Tiskane izdaje
V enem od intervjujev ste dejali, da posameznik danes na vprašanje, kakšen je bil tvoj dan, reče, da je bil v redu. Zakaj pa je bil v redu? Nihče mi ni nič hotel, nihče me ni nazijal ...
Ja, če se ni zgodilo nič hudega, je že v redu ... (nasmeh) Smo del kulture, ki uči, da si ne smeš ničesar želeti »naglas«. Samo da bo vse v redu ... Ko pridejo ljudje na seminar in jih vprašamo, kaj pričakujejo od njega, mnogi odvrnejo, da so prišli, ker nam zaupajo, ker vedo, da bo potem vse v redu!? Strah nas je prevzemati odgovornost za svoje cilje, zato si jih sploh ne postavljamo. Strah nas je, da ne bi bili potem razočarani. Ampak na tak način tudi veseli ne bomo. Če ne znamo oblikovati svojih ciljev, bomo nekatere sicer dosegli, a za nobenega ne bomo vedeli, ali je naš.
Ljudje si želimo sreče, zdravja, zadovoljstva, prepričani pa smo, da bi za našo večjo srečo morali nekaj narediti drugi. Za spremembe v našem življenju se morajo spremeniti drugi, ne mi. To sta dve od iztočnic za vaše nedavno predavanje o (samo)motivaciji. Zakaj se tako radi izgovarjamo na druge?
Zato, ker se kot otroci nismo naučili, da smo za svoje počutje odgovorni sami. Na primer: otrok naredi domačo nalogo, se pripravi na naslednji šolski dan, pred njim je, tako meni, prosto popoldne. Potem pa pride njegov oče domov slabe volje – zaradi službe, šefa, strank ... Otrok, ki je svoje delo opravil, pričakuje, da bo za to ustrezno nagrajen, da se bo torej lahko šel ven igrat. Toda oče je tečen in mu tega ne dovoli. Preprosto zato, ker ga je nekaj ali nekdo spravilo v slabo voljo. Se pa zgodi, da otrok ne naredi domače naloge, ampak se oče vrne iz službe dobre volje in mu dovoli, da se gre igrat, da mu morda celo denar, da si bo kaj kupil. Otrok tako ugotovi, da njegovo počutje ni odvisno od njega in tega, kar sam počne, ampak od očeta, pa niti ne od očeta, ampak od njegovega šefa, kdo ve, koga vse! Ta nedoslednost v vzgoji in pozneje tudi vzgojnega ter izobraževalnega sistema ustvarja posameznika, ki ni sposoben prevzeti odgovornosti za svoje počutje in dejanja.
Toda: če smo socializirani v »iskalce krivcev«, kako naj se desocializiramo, da bomo znali prevzemati odgovornost za svoje počutje in dejanja?
Lahko začnemo z najbolj preprostimi vprašanji: zakaj smo siti? Ker jemo mi ali ker jedo drugi? To je ena od najbolj osnovnih vaj za ozaveščanje odgovornosti. Kadar gre za zadovoljevanje osnovnih potreb, naloga ni težka. Bistveno zahtevnejša pa je pri kompleksnejših potrebah, ki jih zadovoljujemo z medosebnimi odnosi. Če smo prepričani, da za odnos nismo odgovorni mi, ampak odgovornost prepuščamo službi, šefu, čemur koli in komur koli, tudi razlogov za svojo slabo samopodobo ne moremo pripisati sebi, kar je za nas lažje, saj bi nas samoobtoževanje še bolj potrlo. Poglejte dinamiko agresivnosti. Najprej se slabo počutim, ker moje potrebe niso zadovoljene. Se pravi, da bi moral nekaj narediti, da bi bile. Če mi okolje, v katerem živim, ne omogoča normalnega zadovoljevanja potreb, in če se v njem ne bom znašel, ne bom znal biti uspešen. Kar bo samo še povečalo mojo nemoč, zmanjšalo pozitivno samopodobo in občutek lastne vrednosti. Tak začarani krog vodi naravnost v depresijo. Če se ji hočemo izogniti, bomo morali poiskati krivca za vse hudo, kar se nam dogaja. Če se hočemo ogniti samoobtoževanju, ga bomo morali najti zunaj sebe. Seveda ne bomo odhiteli do predsednika vlade in mu obtožb vrgli v obraz. Napadli bomo nekoga, ki si ga upamo izzvati, nekoga, ki nam je blizu: najverjetneje moža, ženo, otroka ... Zato je toliko družinskega nasilja. Napadli bomo šibkejše v družbi: marginalne skupine. Zakaj se v krizi poveča nasilje nad njimi? In kdo se spravlja nadnje? Nemočni! Na eni strani imamo torej depresijo, na drugi nasilje. Vmes pa – potrošništvo, ki nas prepričuje, da za boljše počutje ni potrebnega nič truda, le kupiti je treba to in ono. Na inštitutu učimo (C. A. R. – Corpus Anima Ratio, op. p.) prav nasprotno: pot do samozavesti, prepričanja o lastni vrednosti, kakovostnega življenja je pogosto zahtevna in naporna. Zahteva trdo delo. A prav to, da se resnično trudimo, da si prizadevamo, da bi nekaj dosegli, vodi k notranjemu zadovoljstvu.
Brezvoljnost, apatija in depresivnost na eni strani ter potreba po vedrini, zadovoljstvu in sreči na drugi so pogosta čustvena stanja sodobnega potrošnika, pravite.
Idealni potrošnik je zmerno jezen, razočaran, nastrojen in obenem nemočen. Razliko med dejanskim in želenim stanjem zapolnjujejo izdelki in storitve, ki naj bi zmanjšali naš strah, negotovost, občutek manjvrednosti, nezmožnosti učinkovitega delovanja ... Zdaj oglaševanje ponudbe ne sloni na njeni uporabnosti, ampak na zagotavljanju, da se boste zaradi nje odlično počutili. Ko ljudje pristanejo na dnu, jih zajame obup, občutek nemoči; a oni, ki se znajo pobrati, se potrudijo za svojo rast, bodo ugotovili, kaj je smisel življenja. To niso blagovne znamke in njihovo kopičenje, to so temeljne vrednote, ki jih poznamo: zdravje, delo in medsebojno razumevanje. To so tri temeljna lepila vsake družbe in nujni pogoj za kakovostno življenje. Zdravje, fizično in psihično. Delo – ne služba! Mi smo družba, ki je hotela službe, ne dela, zaradi socialne varnosti, da smo lahko plačevali položnice, si kaj privoščili. In medosebni odnosi. Teh temeljnih nalog nismo sposobni opravljati z žarom in razumevanjem, da se med tem ne moremo nenehno dobro počutiti, ampak se kdaj tudi slabo. A vas nenehno bombardirajo drugačne informacije, se boste vdali, ker je navsezadnje to res najlažje: nekaj kupiti in čakati.
Kako pa tak »bombardirani« posameznik sploh pride do točke, ko hoče spremeniti svoje življenje na boljše, s trdim delom, kakor pravite?
Čez čas uvidi, da je utrujen. Utrujen od nakupov, od pričakovanj, da bodo ti poskrbeli za boljše življenje. Mi celo mislimo, da lahko kupimo stvari, kot je ljubezen. Ne samo oglasi, tudi na ducate priročnikov vam dopoveduje, da jih lahko. Vse lahko dobite, če si to le resnično želite! Celo sreča je postala blago. Marsikaj lahko res dobite, a ne po potrošniški logiki, po kateri je treba nekaj kupiti, potem pa bo! Tega dejstva se nekateri zavedajo. Zavedajo se nesmisla pehanja za materialnimi dobrinami, ki so instantne in kratke sape. In ti bodo znali ubrati pravo pot.
Ljudje lahko dolgo, mnogi celo vse življenje vztrajajo v neki službi, zakonu, v nekem vzorcu, torej, čeprav nenehno občutijo nezadovoljstvo. A raje zadržujejo korak. Ne le da ljudje nasploh nismo najbolj naklonjeni spremembam – kdo nam tudi zagotavlja, da bomo z njimi stopili na boljšo pot?
Sodobna psihologija to imenuje koncept naučene nemoči. Ko se naučim občutja nemoči na nekem področju, je zelo verjetno, da ga bom posplošil tudi na druga. Recimo, da sem nezadovoljen v službi. Pa mi nekdo reče, poglej, čez cesto je druga! Ah, saj je ista. Ne, ne, tam je šef boljši! Ampak kljub temu nimam moči, da bi se presedel. To smo lahko opazovali pri slovenskih stečajnih zgodbah. Leta prej se je vedelo, kaj se bo zgodilo, a so si le redki pravočasno poiskali drugo službo, večina je ostala do zaprtja podjetja. Zato, ker so bili naučeni namoči. Niti v sanjah niso verjeli, da je mogoče oditi iz podjetja in si najti drugo, človeka vredno službo. Vem za konkreten primer, ko je šlo podjetje v stečaj in bi lastnik sosednjega potreboval nekaj njegovih kadrov. Pa so mu dejali, veš, ni prav, da gremo zdaj, ko se barka potaplja. Prav, je počakal. Ko je podjetje šlo v stečaj, jih je vprašal znova. Ne, ne moremo, smo iztrošeni, gremo na zavod, čez kakšni dve leti ... Ampak takrat bo imel že druge delavce. Ko smo nemočni, hočemo le, da nas pustijo pri miru, če le imamo minimalno socialno varnost. To je obdobje izgubljenega smisla.
Eden od kavljev v uresničevanju želja posameznika je tudi v tem, da ne more vedno vedeti oziroma ne ve, ali gre za želje, ki jih porajajo družbena, torej zunanja pričakovanja ali tista, ki so rezultat notranjih vzgibov.
To je temeljno vprašanje: kaj so naše potrebe in želje? Želja je sicer, preprosto povedano, socializirana potreba. In želje so problematične. Freudov nečak Edward Bernays je v tridesetih letih prejšnjega stoletja, med doslej največjo ekonomsko krizo, podal famozno izjavo: »Ljudje kupujejo tisto, kar potrebujejo. To moramo spremeniti. Ne gre za to, da bodo kupili tisto, kar potrebujejo. Mi jih moramo učiti, da bodo kupili tisto, kar si želijo.« Potrebujete troje hlač, želite si jih petnajst. Avto potrebujete, da vas pripelje od točke A do točke B, želite pa si najsodobnejšega jaguarja.
Če sodimo med tiste, ki so se predramili: kako se lotiti dela?
Pravo vprašanje, ki si ga moramo postaviti, če si želimo najti pot do sebe, do svojih potreb in pričakovanj, si jasno predstavljati, kaj si v življenju resnično želimo, če si želimo učinkovito upravljati medosebne odnose na različnih ravneh, je: kaj lahko naredim jaz, da bi bilo moje življenje bolj kakovostno? Država je s svojim aparatom seveda dolžna zagotavljati ustrezno okolje za normalno delovanje državljanov, a hkrati je treba jasno opredeliti, kaj smemo pričakovati od nje in njenih institucij, za kaj pa moramo poskrbeti sami. Žal je država pri zagotavljanju primernega okolja za normalno delovanje državljanov zatajila in v svojem neuspehu poudarja samo še posameznikovo odgovornost. To bo še zlasti težko zahtevala od desettisočev brezposelnih ... Danes preprosto ne moremo reči, da si lahko vsakdo zasluži za preživetje. Danes niso izpolnjeni niti osnovni pogoji, ki bi posamezniku omogočili človeka vredno delo. Za te mora poskrbeti država, šele potem je mogoče od ljudi pričakovati (samo)motivacijo.
Je lahko morda kriza vsaj priložnost, da se iztrgamo iz potrošniškega vzorca, ki smo ga popolnoma prevzeli v času debelih krav?
Današnjo družbeno situacijo zaznavamo kot krizo, ker se počutimo slabše, kot smo se pred leti. Čeprav se večina ljudi še vedno počuti dobro, se zaradi splošne percepcije krize, ki nam je bila vsiljena prek medijev, kot narod počutimo slabo. Tukaj, poudarjam, govorim o večini, ki ne živi na minimumu ali celo pod njim. Ta razume krizo z vidika koncepta, kaj bi nam moralo pripadati. Kaj bi morali imeti. Večina depresije, ki postaja ključni zdravstveni problem zahodnega sveta, izhaja iz namišljenega občutja, kaj bi nam moralo pripadati, ne pa iz resničnega pomanjkanja. Če bi se pogovarjala leta 2008, bi verjetno govoril drugače. Poudaril bi, da ljudje jočemo zato, ker nas je strah, da smo trčili ob meje lastne nesposobnosti. Leta 2013 je drugače. Vse okoli nas nam kaže, da zahodni svet upravlja skupne zadeve izrazito asimetrično, v korist manjšine, s čimer se izgublja pomen zdrave večine, ki drži družbo pokonci, t. i. srednjega sloja. Elite so vedno živele ekscesno življenje, a zdaj ni več mesa okoli kosti, ki bi hranilo večino naroda. Nerazumno vedenje tistih, ki imajo, njihova aroganca, vse to nam je razgrnjeno na pladnju, gabi se nam, kaj vse si lahko elite privoščijo, ob popolni nesenzibilnosti do ljudi, ki so v resničnih težavah. To boli. In tukaj je zametek revolucije, ki se zgodi vsaki nerazumni oblasti ob koncu njenega časa. Ko postane očitno, da je čas za drugačen svet. Vsi počnemo neumnosti, dokler jih lahko. Tudi nerazumen človek se bo nezdravo hranil, dokler ne bo zbolel. Tako nerazumna politika počne nerazumne stvari, dokler je nekaj, v tem primeru revolucija, ne postavi na svoje mesto.
Verjamete v renesanso družbe? Mislite, da lahko že govorimo vsaj o njenem zametku?
Zametek preobrazbe družbe je že zelo močan. Zato je nekoga strah in zato počne toliko neumnosti. Ker je postavljen v kot. Zdravi del družbe se zaveda, da je treba počasi vzeti usodo v svoje roke. Mislim, da postaja kritična masa ljudi, ki lahko začne spremembe, vedno večja. In čeprav morda mislimo, da nikoli ne bo bolje ... Bo.
