Lesen dildo Iris Trstenjak v šestih oblikah

Oblikovalka Iris Trstenjak nabira kapital za bolj množično proizvodnjo dildov iz lesa. Erotična igračka tudi za vizualni užitek.

Objavljeno
09. november 2013 22.05
Jana Zupančič, Nedelo
Jana Zupančič, Nedelo

Plastika, kamorkoli pogledaš, na področju erotičnih pripomočkov pa sploh. Mariborska oblikovalka Iris Trstenjak poskuša ta trend vsaj v majhnem delu obrniti na glavo. Pred kratkim je na Mesecu oblikovanja vzbudila veliko navdušenje s skrbno izdelanimi dildi iz lesa in se po načelu kuj, dokler je vroče, odločila, da na eni od platform za množično financiranje poskuša zbrati zagonski kapital za bolj množično proizvodnjo.

Led je, čeprav ne gre za povsem običajen izdelek, kot že zapisano, zelo uspešno prebila oktobra na Mesecu oblikovanja 2013. Vizualno všečni in na različne načine oblikovani nadomestki penisa so sprožali številna vprašanja in pritegovali poglede. In tudi to je eden od ciljev, ki si jih 26-letna Mariborčanka želi doseči s svojimi estetsko dovršenimi intimnimi igračami iz naravnih materialov, ki so rezultat »notranje radovednosti, želje in navdiha iz narave. Želim, da bi moje dilde dojemali ne le kot predmet za telesni, ampak tudi vizualni užitek,« poudarja njihovo umetniško vrednost, zaradi katere bi jih po njenem lahko uporabili kot skulpture oziroma okras spalnice.

Vseeno pa so primarno namen­jeni vzbujanju prijetnih dražljajev tako žensk kot moških, na voljo v šestih različnih oblikah, »ergonomsko oblikovanih in prilagojenih različni rabi in užitku«. Pri tem jo je, kot pravi, vodila predvsem intuicija, in ta naj ob morebitnem nakupu vodi tudi kupce, svetuje Trstenjakova. Vse modele so doslej tudi temeljito preizkusili, menda so se dobro izkazali pri obeh spolih, zanimivo pa je, da so najbolj učinkovite dokaj osnovne linije izdelka. »Poskusili smo tudi z bolj dodelanimi, manj običajnimi oblikami, a se niso dobro obnesle.«

Lokalno in naravno

Pri delu jo vodi zaupanje v lokalne izdelke trajnostnega značaja, zato posega po slovenskih vrstah lesa, edino eksotične (mahagonij, mutenye, zebrano …) kupuje v avstrijskem Gradcu. Les, ki je v nasprotju s plastiko ali silikonom topel in brez zoprnega vonja, obdelajo do popolne gladkosti in ga v več tankih slojih premažejo z naravnim, do okolja in telesa prijaznim zaščitnim premazom, ki ne vsebuje kemikalij, je vodoodporen in hkrati varuje izdelek pred poškodbami ter mu tako zagotavlja dolgotrajno kakovost. Naravna, iz slovenske volne, je tudi lično izdelana torbica, v kateri ga bodo prodajali, in s tako zastavljenim konceptom se Trstenjakova s svojo svetovalno ekipo od ponedeljka poteguje tudi na platformi za množično financiranje Indiegogo.

»Glede na to, da je po našem uspehu na Mesecu oblikovanja stvar še dokaj vroča, smo se odločili, da čim prej poskusimo srečo z zbiranjem zagonskega kapitala,« je pojasnila. Za cilj so si postavili zbrati deset tisoč dolarjev, kar bi jim omogočilo nabavo novih oz. dodatnih strojev in orodja ter večjih količin lesa, da bi lahko z dodatno delovno silo – zdaj delata v glavnem Iris in njen fant – izdelali več kosov v krajšem času. »Težimo k temu, da bi tudi v prihodnje delali ročno, saj so dildi ravno zaradi tega posebni. No, če bi bilo naročil še več, se strojni proizvodnji verjetno ne bi mogli izogniti, a za zdaj nam to res ni v interesu.«

Nič več Happy Lulu, vsaj po imenu ne

Med pripravami na kampanjo so se tudi odločili, da Irisino blagovno znamko preimenujejo iz Happy Lulu v Dee Lee Doo, saj so se želeli izogniti morebitnim težavam s podobno poimenovanimi tržnimi znamkami. »Ko smo zagnali postopek registracije, smo ugotovili, da obstaja več kot tristo izdelkov s podobno zvenečim imenom, nekateri celo s področja erotike, zaradi česar bi nam lahko kampanjo celo ugasnili. Tri dni smo intenzivno iskali novo ime in ga našli!«

Irisina ekipa je za podpornike v zameno za kapital pripravila ponudbe oz. »darilca« različnih vrednosti – od obeska za ključe (12 evrov) do pravice do prvega primerka dilda iz serije (po promocijski ceni 60 evrov, sicer bodo dražji do 10 do 15 evrov), kolekcije Dee Lee Doo (vseh šest oblik, skupaj z bičem, izdelanim podobno kot dildi in opremljenim z usnjenimi trakovi za tepežkanje; 450 evrov), do kosila z Iris v eni izmed evropskih prestolnic (dobrih 3700 evrov), kar bi bila po njihovem odlična priložnost za poslovni sestanek o morebitnem prihodnjem sodelovanju.

Še imajo adute v rokavu

V slabem tednu dni so zbrali približ­no petnajstino želenega zneska, dobrih tisoč evrov, s čimer pa ekipa ni najbolj zadovoljna. »Zaradi vsega navdušenja doslej smo vseeno upali na večji odziv, zlasti medijski. Po drugi strani pa ni niti tako nepričakovano, ne nazadnje gre za izdelke, ki so malo posebni in niso najbolj poceni.«

Med podporniki v teh dneh prevladujejo Slovenci, »a Slovenija je premajhna za to, zato moramo nujno na tuje trge«, je prepričana oblikovalka, ki je sicer pred kratkim napovedovala, da se bo za finančno podporo potegovala tudi na eni najbolj znanih platform za množično financiranje, na Kickstarterju, a so se z ekipo odločili, da srečo najprej poskusijo na Indiegogo. »Čakalna doba na Kickstarterju se je namreč zelo podaljšala, skoraj dva meseca bi čakali zgolj na odgovor, ali sploh lahko zaženemo kampanjo, in ker gre za neobičajen izdelek, ni rečeno, da bi nam jo sploh omogočili.«

No, to možnost bodo morda še uporabili, zdaj pa bodo vse sile usmerili v trženje na tujih trgih; ker se Indiegogo ne more pohvaliti s tako veliko bazo stalnih donatorjev, kot jih ima Kickstarter, morajo za promocijo več narediti sami. Najbolj se nadejajo zanimanja tujih medijev, ki hitro razširijo (dober) glas, pozneje se bodo morda predstavljali tudi na erotičnih sejmih, ponujali izdelke v trgovinah z erotičnimi pripomočki.

A kot pravi Iris, verjetno ne bodo obtičali zgolj pri dildih, vsekakor pa bo vztrajala pri lesu, v katerem je, pravi, našla svojo strast. »Ideje za naprej so, ravnokar smo naredili nov izdelek, a naj za zdaj ostane skrivnost. Morebiti ga objavimo že med kampanjo in jo s tem še malo podkurimo ... Ker s tem projektom si lokalni slovenski izdelek res želim približati tujim trgom in zagnati svojo proizvodnjo, hkrati pa okrepiti zavest, da so lahko tudi mladi uspešni pri zagonu svojega lastnega podjetja.«