Tiskane izdaje
Locksley? Robert iz Locksleya? Grof Huntingdonski? Le na kaj oziroma koga ta imena spominjajo? Zanesljivo je več tistih, ki se jim o njih niti sanja ne. Kaj pa Sherwood? No, morda je že bolje. Ko pa rečeš Robin Hood, so nemudoma vsi »pametni«. Kako tudi ne, ko pa je ta Anglež že stoletja sinonim za tistega, ki jemlje bogatim in daje revnim.
O Robinu Hoodu je neopisano število knjig, njegova junaštva opevajo balade vse od 13. stoletja, najbolj znana pa so njegova junaštva, povezana z obdobjem Riharda (Richarda) Levjesrčnega, ki je vladal Angliji konec 12. stoletja. Ker je bil kralj večino svojega »mandata« na začasnem in dolgoletnem delu v tujini, na križarskih pohodih, precej let pa tudi v ječi, čakajoč, da bodo njegovim ugrabiteljem le plačali odkupnino, je v njegovi odsotnosti vladal Angležem njegov brat John in pod njegovim »budnim očesom« se je na Otoku razživelo malopridno plemstvo, tudi duhovščina ni bila imuna na bogastvo in vse dobrote tega sveta, krivice so se dogajale kot po tekočem traku, in ko je bilo teh Robinu dovolj, je izginil v gozd (Sherwood), kjer so se mu sčasoma pridružili sotrpini. Mnogi od njih so postali slavni, a nobeden tako kot Robin Hood, mojstrski mečevalec in lokostrelec, ki je na čelu svoje druščine kratil spanec hudobcem, oblastnikom in pogoltnežem. Ker je s tistim, kar je vzel bogatim, pomagal revnim in zatiranim, se je za veke vekomaj zapisal v ljudska srca. In mnoge, ki so se kakorkoli uprli zatiranju, se spopadali z oblastjo, jemali tistim, ki so imeli vsega dovolj in preveč, in dajali nekaj tudi tistim, ki so živeli v pomanjkanju, so nemudoma začeli primerjati z viteškim Robinom in njegovo zeleno bratovščino. Tudi pri nas.
Srčen ali pohlepen?
Zadnji, ki ga pri nas še vedno primerjajo z legendarnim Robinom, je Sintalov varnostnik, 47-letni Borut Hriberšek iz Kamnika, ki je pred dnevi iz trezorja svojega delodajalca, v katerega so njegovi sodelavci ob koncu tedna prinašali denar iz trgovin, da bi ga tam shranili do ponedeljka, ko bi ga prepeljali v banke, odnesel kup evrskih bankovcev in izginil v tujino, po vsej verjetnosti z modrim nissanom notom, na katerem sta bili tablici LJ-DA-342.
Po prvih podatkih naj bi ga bilo za natanko 911.488 evrov (medklic: je morda kovance vzel za parkirne avtomate?). Zvedelo se je tudi, da so ga zanimali predvsem petstotaki, dvestotaki, stotaki in petdesetaki, a se očitno tudi drobižu ni mogel upreti. Ko pa je med ljudmi zaokrožila novica, kaj ga je pahnilo v to nečedno početje, je nemudoma postal junak slovenskih src.
Nobena skrivnost ni, da varnostniki na Slovenskem ne zaslužijo ravno bajno, in tudi Borut ni bil nobena izjema. A ko je zvedel, da bi morala njegova mati v kamniškem domu starejših občanov zaradi dodatnih stroškov, ki so nastali zaradi njenega padca, zaradi katerega je potrebovala dodatno oskrbo, to tudi doplačati, ga je stisnilo. Če ne bi poravnala dodatnega stroška, naj bi jo namreč iz enoposteljne sobe premestili v štiriposteljno. In Borut je imel v žepu zgolj 15 evrov. Prijatelju, znancu iz avstrijske Koroške je potarnal, da nujno potrebuje 420 evrov. Očitno jih ni dobil. V stiski je premagal vse zavore poštenja, ki so dolga leta varnostnikovanja nastajale v njegovi glavi, in se polakomnil denarja, ki ga je varoval. Žal ne le toliko, kot ga je potreboval, ampak veliko več, saj, kot je povedal pozneje, ko se je v spremstvu novinarja Slovenskih novic Boštjana Celca, ki mu je pred tem zaupal svojo plat resnice, predal našim policistom, ni in ni mogel nehati.
»Bogati« Hriberšek je res najprej zavil v Kamnik in svoji življenjski družici v stanovanju pustil dva zavoja petdesetakov, se ustavil na Petrolu pri Lopati in od tam v kamniški dom starejših občanov za pokritje materinega dolga nakazal 349,10 evra. Prek Avstrije je odkolovratil do nemškega Manheima, tam je v sefu shranil večino ukradenega denarja (tega naj bi po njegovem bilo kvečjemu za kakšnih 600 tisočakov, vsega pa tako ali tako nikoli ni preštel), nekaj pa ga je prinesel s seboj, ko se je na Šentilju predal našim organom.
Hriberšek je medtem že postal Borut Hood, na njegovo dobro ime pa zadnje dni padajo sence. Za te ima največ zaslug Sintalov vrhovni šef Borut Pistotnik, ki je v Odmevih Igorju E. Bergantu zatrdil, da je njegov soimenjak odnesel natanko milijon in še 34.000 evrov, da sploh ni bil tako slabo plačan in da očitno ni bil v preveliki stiski, saj si je pred kratkim kupil avto in še, da je pri nekem avstrijskem odvetniku (v Celovcu) deponiral tri večje pakete denarja. Prihodnji dnevi bodo očitno še zelo zanimivi …
Razbojnik zaradi ženske žlehtnobe
Seveda pa Borut Hriberšek ni prvi slovenski Robin Hood. Najslavnejši je prav gotovo Franc Šarkelj (pri njih se je po domače reklo pri Guzejevih oziroma Guzajevih), bolj znan kot razbojnik Guzaj.
Rodil se je v revni kmečki družini 12. novembra 1839 v Sv. Primožu pri Šentjurju. Po služenju vojaškega roka se je v Dalmaciji izšolal za orožnika, a ga je domotožje zvleklo nazaj proti Šentjurju. Ni se branil kmečkih opravil, ko pa je delal v znani gostilni v Dobrni, si je postavnega lepotca zaželela bogata gostilničarka Ana Klančar. Pa se mladec ni dal in je začel »pokati kufer«. Neuslišana in nepotešena Klančarca mu je vanj maščevalno podtaknila srebrn jedilni pribor in tri tisoč goldinarjev, poklicala orožnike in Guzaj je šel spet v »šolo«. Sedem let zapora, se je glasila sodba in Guzaj je končal v celjskem Starem piskru. A ne za prav dolgo. Ušel je in začel svojo slavno pot.
Ker je naropano rad (in pošteno) delil tudi s pajdaši in revnimi, so ga imeli slednji zelo v čislih in so skrbeli tudi za njegovo varnost. Še zlasti, ker jih je tudi zabaval, ko je orožnikom sporočal, kje bo takrat in takrat ter jim tudi pod kozarci puščal sporočila, da je bil res v njihovi družbi. Guzaja so orožniki končno našli in ustrelili 10. septembra 1880 v Košnici (pripravljal se je že, da bi jo popihal v Ameriko). Pokopali so ga v neposvečeno zemljo zunaj pokopališča pri cerkvi sv. Ane na Prevorju. Klančarica, gostilničarka, ki je imela največ »zaslug«, da je postal razbojnik, ga ni preživela. Spretno jo je zvabil v Podčetrtek; med potjo domov so jo prestregli Guzajevi pajdaši in jo odvlekli v temačne gozdove pod Rudnico. Tam jo je Guzaj privezal ob bukev in odšel. Pravijo, da so čez leta drvarji ob bukvi našli okostje, preperele vrvi in denar …
Precej manj slaven je bil leta 1929 v Očeslavcih pri Gornji Radgoni rojeni Franc Rihtarič, ki ga ja na stranpota zaneslo, ko je s prijateljem iz garaže radgonskega okrajnega ljudskega odbora ukradel avto in ga po divji vožnji k ljubicam razbil. Vinogradniški inštruktor se je začel po tistem skrivati. Zasovražil je oblast, komuniste in bogataše. Ko so ga zgrabili, je imel na vesti skoraj sedemdeset ropov in – uboj. Leta 1955 je namreč v Gornji Radgoni na mostu čez Muro ubil miličnika Alojza Bartola. Sodba: smrt z ustrelitvijo. Konec oktobra 1959 so ga ustrelili v gramozni jami blizu Hoč pri Mariboru. Mladenič, ki je postal strah in trepet dobršnega dela Štajerske, je bil tudi zadnji obsojenec, ki ga je v Sloveniji doletela smrtna kazen.
Omembo si zasluži tudi Tone Hace, čigar podvige je v knjigi Car slovenskih tolovajev popisal lani preminuli novinar Marjan Remic. Bil je »živahen« na Notranjskem in Gorenjskem, na stara leta pa si je celo ustvaril družino.
