Tiskane izdaje
Andris, ki je v času največje gospodarske krize ostal brez zaposlitve, je zdaj uspešen mali podjetnik. Ker je delal v uvoznem podjetju, mu ni bilo težko obdržati koristnih kontaktov. Najprej je na veliki tržnici v Rigi kar sam prodajal poceni oblačila iz Turčije in Rusije. V nekaj letih pa si je lahko omislil več stojnic in prodajalcev. Večino Latvijcev skrbi, da bodo po uvedbi evra cene poskočile. »Sam jih ne nameravam dvigniti, v nekaterih lokalih pa že vidim, da jih poskušajo zaokroževati navzgor,« pravi Andris.
Tako kot številni uspešnejši Latvijci si je pred leti omislil nakup velikega avtomobila srednjega razreda. A je bil varčen in se je odločil za nakup rabljenega iz ZDA. Uvoz rabljenih avtomobilov je pri njih še vedno dobičkonosna dejavnost. Po osamosvojitvi so si vsi, ki so si to lahko privoščili, želeli čim prej zamenjati avtomobile ruske izdelave s sodobnejšimi. Pri tem so odkrili tržno nišo v ZDA, saj so od tam uvoženi lahko cenejši, kljub carinskim dajatvam in potrebni prilagoditvi evropskim predpisom. Tako je danes vozni park v Latviji videti precej sodoben. Toda žalostno dejstvo je, da si ob povprečni plači okoli 300 evrov številni avtomobila preprosto ne morejo privoščiti. Tisti, ki si ga lahko, pa ne kupujejo najcenejših.
Latvija je postala z letošnjim letom 18. država članica evroobmočja. Čeprav večina državljanov ni podpirala uvedbe evra. A vseeno radi poudarijo, da so z vsakim korakom bliže EU hkrati korak stran od nekdanjih okupatorjev Rusov. Zdaj se počasi privajajo na novo valuto, evropski zbiratelji pa se navdušujejo nad novimi evrskimi kovanci. Najmanjši imajo vtisnjen latvijski grb v dveh različicah, na kovancih za evro in dva evra pa je podoba latvijskega dekleta, ki je krasila latvijske kovance že med obema svetovnima vojnama. Takrat je bila namreč Latvija samostojna država. Vse do nemške in pozneje sovjetske okupacije. Država si je skupaj s sosednjima Estonijo in Litvo samostojnost povrnila leta 1991.
Hanzeatski biser
Prestolnica Riga je največje mesto v tem delu Evrope, saj ima več kot 700.000 prebivalcev. Mesto pa ni samo veliko, temveč je tudi eno najlepših na svetu. Že v 13. stoletju je tu zraslo pomembno trgovsko središče, ki je bilo zaradi bližine morja sprejeto v uspešno trgovsko zvezo hanzeatskih mest. Riga je bila med drugo svetovno vojno močno bombardirana, vendar so pozneje obnovili ali celo na novo zgradili zgodovinsko najpomembnejše zgradbe. Tako je zdaj mogoče občudovati najznamenitejše zgradbe starega hanzeatskega mesta ob reki Daugava, ki prestolnico povezuje z morjem. Staro mestno središče, ki je od leta 1997 vpisano na seznam svetovne kulturne dediščine Unesca, si je mogoče ogledati kar peš. Toda če želite spoznati še širši del mesta z več sto slikovitimi stavbami v slogu art nouveau z začetka preteklega stoletja, si je dobro pomagati z javnimi prevoznimi sredstvi.
»Še preprosteje bo, če se odpraviš na organiziran ogled z avtobusom!« me je prepričala uslužbenka v turističnem uradu. Ni mi bilo žal, saj sem v dobri uri spoznal, zakaj so Rigo poimenovali tudi Severni Pariz.
A vseeno je najprijetneje raziskovati peš. O tem sem se prepričal že med obiskom gotske cerkve sv. Petra, ki se ponaša s kar 72 metrov visokim zvonikom, s katerega se odpira najlepši razgled na stari del. Med številnimi cerkvami velja obiskati vsaj še evangeličansko katedralo. V njej sem po naključju prisluhnil koncertu na orglah, ki so ene največjih v Evropi. Na robu najstarejšega dela Rige daje mestu poseben pečat spomenik svobode, postavljen ob prvi osamosvojitvi Latvije. Pod visokim obeliskom se vsakodnevno izmenjuje častna straža. V okolici je več parkov, ki so nasploh značilnost prestolnice. Nemogoče je spregledati tudi glavno železniško postajo. Predvsem zato, ker je povezana z nakupovalnim središčem, le nekaj korakov stran pa se začenja velika mestna tržnica. Ta je pretežno urejena v velikanskih dvoranah, v katerih so nekoč izdelovali in hranili cepeline. Tržnica je dokaz, kako pomembno lego ima Riga na starodavnih poteh med Azijo in Evropo. Poleg neverjetno pestre izbire blaga in kmetijskih pridelkov je naprodaj tudi jantar. Iskani prosojni material rumenkasto rjave barve je cenjen že stoletja in prav na območju današnje Latvije so nekatera večjih nahajališč. Po njem so starodavno trgovsko pot, ki od Baltskega morja vodi proti jugu Evrope, poimenovali jantarjeva pot. Zdaj so ogrlice, zapestnice in drugo okrasje iz jantarja obvezna ponudba vsake trgovine s spominki in tudi zlatarn. Marsikje na ulicah jih je mogoče kupiti kar na stojnicah. Seveda pa ne gre brez pogajanja za ceno, saj tujcem praviloma zaračunajo čim več.
Privoščiti si velja tudi obisk restavracije z domačimi specialitetami. Postrežejo vam z izvrstnimi siri, ki jih pridobivajo iz mleka modrih krav. Ja, prav ste prebrali! Latvijci so ponosni na pasmo krav, za katere je značilna modrikasto siva barva. Ena izmed gastronomskih posebnosti je hladna pesna juha, zelo priljubljene pa so jedi s svinjino in grahom. Ta je bil v Latviji nekoč skoraj pomembnejši od krompirja, saj je obstojen veliko dlje časa, če ga posušijo. Izvrstne so tudi skutne sladice, med katerimi nekatere izvirajo iz Rusije.
Riga se je lani znašla na straneh svetovnih časopisov tudi zaradi tragične nesreče – zrušitve dela nakupovalnega središča. Pod ruševinami je umrlo nekaj deset ljudi. Vendar to ni ustavilo novih projektov, s katerimi Latvijci dokazujejo, da njihovo gospodarstvo vztrajno okreva. Leta 2003 so v Rigi gostili prireditev Evrosong. Latvijska pevka Marija Naumova je namreč leto prej zmagala na tem odmevnem glasbenem tekmovanju. Leta 2006 so gostili svetovno prvenstvo v hokeju. Ne po naključju, saj je hokej eden najbolj priljubljenih športov. Pa čeprav Latvijci doslej v njem še niso dosegli večjih uspehov. Letos pa je Riga del enega največjih dogodkov v svoji zgodovini – skupaj s švedskim mestom Umea je namreč izbrana za evropsko prestolnico kulture. Celoletno dogajanje bo gotovo privabilo rekordno število turistov. Upajo predvsem na goste iz premožnejših članic EU, ki se radi odločajo za obisk latvijske prestolnice, saj so cene še vedno bistveno nižje kot pri njih doma. Poleg tega je potovanje preprosto, saj v Rigi pristaja več nizkocenovnih letalskih prevoznikov.
Kilometri peščenih plaž
Največje latvijsko letovišče Jurmala leži le dobrih dvajset kilometrov od Rige. To je razlog, da mnogi raje živijo ob morju in se do delovnega mesta vozijo z vlakom ali avtomobilom. Jurmala se imenuje območje več kot trideset kilometrov dolge peščene obale, ob kateri so nanizani manjši kraji. V senci visokih borovcev je že pred stoletjem začelo nastajati letovišče z zdraviliščem. V nekaj desetletjih so si premožne družine na velikih parcelah zgradile sanjske lesene vile. V času sovjetske zasedbe so se jim pridružili kockasti hoteli in počitniški domovi, v katerih je poletja preživljalo nekaj sto tisoč dopustnikov. Po osamosvojitvi je začela večina nastanitvenih objektov samevati in propadati. Kljub vsemu se je do danes ohranilo kar približno tri tisoč lesenih vil, raztresenih po borovih gozdičkih. Vedno več jih je zgledno obnovljenih, žal pa nekatere skrivnostno pogorijo. Lesene vile so namreč zaščitene in jih ni dovoljeno rušiti. Za marsikaterega novopečenega lastnika pa je ceneje zgraditi novo hišo kot obnoviti staro. V nekaterih obnovljenih so urejeni butični hoteli, večino prenočišč pa ponujajo večji hoteli, nekateri še iz socialističnih časov. Bližnje peščene plaže so v poletnih mesecih polne kopalcev in sprehajalcev. V bližini se vrstijo gostinski lokali, v najbolj zgoščenem delu starih lesenih hiš pa je urejena dober kilometer dolga nakupovalna ulica, rezervirana za pešce. Utrip letoviškega kraja popestrijo tudi številne kulturne in športne prireditve.
Spogledovanje
Kulturno dediščino je mogoče občudovati tudi v nekaterih ohranjenih dvorcih. Eden izmed prijetnejših je Dikli, ki je dobil ime po istoimenski vasi, na robu katere stoji. Posebnost dvorca, ki je zdaj preurejen v luksuzen hotel, so originalni kamini in pohištvo. Hodniki in sobe so hkrati prava galerija, saj so stene polne slikarskih umetnin. V dvorcu se ponašajo z izvrstno hrano, za katero sestavine pretežno ekološko pridelajo v bližnji okolici.
Za najbolj znano latvijsko graščino velja baročna palača Rundale, ki leži pri kraju Bauska, blizu litovske meje. Veliko palačo so dokončali leta 1730, skozi stoletja pa je imela več lastnikov. Med slavnejšimi je bil ljubimec Katarine Velike, princ Zubov. Po 2. svetovni vojni je med drugim v njej delovala gimnazija, zadnja desetletja pa je v njej muzej. Del palače je urejen kot ekskluziven hotel za protokolarne namene.
