Kuharski četrtki, kjer so slaniki in buhteljni samo del pomembnejše zgodbe

V Interpretacijskem centru Rob – na kratko pravijo, da pri Metki – se vsak četrtek dopoldne zbere kakšnih deset ali dvanajst domačink. V zanimivem vrvežu kuhajo in pečejo ter izmenjujejo izkušnje. »Bilo bi nam dolgčas, če ne bi bilo tega študijskega krožka,« pravi izjemno vitalna Julka Cimperman, ki je v sredo praznovala 93. rojstni dan.

Tema tokratnega srečanja so bili buhteljni in slaniki, ki jim v teh delih Slovenije pravijo tudi štangelni. Ne povsod, so ugotavljale ženske, a domače ime zagotovo uporabljajo vsaj v Retjah in na Rašici. Večina udeleženk je obe pecivi že pekla, saj recepta nista nikakršna skrivnost. Tako je 84-letna Vera Gorjup, ki ji druge udeleženke priznavajo odlične kuharske sposobnosti – pa daleč od tega, da so one slabe kuharice –, pričakovano jedrnato naštela sestavine za testo za slanike: »To je navadno kruhovo testo: moka, kvas, sol in voda.«

Potem pa je sivolasa gospa, ki bi z izredno jasnimi navodili lahko pisala kuharske knjige, razkrila še druge podrobnosti peke slanikov. A na koncu, tik pred peko, jih namažemo z beljakom in precej posolimo ali pa posujemo z makom, sezamom, sirom ... Tradicija je v Robu pomembna, vendar ženske z veseljem preizkušajo tudi kaj novega.

V zadnjem letu dni so na četrtkovih srečanjih obravnavale 18 različnih kuharskih tem. Kuhale in pekle so jedi iz blitve, kavle, zelja, delale so božične jedi, poprtnik, ajdovo kašo, melisin močnik in pustne ter regratove jedi ... »Večino tega smo nekoč že jedli, nekaj pa je bilo tudi novega, na primer jedi iz čemaža,« razloži Vera. Majda Tekavec, ki spada med mlajše in je po besedah drugih udeleženk študijskega krožka odlična kuharica in »ena taka tavžentroža, ker vse zna«, je s srečanji zadovoljna: »Tu se srečujemo s tradicijo. To pa pomeni, da čeprav veš veliko, tu vedno izveš še kaj novega.«

Srečujejo se že štiri leta, pravi Metka Starič z zavoda Parnas: »Začeli smo z idejo, da naredimo vaški center, kjer bi se domačini družili in iskali razvojne ideje. Začetek so bile čajanke, ki so se potem spremenile v ustvarjalne delavnice, zdaj pa že drugo leto raziskujemo tradicijo.«

Vmes pa še masaža

Da to, kar počnejo, ni kar tako, pove podatek, da so po njihovi zaslugi poprt­nik, tradicionalni božični kruh, sredi preteklega leta uvrstili v register žive kulturne dediščine. Nosilke te dediščine so ženske, ki pečejo poprtnik na območju občin Velike Lašče, Dobrepolje, Cerknica, Bloke in Ribnica. Predstavnica skupine nosilk žive kulturne dediščine – skupaj jih je že več kot sto – je Majda Tekavec.

»V resnici je to, kar počnemo, učenje in izmen­jevanje znanja,« pravi Metka Starič o četrtkovih srečanjih. Načrtov, kako naprej, ne manjka, upa pa, da bodo zbrano znanje lahko prelili tudi v kakšno konkretnejšo obliko, kot je na primer knjiga.

A da ne bo pomote: gospe se med vsem tem, kar počnejo, tudi zabavajo. Vmes imajo deset minut za učenje angleščine, tako da lahko tudi 83-let­na Stana Škulj angleško govorečega človeka povpraša o tem, od kod je in kako mu je ime. Dokazano! Danica Cvetko pa lahko utrujeni hrbet sprosti z masažo! Da ne govorimo o zabavnih spominih! Ali o drugih rečeh, kot tokrat, ko sta Nevenka Peterlin in Majda Ujčič vmes skočili v Kobilji curek, da sta preverili, ali kranjski jeglič že cveti. Stvar je bila zelo resna, saj je ta endemit ponos teh krajev, toda Metka in Majda, ki sta bili nedolgo tega tam, cvetov nista opazili!

Srečanja pa so tudi priložnost za medsebojno pohvalo, ki je tokrat pripadla Nevenki Peterlin. Na razstavi Univerze za tretje življenjsko obdobje, ki je na ogled na Trubarjevi domačiji, so tudi njene slike!

Zato se zdijo slastni slaniki – po mnenju večine so bili tisti s sirom boljši – in dišeči mini buhtlji le del prijetne zgodbe, v kateri se srečujeta preteklost in sedanjost. Verjetno je enako, če ne še bolj pomembno, kako se te generacijsko različne ženske razumejo in pogovarjajo tudi o vsem drugem. Ali kot pravi Meta Starič: »To je gradnja dediščinske skupnosti: da ljudje znotraj take skupnosti poiščejo, kaj jim je všeč, kaj bi radi počeli, in to počnejo. In dejavni ljudje živijo s krajem.«