Kraška hiška, dediščina 
in eksperiment

Študentje arhitekture, tuji in domači, so prejšnji teden na posestvu Kobilarne Lipica sezidali kraško hiško. S kamnom, ki so ga našli v bližini, in na način, kakor so kamnite hiške, zatočišča za pastirje ali delavce na polju, postavljali nekoč. Kobilarna Lipica bo tako obogatila svoj program, Kras pa je dobil muzej na prostem.

Projektov z besedo Kras v imenu je bilo in je brez števila. Še najbolj produktiven, hitro rastoč in tak, ki ima v kratkem času kaj konkretnega pokazati, pa je projekt Kras 2011. Vzniknil je brez velikih strategij in s še manj denarja, temelji pa na velikem znan­ju in zavzetosti dveh profesorjev arhitekture, dr. Boruta Juvanca in dr. Domna Zupančiča, ter praktičnem delu lokalnih mojstrov, študentov in profesorjev.

Pod lipiškim hotelom Maestoso, v bližini otroškega igrišča, je drevje in grmovje preraslo vrtačo in poleg nje so študentje v sodelovanju s Kobilarno Lipica in Luko Koper (ki je podarila kamenje z Gropajske gmajne) in s pomočjo domačih mojstrov zidave v tehniki suhozida, torej iz kraškega kamna brez malte ali drugačnega veziva, postavili kamnito kraško hiško. Vanjo bodo lahko pokukali in se s to dediščino matičnega Krasa seznanili tudi turisti. Vrtačo bodo očistili, saj so v njej že med pregledom odkrili še škraplje in žlebiče, vrezane v kamen, in obiskovalcem predstavili te tipične kraške pojave. V sosednji vrtači bodo postavili še ogrado za drobnico, poz­neje pa bodo rekonstruirali še eno od dveh ohranjenih ledenic. Kjer je igrišče za golf, pa bi lahko rekonstruirali tudi ovčje staje. Kobilarna Lipica bo tako dobila nov program dediščine in dediščinske arhitekture, pojasni docent dr. Domen Zupančič.

Najprej so študentje tla hiške prekrili s stolčenim kamenjem, nato pa so začeli graditi pol metra debele kamnite zidove. Hiška je štirioglata le zunaj, notri pa je, pojasni dr. Juvanec, sezidana v obliki neprave kupole. Neprave zato, ker je sezidana v načinu korbelinga, sistema previsevanja horizontalnih plasti kamenja. Na notranji strani plasti kamen oblikuje kupolo, na drugi pa je obtežen z drugim kamnom, ki ga drži v ravnotežju. V hiški tako nastaja zvončasta kupola, »ki nosi«, zunanje plasti, protiutežbe, pa so prav tako zaradi zamikanja grajene v streho, ki notranjost varuje pred dežjem. Na vrh mojster položi še zaključni, malo štrleč kamen, ki mu pri sosedih, kažunih, pravijo picun, Kraševci pa zanj nimajo posebnega izraza.

Najvišja točka v notranjosti lipiške hiške sega do 1,75 metra, a ne naključno. Velja namreč tudi pravilo za višino hiške, izvemo. Za nas, laike, je nekak­šna matematična čarovnija, sicer pa geometrijsko pravilo, ki ga je profesor Juvanec odkril med svojim 25-letnim merjenjem kamnitih hišk po vsem svetu, kakor pravi, od Islandije do Jemna in od Lanzarota do Palestine. Kajti po vsem svetu poznajo kamnite hiše in hiše, ki se zunaj precej razlikujejo, notranjost, nosilna konstrukcija, pa je zgrajena po enakem kopitu. Saj drugače niti ne more biti.

Točka na polovici širine enega zidu do polovice drugega zidu, točka na polovici širine drugega zidu in najvišja točka kupole v hiški namreč tvorijo enakostranični trikotnik. »Zdaj vemo, da je višina takšnega trikotnika osnovnica krat kvadratni koren iz treh polovic,« pojasni profesor Juvanec, toda kako so nekoč vedeli, koliko meri višina?

Profesor iz treh enako dolgih kolov sestavi trikotnik, nato pa kol, ki predstavlja osnovnico, položi vertikalno skozi vrh trikotnika. Kolikor je štrli nad njim, je s prstom simbolično odreže. »Tako visoka mora biti hiška. Ne več, ne manj. Če bi bila višja, bi bilo trikrat slabo: več kamenja bi potrebovali, več dela bi vložili in bolj bi morali v njej kuriti. Če bi bila nižja, bi se kupola podrla. Zagotovo.«

Brez matematike in drugih visokih znanosti so predniki današnjih Kraševcev vedeli tudi, kje narediti vhod (da ne bo pihalo v hiško), kje postaviti ognjišče in kje dimnik, da bo mraz ostajal zunaj, dim pa po najkrajši poti uhajal na prosto...

Tri zgrajene in obnovljene: prvi korak

Hiška bo tudi eksperimentalni objekt ljubljanske univerze, pojasni Domen Zupančič. Nekajkrat na leto jo bodo obiskali znanstveniki, merili posedke, temperaturo v notranjosti in zunaj, notranjo in zunanjo vlago, radi pa bi k sodelovanju pritegnili tudi bodočega diplomanta biologije, ki bi hodil opazovat, koliko se v hiško zateka živalski svet.

Teoretiki s fakultete za arhitekturo so do znanja, ki so ga včasih obvladali preprosti, neuki ljudje, prišli po svoji poti, ga spet prelili v prakso in tako prispevali svoj delež v lokalno okolje. Za tiste, ki bi radi postali mojstri grad­nje suhega zidu, na primer nameravajo pripraviti izobraževalni program za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije, kar pomeni, da Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, prispeva k prepoznavanju in uvajanju deficitarnih poklicev v prakso.

Dosedanja inventarizacija kraških hišk (več kot 120 na obeh straneh državne meje, ki seka Kras, od tega jih je 35 narisanih in opisanih) ter tri že zgrajene in obnovljene so le prvi koraki, ki vodijo k prepoznavanju, inventarizaciji in izobraževanju o celotni kulturi kraškega prostora, s ciljem vpisa na Unescov seznam. Vmesne stopnje so tudi praktične delavnice, razstave, okrogle mize, ustanovitev organizacije za suhi kamen Slovenije. Pokrovitelji projekta Kras 2011 so Unesco Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in revija Kras, program pa je ves čas odprt za ideje in ljudi ter vabi k sodelovanju.