Leni ne hodijo na inštrukcije

Medtem ko večina učencev in dijakov ob začetku poletja razmišlja o brezskrbnih počit­nicah, je konec šolskega leta za marsikoga izjemno stresno obdobje z negotovim izidom. Maja in junija, ko gre za »biti ali ne biti«, je razumljivo vrhunec sezone inštruiranja, zelo delaven je zaradi popravnih izpitov še avgust, pa tudi september, saj na pomoč pri učenju računajo celo študenti.

Spletni forumi in oglasne deske so vse leto polni individualnih ponudb za takšno in drugačno pomoč pri učenju, a bolj ko se bliža konec šolskega leta, večja sta ponudba in povpraševanje. Obstajajo pa tudi podjetja, ki so se specializirala za inštruiranje, priprave na maturo in popravne izpite. Eno takšnih je Center za inštrukcije Horizont v Ljubljani, v katerem bodo letos praznovali 20 let delovanja.

Od jutra do večera

V petek nekaj čez osmo zjutraj sta bila tam inštrukcij deležna le dva, 16-letni Robert, dijak 2. letnika Šolskega centra za pošto, ekonomijo in telekomunikacije (ŠC PET), ki namerava postati ekonomski tehnik, nato pa študirati naprej, in 20-letna Majda, študentka prvega letnika fakultete za gradbeništvo. Vsak s svojo inštruktorico sta se sklanjala nad papirjem in reševala vaje. Popoldne je v centru precej bolj živahno, sploh v teh tednih, ko delajo od jutra do večera in ob sobotah. Majda in Robert sta prišla zaradi istega problema – matematike. Dekle, ki pravi, da ji je šlo v srednji šoli vse gladko, prihaja na Horizont enkrat na teden vse leto. »Saj smo se s kolegi poskušali skupaj učiti, a ni šlo. Profesorji so nam na govorilnih urah pripravljeni snov dodatno razložiti, a v resnici ni pravega časa, da bi se ukvarjali z vsakim posebej. Zato hodi na inštrukcije tudi veliko kolegov.« Snov, ki ji dela preglavice, ji inštruktorica znova razloži, skupaj rešujeta naloge, sama pa nadaljuje tudi doma. Čez dober teden ima izpit in upa, da ji bo uspelo. Tudi dijak Robert pravi, da se mu zdaj zatika samo pri matematiki. »V osnovni šoli sem imel zasebnega inštruktorja za angleš­čino, a z njo zdaj nimam težav. Vse mi leži, tudi poslovna matematika in računovodstvo, le 'klasična' matematika ne. Lani, ob koncu prvega letnika, sem zaradi tega poiskal pomoč inštruktorja. Na začetku letošnjega leta sem delal sam, a ni šlo, zato sem vsaj pred testi redno prihajal sem. Zdaj se borim za pozitivno oceno in upam, da bo, saj druge ocene zadoščajo za dober uspeh.«

Ah, ta matematika

Kakor je potrdil vodja centra Tomaž Treven, je matematika res najbolj problematična, saj gledano v celoti predstavlja kar polovico vseh inštrukcij, sledijo ji slovenščina, angleščina in fizika. To velja za osnovne in srednje šole. Zaradi matematike prihaja tudi študentska populacija, ki pa ji doda še ekonomijo. Študentje v celotni strukturi predstavljajo slabo tretjino vseh, ki pridejo na Horizont. Med osnovnošolci je seveda največ tistih iz zad­nje triade, torej 7., 8. in 9. razreda, ko ocene štejejo za vpis na srednje šole in gimnazije. A v centru opažajo, da v zadnjih letih prihajajo celo mlajši, česar včasih ni bilo. In ugotavljajo, da mnogim dodatna pomoč zleze pod kožo in jih potem spremlja kar vse šolanje. Zanimivo je, da je kar polovica njihovih strank rednih, torej imajo z njimi dogovorjene tedenske urnike. Tako kot drugje tudi na centru ugotavljajo, da je solidarnosti, na katero so se brez preračunavanja zanašale prejšnje generacije, vse manj. Morda tudi zato, ker lahko na pomoč sošolcev računajo le redki, inštrukcije za mnoge postajajo del izobraževanja.

Predsodki

Tako kot so legendarni nekateri učitelji, o katerih krožijo zgodbe še dolgo potem, ko odidejo v pokoj, so takšni tudi inštruktorji. Med njimi je 50-let­ni Dušan Odorović, ki se s tem delom preživlja že 19 let. Že ko mu dijak pove, pri katerem profesorju ima težave, ve, kako se morata lotiti dela, pa čeprav nobenega profesorja ne pozna osebno. A ob dijakih je spoznal njihov način dela. Diplomirani strojnik, ki ima za seboj tudi tri leta študija fizike in obvlada pet jezikov, je na Horizontu odgovoren za – kaj drugega kot – matematiko in fiziko. Kakor pravi, so ljudje polni predsodkov do tistih, ki potrebujejo inštrukcije, pa tudi do inštruktorjev. »Naše delo ni spoštovano. Za marsikoga smo brezvezneži. A brez ogromnega znanja tega ne bi mogli početi. Nekatera izpitna vprašanja, s katerimi študentje pridejo k meni, so zelo težka. A od mene se pričakuje, da rešitev povem takoj. Biti moram zelo natreniran, saj bi drugače naredil slab vtis. Za vsakega se potrudim in nikakor mi ni vse­eno, saj je to moja služba.«

Kljub razširjenosti inštrukcij se nekateri še niso znebili predsodkov. »Marsikdo misli, da so učenci, ki poiščejo pomoč, nesposobni ali leni. S tem se nikakor ne strinjam. Gre le za to, da z inštruktorjevo pomočjo prihranijo čas in hitreje dosežejo tisto, kar potrebujejo. In povem vam – tisti, ki je len, tudi na inštrukcije ne bo hodil!«

In naprej našteva najpogostejše negativne predstave: »Ljudje pogosto mislijo, da starši, ki otroke pošljejo k inštruktorju, zanj slabo skrbijo oziroma se tako znebijo težav. Kakšna neumnost, brezbrižni starši tega koraka sploh ne bi naredili!« Med običajne predsodke sodijo tudi očitki o slabih učiteljih in preobsežnih programih. A Odorović vse našteto zavrača, tudi na podlagi osebnih izkušenj in primerjav s šolskimi sistemi v drugih državah. »Treba je vedeti, da k nam prihajajo zelo različni ljudje. Zmotno je mnenje, da želijo inštrukcije le tisti, ki potrebujejo 'samo dvojkico'. Proti koncu šolskega leta pride veliko dijakov, ker hočejo izboljšati oceno, nekateri se borijo celo za petico.« In doda še to, da jih je precej z ene najboljših ljubljanskih gimnazij; potem res ne more biti govora o tem, da gredo po liniji najmanjšega odpora ali da gre vso krivdo pripisati učiteljem. Poleg tega na centru vsako leto vsaj enemu dijaku pomagajo, da postane zlati maturant.

Med tistimi, ki so dogovorjeni za redne inštrukcije, so tudi dijaki, ki imajo veliko obveznosti. »K meni vse leto prihaja dijak ene od ljubljanskih gimnazij, ki je resen športnik in mu ob treningu dvakrat na dan zmanjkuje časa za šolo. Če ne bi delala skupaj, bi morda že propadel v šoli, nato pa še v športu,« pojasnjuje Odorović. Sicer pa je pomoč inštruktorja brez učinka, če učenec ni pripravljen izboljšati svojega znanja, še doda. »Večkrat rečem staršem: če otrok noče na inštrukcije, ga ne silite! Sem strokovnjak za matematiko in fiziko, a tu se moje znanje konča. Nisem ne psiholog ne socialni delavec.«

Tistim, ki dvomijo o potrebnosti inštruktorjev in inštrukcij, pa zastav­lja vprašanje: »Kaj bi naredili, če bi imeli težave z zdravjem? Bi vzeli v roke medicinsko enciklopedijo in jo natančno prebrali, dokler ne bi ugotovili, kaj vam je? Ali bi morda raje odšli k zdravniku?« Inštruktor Dušan Odorović obvlada snov in sistem dela profesorjev.