Tiskane izdaje
Rajske podobe kašmirske pokrajine so v popolnem nasprotju z morijo, ki je pokrajino v himalajskih gora zajela ob nastanku muslimanskega Pakistana in sekularne Indije leta 1947. Kljub navideznemu trenutnemu miru Kašmir ostaja nepredvidljiv, saj se lahko varnostne razmere spremenijo kadarkoli in kjerkoli.
V lenobnem pozibavanju s šikaro po jezeru Dal se zdi podoba dežele kot rajski privid. Na severnem obrežju se pod kipečim vencem sosednjih gora v lahkotnem vetru nežno pozibavajo topoli in vrbe žalujke, na gladini plitvega jezera pa poleg cvetočih lotusov plavajo hiše in vrtovi, na katerih odlično uspevajo zlasti paradižnik, kumare in melone. Kašmirci poganjajo šikare, beneškim gondolam podobne čolniče, s srčastimi vesli, na njih pa poleg turistov prevažajo tudi zelenjavo in izdelke tradicionalne obrti: šale iz volne pašmina, škatlice in vaze iz papirne kaše, zapestnice in filigransko izdelane ogrlice. Ob požirkih kašmirske kahve, poživljajočega čaja iz raznoterih začimb z dodatkom žafrana, je vrhunec takšnega zibajočega se jezerskega razvajanja huka, tradicionalna vodna pipa, ki popotnika zaziba v sanjarjenje o pravljični deželi rajskih lepot. Navdušen nad svežino in nebeško lepoto dežele je mogulski vladar Džahangir v začetku 17. stoletja o Kašmirju zapisal znameniti perzijski epigram: »Če je kje najti raj na zemeljskem obličju, je to tukaj, res samo tukaj.«
Kašmir slovi po svojih lepotah že več stoletij, in ko prideš iz Indije, te nenadoma prevzameta svežina in pestrost barv: zelena riževa polja, nasadi ametistno vijoličastega žafrana, cvetoči sadovnjaki jablan in hrušk, pa lesket prosojnih voda in osupljiva panorama v večni led in sneg vkovanih himalajskih vršacev. Poznali so ga že stari Grki, še posebno pa so ga občudovali mogulski vladarji, ki so se v Kašmirsko dolino radi umikali iz poletne sopare in vročine severnoindijskih ravnic. Šrinagar so preuredili v razkošno poletno pribežališče z veličastnimi palačami in rajskimi vrtovi, vodo pa so menda pili samo iz slovitega kraljevskega izvira, Čašme šahi. Umetnosti predani vladarji so sprostitev iskali tudi v polu, katerega najstarejša ohranjena pravila je menda določil prav mogulski vladar Akbar, osvajalec Kašmirja.
Med žico in puškami
Vsakdanji popoldanski vrvež med Lal Čokom in obrežjem jezera Dal vzbuja vtis, da so se Kašmirci v letih spopadov privadili bodeče žice in pušk. Življenje teče na videz nemoteno, čeprav je v ozračju čutiti pritajeno napetost. Ljudje še niso zacelili vojnih ran, postali so nekoliko pasivni, prepirljivi in nezaupljivi do tujcev. Naveličani in utrujeni od vsega ne opazijo niti lepot pred seboj. »Naše življenje je bedno,« pravi Bilal Ghasi, lastnik plavajoče hiše na desnem bregu reke Dželum nedaleč iz mestnega središča Šrinagarja. »Kašmir ostaja del Indije samo zato, ker ga je vlada iz New Delhija spremenila v policijsko državo,« mrko doda dvaintridesetletni sogovornik.
Nastanek kašmirskega kriznega žarišča sovpada s propadom britanskega imperija in nastankom Pakistana in Indije leta 1947. Pakistan ga zahteva zase in se pri tem sklicuje na zgodovinski razvoj in dejstvo, da je večina prebivalcev Kašmirja muslimanske vere. Hindujski maharadža Hari Singh pa je pokrajino kljub štiripetinskemu deležu muslimanov oktobra 1947 priključil k Indiji. Od leta 1949, ko je v spor med sovražnima državama posegla Organizacija združenih narodov, je Kašmir politično razdeljen. Zaradi njega sta se Indija in Pakistan zapletla v dve od skupno treh vojn, med zadnjim večjim spopadom v Kargilu leta 1999 sta si grozila celo z jedrskim orožjem.
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je konflikt v Kašmirju dobil nove razsežnosti. V Kašmirski dolini se je takrat prvič v zgodovini indijskim oblastem z orožjem uprlo lokalno muslimansko prebivalstvo. Ulice Šrinagarja je preplavilo več sto tisoč svobode željnih Kašmircev in pod streli indijske vojske je v krvi obležalo na stotine ljudi, tudi neoboroženih demonstrantov. Nadaljevanje je bilo še bolj krvavo, Pakistan je vstajnikom pomagal z logistiko in prostovoljci. Muslimani iz Džamuja in Kašmirja imajo indijske vojake za okupatorje in trdijo, da jih načrtno trpinčijo, posiljujejo in morijo. Po podatkih indijskih oblasti je od leta 1989 v nasilju umrlo več kot 50.000 ljudi, podatki, ki jih navajajo različne humanitarne organizacije, so vsaj še dvakrat tolikšni.
Zlata vrtnica
Po dveh letih premora sem spet na poti proti Šrinagarju. To je bila moja peta kašmirska odprava in sledim ustaljeni poti Akbarja, Džahangirja in drugih velikih Mogulov prek širnih ravnic, dolin in prelazov v Kašmirsko dolino. Dolgoletni prijatelj Nazir pripoveduje o vnovičnem vzponu turizma, ki preživlja na tisoče Kašmircev, tudi njegovo petčlansko družino. Njegova plavajoča hiša na reki Dželum, imenovana Zlata vrtnica (Golden rose), je polna indijskih turistov, pogreša le več tujih popotnikov in hribolazcev, ki se po izbruhu spopadov nočejo vrniti.
Turistični direktorat zvezne države Džamu in Kašmir poroča, da je leta 2012 Kašmirsko dolino obiskalo čez milijon turistov, kar je več kot kdaj prej. Z obnovljenega letališča na obronkih mesta je v poletni sezoni vsak dan več kot dvajset poletov proti Delhiju, v neposredni bližini Lal Čoka se na postajališču za prevoze po dolini tare indijskih turistov. »Kašmir je krona indijskega turizma,« navdušeno pripoveduje obiskovalka iz Kalkute v svetlečem se sariju.
Tudi Nazir pritrdi, da je letos turistov še več kot lani. Zlata vrtnica je polno zasedena do konca poletja in z bratom Meheradžem ste pred tedni skupini tujih pohodnikov razkazala skrite bisere kašmirskih gora: jezeri Tar in Mar ter skrivnostne doline v porečju reke Lidder severno od Pahalgama. Kašmir je bil pred izbruhom spopadov izrazito turistična dežela, pohodništvo v tamkajšnjih gorah je vsako leto privabilo več tisoč, predvsem tujih pohodnikov. Gorska letovišča Gulmarg, Pahalgam in Sonamarg se vračajo v turistične kataloge, tudi priljubljeni popotniški vodnik Lonely Planet, ki je več kot dve desetletji strogo odsvetoval pot v Kašmirsko dolino, deželi na skrajnem severu Indije spet namenja zajeten splet strani.
V srcu Indije
Kljub geografski legi na skrajnem severu Indije številni trdijo, da leži Kašmir v samem srcu posvetne prihodnosti Indije. Kljub 80-odstotni hindujski populaciji v državi indijska ustava zagotavlja enakopravnost različnim etničnim in verskim skupinam, tudi močni 170-milijonski muslimanski manjšini. Bistvo indijskega sekularizma temelji na večetnični pluralnosti, na sobivanju različnih veroizpovedi in kultur. Indijcem je Kašmir, kjer ob večinskih muslimanih živijo še hindujci, budisti in sikhi, vedno pomenil simbol zmagoslavja teh posvetnih vrednot.
Pakistan je prepričan, da je bila priključitev Kašmirja Indiji zgodovinsko napačna. Dvomi o legitimnosti priključitvene listine in poudarja, da Indija ni nikoli dovolila izvesti plebiscita, ki ga je napovedal takratni guverner Indije lord Mountbatten in s katerim se je pozneje celo strinjal premier Indije Nehru, čigar predniki so bili iz Kašmirja. Pakistanci se pri svojih teritorialnih zahtevah sklicujejo na demografsko in versko sestavo dežele, toda večetničnost Kašmirja je tako očitna kot njegova geografska podoba: na ravnicah v Džamuju v predgorju Pir Pandžala živijo predvsem hindujci, v visokogorskem Ladaku budisti, v Kašmirski dolini, ki je že skoraj sedem desetletij jabolko spora, pa je večina prebivalcev muslimanov.
Za Pakistan je Kašmir življenjskega pomena, saj na njegovih tleh izvira večina pritokov Inda, življenjske žile 180-milijonske države. Čeprav sta državi večino sporov, povezanih z delitvijo pritokov Inda, rešili s podpisom sporazuma leta 1960, vprašanje vodne preskrbe ostaja predmet nenehnih medsebojnih obtoževanj in groženj.
Vzhodna Švica
Milijonski Šrinagar ni več privlačno mesto. Hrup in onesnažen zrak sta tako gosta, da se ju lahko skoraj dotakneš. Nekoč znamenite mogulske vrtove straži indijska vojska, tudi opevano jezero Dal zaradi okoljske degradacije in prenaseljenosti izgublja prvinsko lepoto in spokojnost. »Kar se v letih nasilja in več kot dvajsetletne morije ni spremenilo, so kašmirske gore,« pravi Nazir Pir iz Šrinagarja.
Zjutraj odrvim himalajskim obzorjem naproti. Najprej z džipom mimo Anantnaga do turističnega Pahalgama, od tod je še dvanajst kilometrov razburljive razdrapane vožnje po dolini reke Lidder do vasice Aru, ukleščene pod oboki mogočnih gora. Namestim se v popotniškem hotelu, imenovanem Rimska cesta, in se pridružim pohodniku iz Zahodne Bengalije, v knjige zatopljenemu Nemcu in mlajšemu paru iz Francije. Štiridesetletni lastnik hotela Fajaz Malik je zaradi skorajšnjega konca poletne sezone pohodništva navdušen nad prihodom nove popotniške duše.
Naslednje dni se potikam po visokogorskih pašnikih, občasno zatavam v temačnih gozdovih, se potim na strmih poteh in lovim sapo ob lepotah navdihujoče pokrajine. Kašmirja ne imenujejo zaman vzhodna Švica, ledeniška dolina Aru pa malo spominja na domačo Logarsko dolino, le da je za dobrega tisočaka in pol višja, okoliški vrhovi pa se pnejo čez štiri tisoč metrov visoko. V bližnjih gorah je razmetanih prek dvajset jezer, še več pršečih slapov in žuborečih potokov. Pokrajina, v katero se zaljubiš na prvi pogled.
Čakajoči na mir
Kljub geografski podobnosti s Švico je kašmirska realnost povsem drugačna. Na poti nazaj do Šrinagarja kmalu dojamem, da sem v kriznem žarišču in da gre tukaj zares. Idilično ledeniško preoblikovano pokrajino doline Aru kmalu zamenja široka rodovitna Kašmirska dolina, kjer na vsakem cestnem ovinku dogajanje budno spremljajo do zob oboroženi indijski vojaki. Na poti med Anantnagom, ki mu Kašmirci pravijo tudi Islamabad, in Šrinagarjem, je ob cesti več vojaških oporišč, vojska pa je navzoča tudi na poljih žafrana, v sadovnjakih, na obrežjih jezer in rek.
Od leta 2004, ko sta se New Delhi in Islamabad spravila za pogajalsko mizo in začela težavno pot mirovnega procesa, so se glave indijske vojske in islamskih separatistov malo ohladile. Čeprav so leta 2012 našteli najmanj žrtev, odkar so izbruhnili spopadi (južnoazijski teroristični portal navaja 117 mrtvih), so spopadi med islamskimi skrajneži in indijsko vojsko še zmeraj pogosti. O tem se prepričam naslednje jutro, ko v lokalnem časopisu Greater Kashmir preberem novico o treh mrtvih in več ranjenih iz vasi v okraju Baramula v bližini nadzorne črte.
Jedro upora se je v zadnjih letih iz urbanih središč preselilo v bolj odročne predele. Indijsko vlado iz New Delhija v zadnjih mesecih skrbi povečanje smrtnih žrtev med pripadniki indijske vojske, številka je prvič v zgodovini spopadov presegla izgube na strani upornikov. Visoka brezposelnost podžiga izobraženene kašmirskih mladce, da se pridružijo vrstam okorelih vstajnikov. Ti so opremljeni s sodobnim orožjem in izurjeni v učinkovitih vojaških taktikah.
Na območju Kašmirja se že več kot šestdeset let vrstijo vojaški spopadi, gverilsko vojskovanje in zločini, podžgani z verskim ekstremizmom. Ta je nedvomno največja ovira pri iskanju za vse sprte strani sprejemljive rešitve, ki bi pokrajini dala možnost, da spet postane raj na Zemlji.
Utrujeni od nasilja in spopadov Kašmirci še naprej čakajo in molijo, da bo v deželi spet zavladal mir.
