Tiskane izdaje
Knjiga je orožje, vzemi jo v roke, je verjel Bertold Brecht, mnogi bralci pa so danes prepričani, da je knjiga tudi zdravilo za marsikatero težavo: srčne bolečine, pomanjkanje samozavesti, osebnostno rast, neuspešno kariero, in če v rokah držiš »pravo«, lahko vse to in še bogastvo povrhu dosežeš v desetih, morda celo zgolj v treh korakih ... Medtem ko britanski založniki napovedujejo, da bo letošnje leto v znamenju knjig za samopomoč, ki se bodo prodajale celo bolje kot največje biografske uspešnice, se naši izogibajo velikim napovedim. Slovensko zanimanje za takšne knjige je konstantno, pravijo. Seveda pa ob morebitnem vihanju nosu nad njimi vseh le ne gre metati v isti koš.
V Založbi Mladinska knjiga v zadnjih letih ne opažajo povečanja prodaje knjig za samopomoč. »Če odmislimo uspešnice Rhonde Byrne – njene nove izdaje dvignejo celotno prodajo v tej kategorij v posameznem letu –, je trg knjig za samopomoč zelo konstanten,« pravi Urška Kaloper. »Se pa te knjige običajno dobro prodajajo. V naših knjigarnah je Življenje je tvoje Luise L. Hay najbolje prodajana knjiga v zadnjih petih letih. Na leto prodamo povprečno skoraj 2500 izvodov. Poleg omenjene Rhonde Byrne in njenih del Moč in Skrivnost gredo zelo dobro v prodajo tudi Formule ljubezni Zorana Milivojevića, v zadnjih letih pa tudi knjige avtorja Jorgeja Bucayja, ki smo ga gostili tudi v Ljubljani: Ti povem zgodbo?, Ti povem še eno zgodbo in Ljubiti z odprtimi očmi,« je povedala Kaloperjeva.
Pri Založbi Modrijan opažajo, da je zanimanje za knjige za samopomoč v zadnjih letih upadlo, kljub temu pa nekateri uveljavljeni avtorji s tega področja ostajajo stalnica. Spet so omenjeni Louise L. Hay, Deepak Chopra, Eckhart Tolle, pa Jorge Bucay in klasiki samopomoči, kot sta na primer Anthony DeMello, čigar knjižice o življenjskih modrostih so že vrsto let zelo priljubljene, ali pa Sai Baba in njegovi zapisi o različnih življenjskih področjih, pojasnjuje Simona Mehle.
Priljubljeni so tudi priročniki založbe Pasadena Telebani, ki ponujajo konkretnejšo pomoč pri življenjskih stiskah, npr. Kognitivno-vedenjska terapija za telebane, Bipolarna motnja za telebane, Motnja pozornosti in hiperaktivnost za telebane idr. »V zadnjih letih je več zanimanja za domače avtorje – izstopata Dobra vila Maja in Savina Atai – in tiste iz neposredne bližine, najbolj Zoran Milivojević, ki je v Sloveniji že stalnica, in v zadnjem času Bruno Šimleša, avtor odmevne knjige Ljubeznoslovje. V naši knjigarni pa smo opazili tudi veliko zanimanja za novi priročnik Sanje Rozman Umirjenost.«
Ne zadene vsaka
»Ko je človek v stiski, je vsako iskanje rešitve pozitivno,« pravi psihoterapevt Andrej Perko, tudi sam avtor več knjig, ki nadaljuje strokovno pot nekdanjega mentorja Janeza Ruglja in, tako kot on, prisega na biblioterapijo kot enega temeljnih pristopov pri reševanju človeške stiske. »Treba je ogromno brati, in to kakovostno literaturo, in sem ter tja se kdaj zgodi, da koga kakšna knjiga zadene. Ne zadene vsaka knjiga vsakega in zato je treba veliko brati, da se izkušnje in spoznanja z leti nakopičijo v človeku in ga spremenijo. Ne gre za aha efekt v smislu prebral bom eno knjigo in mi bo spremenila življenje. Če hoče človek v resnici nekaj spremeniti, zahteva to nekajletno trdo celostno delo tudi na drugih življenjskih področjih.«
O obsežni ponudbi priročnikov za samopomoč, pravi, da te morda komu za kratek čas res pomagajo, na dolgi rok pa gotovo ne. »Tisti, ki pišejo to večinoma pogrošno literaturo, so ugotovili, kako današnji človek živi, razmišlja in rešuje svoje probleme. Večina poskuša po hitri poti v nebesa in te knjige ponujajo prav to: razmišljaj pozitivno in bo vse rešeno. Tudi znamenita Louis Hay ponuja te pozitivne afirmacije. Gre za biznis. Seveda so tudi izjeme, a da ločiš zrno od plev, moraš biti pravi bralec.«
Knjige so pomembne, a iz dolgoletnih psihoterapevtskih izkušenj in preizkušenj, ki jih je premagal tudi v osebnem življenju, ve, da je treba v to, da posameznik v življenju nekaj premakne, vložiti veliko napora, energije in discipline.
»Ko človek zazna, da je v stiski, je dobro poseči po literaturi, seveda če ta stiska ni pregloboka. A ljudje imamo za to, da lahko preživimo, najrazličnejše obrambne mehanizme. To je seveda dobro, hkrati pa je lahko problematično, saj se zgodi, da kdo dolga leta sam rešuje svojo stisko in se vedno opeče, dokler ne spozna, da sam ne zmore. Knjige lahko človeka pripeljejo do uvida, ta pa je osnovni pogoj, da sprejme odločitev za neko življenjsko spremembo. Vendar se v večini primerov izkaže, da odločitev za spremembo nekaj časa drži, potem pa se spet ustavi. Vzorci, navade, slog življenja – spreminjanje vsega naštetega je povezano s trdim delom, disciplino, odpovedovanjem itd. Večina ljudi tega sama ne zmore, potrebujejo nekoga tretjega, ki jim pokaže pot in mu lahko sledijo.«
Perko opaža, da se marsikdo po eni strani poglablja v duhovno življenje, po drugi pa ne skrbi za svoje telo, zdravje, dobro odnose z najbližjimi in podobno. »A človek je celota, skupek biološkega, intelektualnega, psihološkega, duhovnega, in treba je delovati celostno.«
Vsak bi moral imeti svojo
Psihoterapevtka Veronika Seles, avtorica knjige Nezvestoba, je svoje delo, pravi, zasnovala na podlagi strokovnega znanja in obsežne literature. Namenjeno je spoznavanju fenomena nezvestobe, saj obstajajo različni tipi, vzroki in razpleti, ki pa jih ne gre posploševati. »Ko človek nekaj razume, šele takrat lahko tudi nekaj spremeni. Zato instant rešitev ni.«
Lahko pa razume, zakaj ljudi iščejo prav te in posegajo po knjigah, ki navajajo preproste in domnevno učinkovite recepte. Mnogi namreč občutijo neprestan pritisk, da niso dovolj dobri, in si želijo zgolj najti magično formulo, s katero se bodo počutili družbeno sprejete. Stiske, osebne, finančne, eksistencialne, zelo močno vplivajo na samopodobo in tudi zato se te knjige dobro prodajajo.
»Poleg tega so se odnosi med ljudmi močno spremenili, niso več tako močni, kot so bili včasih. Danes je vse zelo instant. Odnosi se ustvarjajo in razpadajo zelo na hitro. A ljudje smo odnosna bitja, želimo si ljubiti in biti ljubljeni, želimo si pripadati, zato se tudi trudimo za osebnostno rast, da bi bili dovolj dobri, da nas ne bi bilo strah zapuščenosti.«
A tudi če živimo v nezavednih, pogosto napačnih vzorcih, se jih je samo z literaturo po njenem mnenju težko, če ne kar nemogoče otresti. »Ob branju smo sami in največkrat stvari razumemo tako, kot nam ustreza. V knjigi morda res piše, kaj je treba narediti, a v resnici ti nihče ne more povedati, kako priti do sreče, zadovoljstva in čustvene zrelosti. To je pot, po kateri hodiš ob lastnem odkrivanju. V nekem obdobju, ko človek dela na sebi, se takšnih knjig zelo oprime. A potem je treba tudi nekaj narediti. Veliko ljudi pa se za priročniki le skriva. Stalno berejo, a nič ne naredijo.«
Ljudje smo dialoška bitja, dodaja, knjiga pa nam ne odgovarja nazaj in nas tako ne frustrira. »Šele ob dovolj veliki frustraciji si posameznik morda da priložnost za spremembe v življenju. In celo takrat je vprašanje, ali bo dovolj močan, da bo vztrajal v procesu sprememb. Ker te so težke. Najlaže je vztrajati v vzorcih, ki jih poznamo. Tako različni smo si in tako različne stvari nam pomagajo, da bi moral imeti vsak človek svojo knjigo.«
