Komadi à la carte

Razposajena gruča francoskih mladcev na robu Kongresnega trga v Ljubljani se ni dala odgnati; prepevali so zdaj ta, zdaj oni rockovski komad. Policisti so se že namenili poskrbeti za javni red in mir, a so si premislili, saj je bil zabaven trenutek. Francozi so namreč svoje (pivsko-)pevske sposobnosti prispevali k programu kitarsko-pevskega dueta DoubleTej, ki od desete ure zvečer igra pesmi po izbiri mimoidočih.

Dva vokala, dve kitari, dvojni čar in dvojna zabava, obljublja posetnica glasbene dvojice, ki jo sestavljata Timotej Siter in Matej Horzelenberg – od tod tudi DoubleTej, saj se njuni imeni končata s -tej. Prijatelja iz otroških dni sta končno prestavila svojo dolgoletno željo iz teorije v prakso: lani sta začela tipati teren za ulično igranje, letos sta s celostno grafično podobo, profilom na facebooku in pogostejšimi nastopi na Kongresnem trgu postala že kar stalnica ljubljanske poletne ponudbe. Po naših informacijah sta tudi edina, ki jim repertoar sestavljajo poslušalci z naročanjem pesmi iz razstavljenega »menija«: v njem sta pomešala ameriški, britanski, slovenski in balkanski pop in stari rock.

»Ideja je bila preprosta: izobesila sva pesmarico in à la carte izbira se je očitno prijela. Domačini in turisti se z veseljem ustavijo, poglobijo v izbor pesmi, dirigirajo, pojejo karaoke – ta neposredna in takojšnja povratna informacija je zlata vredna. Odpre ti obzorja, prisili te v prilagodljivost, spoznaš ljudi z enakimi glasbenimi interesi,« pravita glasbenika, ki imata sicer vsak svojo »običajno« službo. Matej je urednik, lektor in prevajalec ter brenka na kitaro od srednje šole, Timotej pa diplomirani teolog, ki si kruh služi kot urednik spletne strani enega večjih slovenskih podjetij, študira pa še klasično petje in je del klasičnega kvarteta.

Priznavata, da jima je bilo na začetku kar malo nerodno. »Sedela sva na stolčkih, jaz sem si kapo vlekel globoko na obraz,« se lanskih prvih nastopov v smehu spominja Timotej. Mateju je šla predstava bolje od rok, saj je ob Prešernovem spomeniku igral že s svojo srednješolsko klapo. »Lahko bi začela že pred desetimi leti, a ni bilo potrebe. Takrat smo mi preizkušali svet, zdaj pa svet preizkuša nas. Treba je preživeti,« ugotav­lja Matej, ki je bil do nedavnega več kot leto dni brez službe.

Z nočnimi uličnimi nastopi sta še daleč od ideala, ko bi z igranjem in petjem (ne le na ulici, predvsem na pravih odrih bodisi v lokalih bodisi kulturnih hramih) pokrila stroške, a računata, da jima bo glasba nekoč prinašala večji del prihodkov. »A če vzamemo najine ulične nastope kot vajo, je to solidno plačana vaja, po kateri greva lahko zadovoljna na pivo,« se zasmejita.