Kdaj ste se nazadnje peljali z mestnim avtobusom?

Jure Apih, publicist

Včasih, ko še nismo poznali brezposelnosti, je bil v vsakem avtobusu, trolejbusu ali tramvaju tudi sprevodnik. Sedel je v posebni majhni prižnici, prodajal in luknjal vozovnice ter se drl: Pomikajte se naprej! Stiskali in prerivali smo se kot sardine v konzervi. Živeli smo pač v kolektivizmu. Danes smo se presedli v udobne avtomobile, večinoma se kar sami s seboj in radijskim napovedovalcem prevažamo od vrat do vrat. Luksuz, ki se mu je težko odreči. Ne brez zavisti opazujem one druge, ozaveščene člane tajnega društva LPP, ki se spoznajo na tiskanemu vezju podoben načrt mestnega prometa in s skrivnostnimi izkaznicami, brez katerih te ne spustijo zraven, vstopajo v vedno lepše in svetlejše avtobuse. Morda bi se jim pridružil, a čeprav stari Ljubljančan, ne vem, ali naj sedem na avtobus za Tuji Grm ali Suhi Dol.

Igor E. Bergant, novinar

V četrtek! Odkar imamo v Ljubljani BicikeLJ, se z avtobusom sicer vozim manj, navkljub rahlemu napredku storitev v zadnjih letih. Bi se pa na račun avtomobila zanesljivo več, če bi bil javni promet bistveno bolje organiziran. Ne mislim, da smo v Sloveniji na tem področju popolne ničle. A se premalo zavedamo, da je skrb za okolje prvovrstno vprašanje preživetja. Naša malomarnost nas žal vodi v drugorazrednost v vseh pogledih in nas ogroža. Ko pa se vsak dan vozim (Mea maxima culpa!) mimo glavne ljubljanske avtobusne postaje, se vsakokrat zgrozim. Ta potniški center ni vreden niti tretjega sveta. Je sramota za mesto in državo ter tudi ogledalo vseh nas uporabnikov, ki to že desetletja sprejemamo.

Dušan Jovanović, režiser

Nazadnje sem se vozil z avtobusom pred trinajstimi leti, ko sem še stanoval v Trnovem. Zdaj živim v centru in večino poti opravim peš. Avto imam v garaži pod Kongresnim trgom. Uporabljam ga samo za dolge relacije. Če se mi kam mudi, pokličem taksi. V taksiju ni neprijetnih vonjev, ni gneče, nihče ti ne hodi po nogah, udobno sediš, ni se ti treba prerivati, da pravočasno izstopiš. Taksi je hiter. V avtobusih je nekoč pisalo, da je pogovor s šoferjem prepovedan, klepetanje s sopotniki pa nekako ni v navadi. V avtobusu imam usta zaflajštrana. S taksisti pa se lahko sproščeno pogovarjam o avtih, prometu, vremenu, politiki. Taksi je super.

Luka Novak, publicist in pisatelj

Sem fan javnega prevoza. Če ne hodim peš ali kolesarim, grem na vlak, avtobus ali metro. Žena, ki nima vozniškega izpita, je tako ali tako reden potnik LPP, zase pa lahko mirne duše rečem, da sem nedeljski voznik, saj čez teden avto počiva. Vsekakor pa bi morala Ljubljana dobiti tramvaj: dve liniji, ki bi razbremenili promet. In načrti ureditve prestolnice gredo v pravo smer, saj predvidevajo t. i. »dedicated line« za avtobuse, ki lahko sčasoma sprejme tire za tramvaj. Šele to bi nas postavilo na zemljevid modernih in ekološko ozaveščenih mestnih središč, kakršna so Strasbourg, Zürich in Padova, ki so zaradi tramvaja bolj dinamična in privlačna za posel, hkrati pa ekonomičnejša in bolj tiha.

Ivan Štuhec, teolog

V Mariboru se ne spomnim, v Ljubljani pa enkrat lani. V Ljubljano prihajam z avtomobilom, in če moram na več lokacij, običajno to storim z avtomobilom. V resnici premalo poznam avtobusne zveze. V Mariboru pa je v centru vse dosegljivo peš. Na periferiji imam zelo redko opravke. Poleti uporabljam tudi kolo.

Mateja Kožuh Novak, zagovornica pravic starejših

Ta teden. Ponavadi vedno zamujam na sestanke v središču mesta, zato pokličem taksi. Nazaj v službo pa se vedno vozim z mestnim avtobusom.

Marta Kos Marko, poslovna trenerka

Aprila v Švici, marca v Indiji. Žal ne vem, kdaj nazadnje v Sloveniji. Razlogov je verjetno več. Glavna sta, da skoraj vedno potujem z veliko torbo z materiali za službo in da živim na vasi, kjer avtobusi vozijo poredko in traja zelo dolgo, da pridem do središča mesta. V Švici imam z avtobusi izjemne izkušnje, in če kje, se mi zdi, da tam sistem javnega prometa, naj bodo vlaki, tramvaji ali avtobusi, deluje odlično. Vse je vedno polno, urejeno in predvsem točno. Najboljše se mi zdi, ker lahko kupim enotno vozovnico za vlak in avtobus, tudi s telefonom; na avtobusu potem samo pokažem kodo in osebni dokument. Vsi sprevodniki se znajo sporazumevati tudi v angleščini. Za povrhu imajo v nekaterih vlakih in avtobusih prostor tudi za kolesa.