»Kdo sem jaz, da bi sodil homoseksualnost?«

Duhovnik Karel Gržan v svoji najnovejši knjigi išče odgovor na vprašanje, zakaj Bog dopušča toliko trpljenja.
Objavljeno
05. oktober 2013 19.31
Portret Karel Geržan v Ljubljani 27. Septembra 2013.
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga

Celjan Karel Gržan je magister teologije in doktor znanosti s področja literarnih ved. Pri 18 letih je vstopil v red bratov kapucinov, ker je verjel v izročilo svetega Frančiška in želel svoje življenje posvetiti razdajanju revnim in nemočnim. Kot duhovnik in kaplan v več župnijah na širšem Štajerskem je odgovarjal na stiske časa in ljudi, ki so vstopili v njegovo življenje. Njegova najnovejša knjiga Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih je že uspešnica.

Pater Karel Gržan se je ukvarjal tudi s problematiko zasvojenosti in na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za odvisnike in pozneje za odvisnice, prvo in edino takšno dekliško skupnost v Sloveniji. Kot doktor literarnih znanosti je avtor številnih knjig, kot amaterski arheolog je odkril pomenljive megalitske strukture na širšem območju Slovenije, dolga leta je predano raziskoval zgodbo o Veroniki Deseniški in Frideriku.

Ves čas potuje po Sloveniji in predava o medčloveških odnosih, odpuščanju in o tem, kako ljubiti človeka v njegovi resničnosti. Njegova najnovejša knjiga Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih (izšla je pri založbi Sanje) je že uspešnica. Sam pravi, naj v tej knjigi ne iščemo resnice. »V njej boste našli le izhodišča za nadaljnji razmislek, za evolucijo spoznavanja, predvsem tistega, ki jemlje v premislek, kako je mogoče, da Bog, ki je menda vsemogočen in dober, dopušča toliko 'v nebo vpijoče bolečine'. Na milijarde ljudi grozljivo trpi in ob nas še veliko več drugih oblik življenja – Bog, najvišja vsemogočna instanca, ki bi mogla in morala ukrepati, pa ne naredi tako rekoč nič. Kakšen Bog je to – če sploh je?«

Pravi, da pred svoje ime dodaja besedico pater, da se izogne naslavljanju z gospod, sicer pa je škofijski duhovnik, kaplan v Lučah pri Solčavi. »Zame je temeljno, da sem v sozvočju s svojo vestjo. In ker je čas, ki ga doživljamo, zelo zagoneten, bi težko živel v ravnovesju, če bi molčal ob vsem, kar na neki način, v Cerkvi bi rekli: prebuja Sveti Duh, v laiških krogih pa: k čemur nas peha čas, v katerem živimo – čas tesnob in nerazrešenih stanj. Pomembno se mi zdi, da človek zna ozavestiti ozadja in to tudi izreči. Danes delajo največjo škodo, pa ne samo RKC, temveč vsem institucijam, tisti, ki molčijo zaradi svoje varnosti in gotovosti. Vedno poudarjam, da ne govorim resnice, zdi pa se mi zelo pomembno, da izrečem svojo osebno spoznavno resničnost in jo še isti trenutek relativiziram z izzivom, da naj to, kar sem zapisal, vzamejo samo kot izziv v evoluciji spoznavanja … Ne zanima me ponavljanje, temveč prirastki.«

Čedermacev je danes med duhovniki zelo malo …

… to bi lahko rekli kar za vsa področja: v zdravstvu, šolstvu, seveda tudi v Cerkvi …

Med slovenskimi kleriki je nekaj takšnih, ki v določenih krogih ne skrivajo svoje homoseksualnosti, in spet takšnih, ki imajo partnerke, za katere ožja skupnost ve. Kaj bi se, na primer, zgodilo vam, če bi zaživeli s prijateljem ali prijateljico?

Najprej – predvsem bi to težko prikrival. Ko se je v meni prebudila simpatija do neke osebe, sem to takoj spoznal, ker so se spremenile moje pridige. Iz njih je bilo lahko razbrati moje doživljanje … Takrat sem to ozavestil in se vprašal … Sam bi težko živel dvojnost.

Bi vas, če bi storili to, kar sem nakazala v vprašanju, nadrejeni kaznovali?

Mislim, da ne bi. Te stvari Cerkev dokaj tolerira. Verjetno zato, ker ima na tem področju slabo vest, saj ve, da bi morala sama ozavestiti vprašanje celibata, ker jo k temu kliče stiska duhovnikov, ki celibata ne zmorejo poosebiti. Pa tudi samo kanonsko – cerkveno pravo v enem izmed uvodnih členov pravi, da nobena institucija nima pravice uvajati običajev in navad, ki so zoper naravni red – tisti red, ki ga je Bog položil v samo naravo. In ker več kot očitno Bog duhovnega poklica ne povezuje nujno s celibaterskim, je zahteva institucije po obvezujočem celibatu sama po sebi nična, nelegitimna in, če hočete, krivična. Tiste, ki v sebi celibaterskega poklica nimajo in samskosti ne zmorejo poosebiti, lahko spravlja ta zahteva v silno notranjo napetost – celo takšno, da povzroči izkrivljenost v spolni nagnjenosti.

Pedofilijo?

Pedofilijo je treba obsoditi. Je nedopustna. Če pa si nekdo najde partnerja ali partnerko, ker drugače ne zmore … Papež Frančišek je rekel, kdo sem jaz, da bi obsojal homoseksualnost. Veste, zgodi se tudi to, da duhovniki toliko let dušijo odprtost do ženske, da jih to naredi senzibilne do istega spola … Kdo lahko to obsoja? In če bova govorila o grehu – ali ni v tem primeru pred grehom posameznika greh institucije, ki ravna zoper božji naravni red in obvezuje posameznika, ki je poklican v duhovni poklic, tudi k celibatu? Nekaterim to zahtevo uspe poosebiti, mnogim, kot kažejo dejstva, očitno ne … Zato bi bilo pravično, da institucija, preden postavi tem duhovnikom vprašanje o njihovem grehu ali jih celo kaznuje, premisli o dopustnosti lastne zahteve, ki je zoper naravni – božjepravni red. Sedanji papež se s tem vprašanjem že sooča in prepričan sem, da bo nekaj ukrenil. Tako verjamem. Jezus naroča, da moramo razbirati znamenja časa, in ta so še posebno v zadnjem obdobju dovolj zgovorna. Celibat je lahko res območje večje svobode v delovanju, če ti ga je dano živeti, sicer pa … celibat je lahko svobodna odločitev, nikakor pa ne prisila, ki jo nekdo pripne na duhovno poklicanost. S kom naj deli duhovnik svojo miselno in doživljajsko resničnost, ob kom naj doživlja sočutno objetost in sprejetost? Če nimaš ob duhovnem poklicu daru za samskost, je to grozljiva zahteva in je res prava milost, če človeka ne poškoduje. Res je, stik z Bogom prinaša duhovno ravnovesje. Kaj pa srce in ne nazadnje telo?

Med vašimi prijatelji duhovniki so takšni, ki imajo partnerje in partnerke?

Seveda.

Se kdaj pogovarjate z njimi o tem?

Se, če sami izrazijo željo po tem. Če jim pomagam s pogovorom, vedno. Vedno jim ponudim oporo v dani situaciji.

Ko obiščete svojega nadrejenega, celjskega škofa Lipovška, izrazite svoje pomisleke in »izkušnje s terena«, glede celibata …

Škofu sem že večkrat jasno povedal o tem in še marsičem, ko me je vprašal, kako vidim razmere v Cerkvi. Je človek v duhu papeža Frančiška, ki zna prisluhniti in ve, da bo na marsikaterem področju treba kaj postoriti. Toda treba se je zavedati, da smo v okvirih Cerkve. Duhovniki lahko samo govorimo o tem, odpiramo problem, ne moremo pa spreminjati … Škofje so v položaju, ko morajo vrhu RKC sporočati dejansko stanje, da se lahko začne odločati. Medtem ko se je zdelo, da so imeli predhodniki papeža Frančiška radi dopadljive novice, želi očitno sedanji papež slišati, kar je resnično. Ko je nekaj pereče, je greh o tem molčati. Ravno škof Lipovšek je ob aferi mariborske škofije rekel, da je bilo napačno, ker smo iz solidarnosti molčali. Škofje imajo po svojem poslanstvu apostolsko službo, kar pomeni tudi preroško – poklicani so, da ponujajo odgovor na stisko časa – tudi na stisko svojih duhovnikov.

Knjigo posvečam Tarasu Kermaunerju, ste zapisali: »Njegove misli so me osvobajale iz ujetosti ...«

Tarasa imam za svojega miselnega in duhovnega voditelja, čeprav ni bil duhovnik. Bil je človek, ki je preraščal ujetosti. Mar ni ravno to znamenje, da smo božji – presežni. V nas je silna želja po nenehnem preseganju – tudi po evoluciji spoznanj, duha, srca … Tisti, ki dušijo evolucijo, si naredijo slabo uslugo – povzročijo si revolucijo. Taras me je vedno znova izzival k preraščanju – komunikacija z njim nikdar ni bila lahka. Po značaju je bil kolerik, svojo osebno resničnost je povedal naravnost – zato, ker je človeka imel rad.

Knjiga Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? ima provokativen naslov, a gre v resnici za apologijo Boga.

Se strinjam. (smeh) V tej knjigi poskušam sneti masko, s katero so našemili podobo Boga. In če papež Frančišek pravi, da je treba spremeniti marsikaj v institucionalnem načinu delovanja Cerkve, se je treba ob tem zavedati, da vodi vse stvari misel. Misel mora prerasti tega zastrašujočega Očeta, ki hoče potešitev po krvi svojega Sina, zato ker ga lomi človek …, ki pa je samo njegova »nepopolna stvaritev«. Že papež Benedikt XVI. je rekel, da si odrešenja ne moremo tako predstavljati. Cerkev moči in oblasti je potrebovala takšno podobo Boga, da je lahko z njo obvladovala in utrjevala svoj neevangelijski položaj v družbi. In če ta položaj duši njo samo, je za ljudi duhomorno prikazovati Boga kot neizprosnega kruteža. Manipulativne metode obvladovanja je prevzela od Cerkve tudi civilna družba, zato je pomenljivo, ker začenja papež Frančišek »osvoboditev« najprej v lastni instituciji, čeprav jo v nadaljevanju zahteva tudi na drugih področjih življenja. Zastraševanje in ustvarjanje nasprotnikov, da ljudem lažje vladaš, ni upravičljivo – logiko takšnega delovanja je treba prerasti.

Morda bi bilo treba »zlobirati« vaše imenovanje za škofa.

Tega položaja ne bi sprejel, ker se zanj ne čutim poklicanega, sicer pa za institucijo za takšno službo tako nisem sprejemljiv. Ne gre spregledati, da smo v Sloveniji, ne le v Cerkvi, tudi sicer, bolj papeški od papeža, predvsem pa zelo popadljivi do vseh, ki kakorkoli izstopajo. Pravimo, da smo narod mučencev, a ne gre spregledati, da smo si največ muk povzročili kar sami med seboj. Vesel sem, da se začenja sprememba na vrhu, potem se lahko prenese tudi na nižje hierarhične ravni. Vsekakor jaz nisem za takšne službe. Sem le popotnik skozi čas in prostor in sem vesel, če lahko z mislijo pripomorem k prebujenju.

Koliko stoletij potrebuje RKC, da bo spet našla samo sebe?

Sprememba se lahko zgodi zelo hitro. Čas je dozorel za evolucijski premik, in če oblastniki, civilni in cerkveni, ne bodo dopustili evolucije, se jim bo dogodila revolucija. Če ne gre zlepa, se neizbežno dogodi zgrda. Če bodo oblastniki togi in zaprti, se lahko nenadoma razpoči in to je slabo. Zgoditi se mora evolucija in v tem smislu računam na modrost vseh oblastnikov. Morali bodo, pa čeprav pet do dvanajstih, razpeti spone in dovoliti, da zadihamo v spoštljivosti, pravičnosti, odgovornosti tako miselno kot srčno, duhovno … V Cerkvi so se že nekajkrat zgodili premiki: prenova po sv. Frančišku Asiškem je bila dopuščena evolucija, reformacija pa revolucija. Papež Frančišek obeta korak evolucije! Upajmo … Sicer pa se upanje časa začne pri meni – v meni se mora začeti sprememba, prebujenje … Prebujeni posamezniki so, smo edino upanje, sicer so vse samo lepe ideje, ki se niso prijele na konkretno življenje.

Povedali so mi, da se starši, ki so izgubili otroke, pogosto obrnejo na vas.

Kadar se soočim s starši in sorodniki umrlih, ni besed. So solze … sočutje. Ni pametovanja. Pogosto se bojimo soočiti s trpečimi, češ kaj jim bomo rekli. V dobi racionalizma mislimo, da tudi stiske rešuje predvsem pametovanje. Trpeči potrebujejo bližino. Odrešuje sočutna bližina. Odgovor na trpljenje je v sočutju, zaznavnosti in prebujeni bližini. Seveda se v trpljenju pojavi tudi vprašanje: če Bog je in če je dober in vsemogočen, zakaj bolečin človeka, pa živali in vsega, kar utripa v življenju, ne prepreči? Poskus odgovora na takšno vprašanje zahteva knjigo. Odgovor, ki ga proti koncu knjige prikažem, je zelo inovativen, doslej ga še nisem zasledil, sem pa toliko pošten, da ga v predzadnjem poglavju zminiram, ker se bojim, da bi naredil novo dogmo, novo Resnico. To pa ni moj namen. Bog je preveč v doživljanju življenja, da bi življenje in Boga strpal v teorijo. Ne da se ujeti. Ta knjiga je samo izziv, za katerega verjamem, da bo marsikateremu trpečemu pomagal pri iskanju tistih odgovorov, ki so samo začasni, pa vendar pomagajo preživeti. Najpopolnejši odgovor na trpljenje je sočutna bližina – tako nanjo odgovarja Jezus in k takšnemu odgovoru smo poklicani tudi mi.

Škoda je, da teologija toliko govori o kazni in pravičnosti, ko pa trpi toliko nemočnih … Tu za nama je stavba onkologije, v kateri prav zdaj umirajo na smrt bolni otroci in starši se sprašujejo o smislu vsega … Nespodobno bi bilo, če bi teologi ob tem zamorili ljudi z nakladanjem o kazni za greh …namesto da bi umolknili in se po zgledu svojega Učitelja spustili v sočutju v bližino. Mnogi redovniki, redovnice, duhovniki to že počnejo, a ob njihovem zgledu bi morala postati tudi teologija bolj evangelijska.

Samuel Beckett v eni svojih dram pravi, da je že v samem začetku konec. Je največja nesreča človeka, da ne živi večno?

Večen je že ta trenutek, sleherni trenutek sega v presežno. Ko opazujem, kaj vse se dogaja ob meni, se mi včasih vse skupaj zazdi kot zagonetna predstava, v katero pa smo samovoljno vstopili, kot opisuje star judovski – svetopisemski mit. Saj ga poznate, tisti o stvarjenju. Bog pravi Adamu (Adam pomeni človek – mene, tebe), da si lahko privošči sadove vseh rajskih dreves, le tisto drevo, ki ponuja izkustveno spoznanje ob dobrem tudi hudega, naj pusti pri miru. Kako pa naj človek ve, kaj je hudo, če tega ne izkusi? Očitno smo si izbrali avanturo, v kateri se zdaj prepleta dobro s hudim. Rešitev v tem doživljanju, posebno ko je hudo, je bližina – božja, človeška, pa bližina z živalmi in z vsem, kar utripa v življenju. Nikoli se ne osami, ker te lahko sicer bolečina zvrtinči do grozljivih brezen.

Imate dobrega spovednika?

Da. Zelo modrega. Terezija Avilska je rekla, da si moramo za prijatelje izbrati najboljše, za duhovne svetovalce najbolj prodorne in za spovednike najmodrejše. Ko se človek ceni, ve, da mu pripada najboljše. Takrat lahko raste in prerašča še takšne zagonetnosti in zato iz izkustev ponudi tudi sopotnikom skozi življenje, kar je dobro in vredno.