Križemkraž s Krimovci

Šest ur smo potrebovali za vrnitev v domače zavetje, še precej več, ker se nam ni mudilo, da smo prišli v deželo Ogrsko. Da bi oddelali tisto urico in pol. Zakaj, za koga? Za Krim! Okej, Mercator.

Veliko vratnic se je že streslo, kar se je Krim različnih desnih sponzorskih prilastkov začel pobirati iz hladne sence Olimpije in parirati domovini, nato stari celini. In že kar dolgo je, kar so imele rokometašice z Galjevice, ki je v rudniškem delu Ljubljane, svoje navijače Blue Bandits, »večinoma je šlo za fante, partnerje, prijatelje junakinj«. Od leta 2006 pa moralo evropskih prvakinj iz let 2001 in 2003 gor držijo Krimovci, uradna navijaška skupina, spletena z vseh slovenskih vetrov. Njen gonilec je Brane Nose s partnerko Ano, »rokomet spremljam od leta 1988, ko se je še na asfaltu igralo. V Krimovce je vloženo veliko truda, logistika, organizacija, imamo 74 članov s plačano članarino, letna je 25 evrov, smo neprofitni, a imamo vse, kot bi bili društvo.« Če ne bi bilo Braneta, ne bi bilo Krimovcev, slišim, a na tokratni krimijadi ga ni bilo zraven.

Težka, pretežka

Medklic, verjetno ne veste, da krimovke v ligi prvakinj nastopajo v skupini z lanskimi evropskimi vladarkami, madžarsko ekipo Györi Audi ETO KC, podgoriško Budućnostjo, Prihodnost je bila najboljša dve leti v preteklost, in z najboljšimi še leto prej, norveškim Larvikom. Ni jim lahko, dve ekipi gresta v polfinale. Pred štirinajstimi dnevi so bile v Črni gori zgodovinsko potolčene, minus 15, teden pozneje, prejšnjo nedeljo, pa so šle po čudež na Madžarsko. In Krimovci tudi. In mi z njimi.

Krimovci so živopisna druščina, prijazna in razigrana. Ob jutranjem zboru na Galjevici sem videl le rdeča in plavkasta gornja oblačila. Hlače po izbiri. Obeh spolov, starostno od 21 let pa do čez 70, ne vem natančno, ker je možak, ko sem ga sredi vožnje hotel malo preizprašati, dremal. Pozneje sem pa nanj pozabil. Leta pač. Slišala se je štajerščina, zasavska sekcija je zelo močna, dolenjščina, ta je tako in tako planetarna, Primorska, jasno, tudi ejga ni manjkal.

Pa smo šli. Ne ravno na pogrebščino, a dejstvo je, da rokometnemu klubu Krim Mercator ne cvetijo vijolice. Prej krizanteme. Najkrajše: »Denarja ni!« Zatorej, pustimo priimke in imena, ni nič nenavadnega, da so pred kratkim odvihrale tri mojstrice, pa še nekaj jih bo gotovo. Kaj bo potem? Je tako hecno v rokometu, ne vem, ali samo ženskem, kot bi se pet klubov izmenjaje uvrščalo na vrh seznama tistih, ki imajo polne žepe. Za bližnjo prihodnost menda najbolje kaže nekemu ruskemu državljanu, ki načeluje skopskemu Vardarju. Da tam kakšni zvezdnici mesečno kapne kot kralju Nikoli (Karabatiću). Ja, včasih gre pot spod Triglava pa do Vardarja.

Ker Noseta in Ane ni bilo, je bil šef odprave Martin Božič, tudi soustanovitelj skupine (tretji je bil Igor Šuštaršič), moj glavni informator. Takoj se je zaslišala cede varianta Slovenija, od kod lepote tvoje – tudi ko si cmizdrava, oblačna –, v avtobusu sta bili postavljeni dve dilci za kartanje, lakote, še manj žeje nismo trpeli. Prihodnost gor ali dol, »bomo pa na Zagorje hodili«, je bilo rečeno, »ali pa na ljubljanski potniški promet, se bomo v krogu vozili, da bomo lahko kartali«. Če bi bil Krim usodno predrugačen.

Zase in zanje

Zakaj, čemu, so glavna dekleta, na katera prisegajo, ali je glavna horizontalna, znotrajnavijaška povezanost? Oboje, »Krimovci smo klapa, ki se razume, ki potuje po svetu, smo videli marsikaj, Skandinavijo, nekdanjo Jugoslavijo«, pa njene nekdanje sosede »Madžarsko, Avstrijo, Romunijo, bili smo v Franciji, Španiji, Nemčiji«, le v Rusijo se ponavadi ne izide. Je predaleč, je predrago. Srce jim bije vzajemno in po vertikali – za dekleta. Čeprav »nas imajo nekatere rade, nekatere pa, kot da nas ni«. Za Krimovke, za tigrice! Kadar so na vrhu, kadar so tik pod njim, kot lani, in kadar igrajo bolj stransko vlogo, kot se, pa naj me mag Tone demantira, dogaja letos.

Ja, imamo igralke, imamo navijače, tretji v igri je pa klub, upravno-trenerska falanga. Ampak ne bi o njih, ni prostora. Klub je tisti, ki navijačem omogoča prevoz na evropske tekme v tujini, hrano, pijačo in včasih posteljo si plačajo sami. Seveda so Krimovci glasni tudi na vseh domačih tekmah za evropski naslov, najpravovernejši tudi na tekmah regionalne lige, eksjugoslovanske, najekstremnejši še na slovenskih dolgočasnicah. Krim je Krim.

Pariteta

Že tam pri Lukovici: »Madonca, mi je rekla, a spet greš, pol boš pa spet cel teden tih!« Sem razumel, kako poraz Krima včasih prav pride, da se doma ni treba pretirano pogovarjati. Ampak možak je malo nalagal, v resnici je med Krimovci tretjina poparčkanih. Pa zaupno: »Je bolje, če je žena zraven.« Ni sumničenj, »ni mi treba razlagati, saj je zraven, saj vse vidi«.

Navijač je tisti, ki si zaradi gostovanja dan dopusta vzame, ki je ... Bilo je, ko je pri Krimu igrala Srbkinja Andrea Lekić, in ko je hotela zapustiti Ljubljano, so bili Krimovci pripravljeni iz svojih denarnic odšteti reženj za njeno plačo. »Neponovljiva gesta,« Lekićeva je ostala še eno sezono. Več ne. Krimovec je tisti, ki se v žaru navijanja ponesreči krepko z ropotuljo po glavi kresne, ko ga pokrpajo, ne obupa, naslednjič ne špara glasilk očeladen.

Najbolj Črna gora

Seveda je beseda nanašala na olimpijske igre, pa spomin na teden prej, na kalvarijo v Črni gori, še ni zamrl. Saj ne bo nikoli. Tako je, ponekod so Krimovci deležni carske dobrodošlice, drugod jih obravnavajo kot znanilce nove krimske vojne, »kot kriminalce«. Ko so bili v Črni gori, »nismo spali v Podgorici, bi bilo prenevarno, nikdar ne veš, srečaš navijača Budućosti«, navijača kluba v vseh športih, basket, fuzbal, rokomet, »nikdar ne veš, kaj bi se lahko zgodilo. Spali smo v Budvi, pazila nas je policija, nas s prižganimi lučkami spremljala do dvorane v Podgorici«, starejšim izdam, da je to eks Titograd, »pri vhodu so nam pobrali skoraj vse navijaške rekvizite, en boben so nam pustili, noter pa ...« pekel.

Z Györom »imamo najprijaznejše odnose, Krimovci smo edini, ki nas po tekmi povabijo v svoje prostore na pijačo«. Tu bi opomnil, da morda zato, ker Ljubljančanke Madžark še nikdar niso nabrisale, enkrat je bilo neodločeno, slišim. Bog ve, kaj bi padlo namesto palinke, ako bi györovke doma klecnile. Vsekakor so bili obeti zame, ki sem se namenjal infiltrirati zgolj med gostujoče navijače, dobri.

Krimovci ob gostovanjih stavijo, koliko bo rezultat, denar gre na kup, tisti, ki oziroma če dobi, pa časti. Torej se vloženo povrne. Meni se ni, sem predvidel 26 : 19 za tujke, torej domačinke. Nihče ni zadel, tako da je denar ostal v skladu za naslednji krog.

Šoferja Almir in Bojan sta jadrala po avtocesti, na avtobusu je pisalo LPP ali nekaj podobnega. S tistim ta glavnim, krimovskim busom, gredo navijači le, kadar igralke letijo. Olajševalnih postankov je bilo bolj malo, po desetinah kilometrov po Sloveniji, še več po Avstriji, ko smo že skoraj trčili v mesto, kjer je davno tega briljiral Martin Krpan, smo le zavili navzdol, na Madžarsko. In v nekem kraju, imena si nisem zapomnil, parkirali pod parkirnim nadstreškom ogromne prodajalne, ime sem si zapomnil – Merkur. In pomalicali slanosti, ki so jih, ugibam, pripravile krimovske žene in dekleta. »Grega, najej se, potem ne bo več,« mi je bilo svetovano. Ker sem vedel, da imam za prihajajočih enajst ur na zalogi še dve celi frutabeli, me ni skrbelo.

Od Celja do salaša

Slednjič osje gnezdo, Györ. Mladenič, ki se je za Krim na Madžarskem drl že petkrat, šestkrat, je trdil, da smo parkirali deset minut vožnje od dvorane, šoferjema je kolega Slavko, ki je bil za volanom krimovskega busa, trdil, da smo od dvobojališča oddaljeni dvesto metrov. Izkazalo se je, da bo tekma v dvorani, če sem prav razumel srečanega študenta, študentskega centra, saj staro, tradicionalno, prenavljajo. In medtem ko si Madžarke želijo čim prej zmagovati v glavnem hramu, tako sem ure poprej od Božiča zvedel, krimovke spadajo na Kodeljevo, v Slovanovo svetišče, saj Stožic pač ni mogoče napolniti. Včasih je še ona ogrevalna dvorana preširna.

Je pa res, kjer koli bi dvoboj že bil, do začetnega piska so bile debele tri ure, tako da se nismo mogli izogniti ogledu popršenega mesteca, ki je z eno ulico kazalo modernost, malone primerljivo s Celjem, za vogalom pa je čakal salaš u Malom Ritu. Skupina ultrapripadnikov nas je nekako privandrala na mestni trg, kjer so meščani lahko v dveh urah slišali tri, če ne štiri krimovske napitnice.

Oni Slavko je znan po tem, da kadar ne vozi, zašpila na harmoniko, z Dolenjskega je možak. In ko sta bila avtobusa pred pravo dvorano vštric parkirana, je vstopil, in ko je videl, da nimamo žive muzike, kojci skočil po inštrumentarij in že je bila Golica. Pa Čebelar in še drugi svetovni hiti. Slavko se je pa resno držal, kot da bi dvajset vrhunskih rokometašic s Tisljem na čelu vozil. Tik pred izstopom na plano še klubska himna, prepoznal sem glas in ritem pokojnega Brendija.

Napočilo je, zadolženi so iz avtobusa pobrali bobne, manj zadolženi so se opremili z lesenimi ploskalicami, pa mini vuvuzelami, zraven je moral biti orjaški transparent, sitni fotograf sem priganjal h gasilski postavitvi, saj je neprijetno mezelo in sem se bal tako za aparat kot pričesko, nato pa iskanje sreče ob vhodu v dvorano.

Vsakega našega navijača so security, madžarski securitate, kar konkretno pretipali. Pa se je skazalo, da predvsem dekline, ko je prišel na vrsto možak, krimovec, da bi gore premikal, je dvignil roke, si odpel bundo, varnostniki pa nič. Čudno. Sam sem se že na par metrov drl »Ih bin foto, Ih bin foto,« potem pa v možaku, ki je stal pri vratih, spoznal, da gre za direktorja Krima Gorana Dujića, in ta mi je z angleščino pomagal, da sem kot fotobeležnik vstopil brez incidenta. Neprešlatan.

Če bi bil pomešan med krimovce, bi jih fotografsko težko zajel, zato sem poskušal prestopiti ograjico in narediti panoramski posnetek s podna. Po desetih sekundah pristopi mladenič, lep, močan, v črnem, in mi v briljantni, več kot razumljivi angleščini pove, da imam za fotkanje svojih na razpolago pet minut. »Djuring d gejm or nau?« vprašam. »Nau!« Do tekme pa še pol ure, so krimovci za Nedelo malo na suho navijali, potem sem se prekobalil na varno. Namreč, tudi če zali varnostnik ne bi izborne angleščine govoril, bi ga razumel in ubogal. Se mi je pa spet postavljalo vprašanje: zakaj vsem skrbnikom za red tako hitro izpadajo lasje in zakaj imajo vsi tako tajsonovske vratove? In zakaj večina vozi beemveje? Večina večine rabljene?

Brez gola

Tekma kot tekma, ko je že kazalo na priključek, se je spet zapletlo. Ko je šla žoga v eno stran, se je skandiralo: »Drži obrambo!« Ko je šlo v nasprotno: »Dejte, punce, dejte, punce, gol, gol, gol!« Kaj so se drli Madžari, ne vem, je pa res, da sem isto melodijo slišal tako v Györu, fuzbalskih Domžalah in domači Dolenji vasi, ko sem po teve gledal premjer ligo. Če bi se spoznal na rokomet, bi popametoval, da krimovke igrajo v nekem drugem času, preteklem, počasi, olesenelo, predvidljivo, a ker se ne, bom tiho. Ena naših na tribuni je med polčasom izbruhnila v besu, je bilo malo prepira, češ prišli smo spodbujat, ne pljuvat. Poraz je bil znosen, v tej dvorani ni bilo bifeja, ni bilo pogostitve, čeravno smo izgubili.

Po negativnem izidu smo se hitro pobrali, policija nas ni varovala, se bojim, da smo bili še najbolj nevarni sami sebi, v avtobusu pa rezime: »Bilo je dosti bolje kot v Črni gori, danes je bil Györ zrel za poraz.« In, Božič, o bistvenem: »Mislim, da smo pošteno oddelali svoje.« Pošteno, s srcem, za dušo ne vem, s telesom zagotovo.

Včasih se komu posmehnemo, češ čaka na svojih pet minut. Krimovci jih dočakajo, velikokrat, svojih šestdeset, čiste igre, skupaj uro in pol. In na koncu so igralke, poraženke, pristopile do krimovskega kota, pa so se objemali, pa petke dajali, pa spodbujali, pa zahvaljevali ... Gospod trener Tiselj se je bolj z distance nasmihal, morda celo kiselkasto. Nasvidenje na naslednji tekmi, tekmah? Kjerkoli, kakorkoli že.

Kakšno je bilo vzdušje, če ne ozračje, v krimovskem busu, ki nas je prehitel nekje na Avstrijskem, ne vem. Se nismo v dirko spuščali. So življenja predragocena. V našem vozilu ni bilo hudega. Ni bilo več niti prave pijače, tudi hrane skoraj ne. Bojda. Večinoma sem spal. In ko sem malo pred Galjevico očke odprl, se je že razpredalo o Györu doma, pa o gostovanju pri Larviku, pa potem je treba za svetlo prihodnost doma še Budućnost nabiti, pa bo šlo ... Če ne v polfinale, pa v upanje po boljših časih. Prihodnje leto, čez tri leta? Ne vem in stavil tudi ne bi.