Tiskane izdaje
Kako ste prišli iz Havane v Ljubljano?
Havano sem zapustil pred štirinajstimi leti.
Ste imeli s tem kake težave?
Ne, ker mi je glasba omogočila, da sem dobil potni list. Glasba je bila vedno moj most do drugih. Najprej sem se odpravil v Madrid. Nekaj let pozneje sem tam srečal Slovenko, in ko je morala zaradi službe v Buenos Aires, sva odšla skupaj. Madrid sem zlahka zapustil in odšel za njo v Argentino, ker sem vedel, da bo to le za krajši čas. Torej ni bila le moja glasba most do drugih, to je tudi moja žena. Po Buenos Airesu sva se namesto za Španijo odločila za Slovenijo in to je bila dobra odločitev, saj so zdaj razmere v Španiji zelo neugodne.
Vendar tudi v Sloveniji ni vse tako, kot bi moralo biti?
Že, vendar se mi zdi, da je za glasbenike zdaj precej bolje v Sloveniji kot v Španiji.
V Madridu in Buenos Airesu ste sodelovali z različnimi glasbeniki.
V Madrid pridejo umetniki z vseh strani sveta in je glede tega zelo svetovljanski. Lahko sem igral z glasbeniki, ki so s sabo prinesli lastne glasbene stile in prvine. To me je dobro pripravilo na novo življenje v tujini. Buenos Aires je celo večji, vendar tam ni tolikšnega glasbenega prepletanja. Sicer pa, kamorkoli greš, spoznaš in se naučiš kaj novega. Preseneča me, da je v tako majhni Sloveniji tako veliko glasbenikov.
To ni normalno?
Ne, to res ni normalno. In številni glasbeniki so izjemni, kar me zelo veseli. In dobro sem se znašel med njimi. Slovenija, zlasti Ljubljana, je tudi odličen prostor za razvoj lastnih glasbenih projektov. V velikem mestu je konkurenca večja.
Kot tuji glasbenik ste s sabo prinesli svojo glasbo in za nas delujete eksotično. Za vas je tu lažje biti drugačen kot pa v Madridu ali Buenos Airesu.
Slovenci imajo radi to drugačnost. V Madridu pa ni tako, tam te vedno želijo prilagoditi svojim pričakovanjem. Imamo veliko skupnega, ne pa vsega.
Sta flamenko in tango pustila pri vas kaj glasbenih sledi?
Nekaj že, vendar nisem bil nikoli zelo domač v teh dveh slogih. Flamenko je čisto drug svet. Zanj bi se moral znova učiti igranja kitare od samega začetka. Sicer mi je všeč in ga izvajam, vendar bolj po svoje. Nekakšen fusion flamenko, podobno je tudi s tangom. Vendar res nisem strokovnjak za ti dve zvrsti.
Kako pa sodelujete glasbeniki iz različnih koncev sveta, različnih kultur?
Menim, da je tu glede tega podobno kot v Buenos Airesu, ker so v glasbi in na splošno umetnosti zelo resni in natančni. To je poklic, ki zahteva veliko odrekanja, da od njega nekaj dobiš. Na Kubi je podobno, vendar tam nikoli nismo pozabili, da je glasba namenjena tudi uživanju. V Španiji pa je poudarek predvsem na uživanju. (smeh)
Zakaj ste ostali v Ljubljani?
Zaradi žene, vendar sem tu res odkril nov svet, ki mi je všeč. Težko bi mi bilo, če bi moral stran. Rad bi kar ostal.
Kako je bilo z večno toplega otoka pristati v državi, kjer imamo tudi mraz?
Vreme mi ne povzroča težav. V bistvu mi kubansko podnebje niti ni tako všeč. Na plaži je krasno, v mestu pa je zaradi vročine precej težko živeti. Tu je veliko bolje, ker imate vse štiri letne čase. Pri nas pa je vedno poletje. Nekaterim je mogoče tako všeč, vendar se spomnim, kako je bilo zoprno, če sem moral igrati vso noč in je pot kar v curkih tekel z mene, saj sem moral biti lepo oblečen.
Kako je bilo sodelovati s slovenskimi glasbeniki?
Z glasbeniki, ki igrajo svojo različico ljudske glasbe, imamo podoben pristop. Prvi slovenski glasbeniki, ki sem jih srečal, bilo je v Madridu, so bili Terrafolk. Oni nastopijo na odru tudi zato, da se zabavajo, in to razširijo na občinstvo. To se mi je zdelo fantastično. In v Sloveniji sem srečal še veliko takih glasbenikov. Glasba je resna reč, a če veš, kaj hočeš, se lahko ob tem zelo zabavaš.
Zdaj imate dve mednarodni zasedbi, Vivaracha in Lat in Tent.
Vivaracha ni zgolj moj glasbeni projekt, temveč tudi koprskega violinista Vlada Batiste, ki je zelo dober skladatelj in res zna pričarati tega latino glasbenega duha. Skupaj sva se lotila glasbenega raziskovanja in naredila mednarodno zasedbo Vivaracha.
Zasedba Lat In Tent izvaja predvsem latino jazz. Vsi člani smo s Kube, poleg mene še dva izvrstna violinista, in sicer Julio Valdés, ki v zasedbi igra klaviature, in Lazaro Amed Hierrezuelo, ki igra tolkala, ter zagrebški Ljubljančan Krešimir Tomec, basist tudi znamenite hrvaške latino zasedbe Cubismo. On je tudi bolj zagnan Kubanec kot mi vsi trije skupaj. (smeh) Julio je prišel v Slovenijo pred komaj tremi meseci, Lazaro je pa tu že dlje časa. Ker v Sloveniji ne manjka violinistov, sta izbrala druge inštrumente.
Vam je v Sloveniji všeč glasbena scena?
Tu je zelo dobro okolje za izvajanje jazza. Vendar gre ta le v eno smer, in sicer sofisticirane izvedbe. Zaradi tega ni toliko komunikativen. Naš je bolj, recimo tako, plesno usmerjen. To je pač moje osebno mnenje. Radi imamo jazz in menimo, da je treba izvajati glasbo, ki je bliže občinstvu, da jo bodo ljudje razumeli, ne glede na morebitno predznanje ali glasbeno izobrazbo. Z občinstvom radi vzpostavimo stik, hkrati pa ohranjamo korenine latino glasbe. In to tukaj deluje popolno.
Igrate mešanico popa, jazza, rock in latino glasbe. Kaj kot kitarist menite o Carlosu Santani?
Santana ni eden mojih najljubših kitaristov, je pa oblikoval poseben slog latino glasbe z električno kitaro. Njegovemu vplivu se ni mogoče izogniti, to je treba priznati. Bolj kot on so mi všeč nekateri drugi kitaristi, med njimi so Roben Ford, John Scofield, Jeff Beck in Bill Frisell. Seznam je dolg.
Zakaj je kubanska glasba tako priljubljena v svetu?
Precej nenavadno je, da je kubanska glasba precej bolj popularna kot kubanski glasbeniki. Zunaj Kube ni kakega posebej prepoznavnega kubanskega izvajalca.
Kaj pa Buena Vista Social Club?
Z njihovo pomočjo so po vsem svetu spoznali kubansko glasbo, kar je dobro. Vendar nova glasba, ki jo ustvarjajo glasbeniki na Kubi, zunaj meja sploh ni znana. Je pa veliko kubanske glasbe, ki jo ustvarjamo Kubanci v tujini. Kar dva milijona nas je po svetu, večinoma v ameriškem Miamiju in Španiji.
