob šestih zjutraj loti čiščenja sanitarij in pomivalnih korit v starem kampu, nato umazanije v novem kampu, pere posteljnino iz mobilnih hišic in še kaj. In tako vsak dan večkrat, zato se gostje res ne morejo pritoževati glede higiene.

Milenka, v nasprotju z večine drugih družinskih članov precej zgovorna, je v kampu prepoznavna po svojem toplem nasmehu in prijazni besedi. »To, kar delam, ni garanje. Vsaj dolgčas mi ni kot pozimi, ko sem večinoma sama.« Zdaj je že deset let vdova, včasih je bila zaposlena v Tiku, goste, ki se vračajo, pozna vsaj na videz. Vseeno jo fotografski spomin njenega sina še vedno preseneča. »Vse si zapomni, vse vidi, povsod je, vse ima pod nadzorom … kot kakšen policist!«

Breginjski delodajalec

Evgen na vse to zgolj skromno pripomni, da gre to kakemu gostu zagotovo v nos, a tega iz navdušenih zahval in obžalovanja ob slovesu, zlasti tujcev, ni opaziti, zato pa se ena najbolj učinkovitih reklam, od ust do ust, učinkovito širi naprej. »Gosti prihajajo k nam predvsem zaradi otrok, tujci tudi zaradi športa – kolesarjenja, hribolazenja, padalstva –, a vseeno prevladujejo družine, ki so lahko brezskrbne, saj voda ni globoka, igrišče je v senci … Vseeno pa bo tudi tukaj, v starem kampu, treba širiti. Sanitarije, igrala za otroke,« se je v prihodnost zagledal Marcola. Glede na načrte je jasno, da so bodo morali kadrovsko še okrepiti, kar bo regiji, kjer brezposelnost žal cveti, vsekakor v prid.

»Letos smo prošnjo za delo pri nas prvič dobili tudi iz Ljubljane, a vseeno bomo prednost dajali domačinom.« Posel za zdaj z izjemo prijateljev (otrok) vseeno ostaja družinski. »Naši otroci se bodo morali sami odločiti, ali jih ta posel mika ali ne.« Mogoče bi katerega lahko odvrnilo dejstvo, da so očetje zaradi dela nenehno odsotni in pravzaprav ni nikoli pravega oddiha. »Po koncu sezone si privoščimo nekajdnevne počitnice, a letos, če ne bo hude zime, bo delovno tudi po 20. oktobru. Začeli bomo namreč graditi restavracijeo in upamo, da bomo v prihodnje imeli nekaj od nje tudi v zimskih mesecih,« je povedal Marcola. Če bi se po več letih prelaganja papirjev vendarle uresničila obnova hudo načete in utrujene ceste … smejalo se ne bi le njim, ampak tudi domačinom in turistom.