Ljubljanski grad: Skozi zgodovino po 92 stopnicah

»Ker je razgled iz dotičnih prostorov (Ljubljanskega gradu, op. p.) očarovalno lep in ker bi se sedanje senčnato dvorišče dalo prav dobro porabiti, da bi bil grad, če se napravi nanj dvigalo, po katerem bi se prišlo na vrh za kakih deset krajcarjev ali še ceneje, bil vedno – zlasti pa še poleti zvečer – prav dobro obiskovan,« je o posebnem dvigalu na Ljubljanski grad že leta 1897 sanjal takratni župan Ljubljane Ivan Hribar. Maja 1905 je grad v imenu mesta za 60.200 kron odkupil od Avstro-Ogrske.

Zdaj se na vznožje grajskega griča naslanja vzpenjača. Vpeta med stavbo Mestnega doma in nekdaj srednjeveških domov na Krekovem trgu, vsak dan sedemdeset metrov visoko na grajski hrib prepelje tudi na stotine obiskovalcev. Ob spodnji postaji, kjer je bilo v času Ilirskih provinc sejmišče, se srečam s Petrom Močnikom, enim od uradnih vodnikov samostojnega Javnega zavoda Ljubljanski grad. S tirno vzpenjačo v manj kot minuti prispeva do zgornje postaje, ki se dotika zunanjega dela obzidja ene najbolj obiskanih turističnih točk pri nas. Pogled iz steklene kabine sega najprej na raznobarvne dežnike ljubljanske tržnice, nato se razširi na Zmajski most, Trubarjevo ulico in Resljevo cesto, v daljavi pa proti severnemu delu slikovite prestolnice.

V vodnjaku kipci boginje

Zgodovina Ljubljanskega gradu je burna in utrdba na vrhu hriba je doživela veliko preobrazb. Zaradi prvovrstne lege je Ljubljanska kotlina že od nekdaj privabljala ljudi. Pojav prvega življenja na grajskem griču sega v dvanajsto stoletje pred našim štetjem. »V času mlajše bronaste in železne dobe so si tu ljudje ustvarili gradišče s hišami in palisadami, spletenimi večinoma iz šibja in ometanimi z ilovico. Na griču so imeli varno bivališče in učinkovit nadzor nad rečnim prometom. Arheološki ostanki kažejo, da so ti prvi prebivalci umrle pokopavali v žarah, zato jih imenujemo nosilci kulture žarnih grobišč. Navadno so jih prepeljali čez Ljubljanico, ki je simbolično delila svet živih in svet mrtvih,« mi o zametkih prvega življenja na Grajskem griču, ki se dviga 366 metrov nad morsko gladino, pripoveduje prijet­ni vodnik. Po desetletju vodenja po Ljubljanskem gradu dobro ve, kako naj mi hitro, a nevsiljivo postreže s podrobnostmi o delu zgodovine, ki se dotika zanimivega časa Emone. »Obdobju Ilirov in Keltov je sledila doba Rimljanov. Na levem bregu ob reki je nastala Emona. Arhitekturnih ostankov iz rimskega obdobja na griču doslej sicer niso našli, zgodovinarji pa domnevajo, da so takrat na vrhu postavili opazovalni stolp in tempelj,« strne in nadaljuje z zgodbo o rimskem vodnjaku, ki zdaj stoji v opečnati hišici s steklenimi vrati na grajskem parkirišču. »Našli so ga v času Napoleona. V rimskem obdobju je verjetno stal sredi templja. Globok je bil med šestnajst in dvajset metrov in namenjen čaščenju bogov. Na to kažejo tamkajšnje najdbe – nekaj novcev in kipcev lokalnih bogov Ekurne in Belina, ki so ju častili že staroselci.«

Od lesene utrdbe do kamnitega gradu

V času od požiga Emone do zgodnjega srednjega veka ostaja nekakšna praznina. Na zgodovinskem zemljevidu Evrope pa se je Ljubljana znova pojavila v začetku dvanajstega stolet­a. Koroška plemiška rodbina Spanheim je na griču postavila leseno trdnjavo. Stoletje pozneje se je nad mesto dvignil spainheimski kamniti grad, ki so ga plemiči uporabljali kot rezidenco. Tam so imeli tudi kovnico denarja. Leta 1335 sta dežela Kranjska in grad prešla v dedno last Habsburžanov, »nato pa so dobro stoletje pozneje na tem območju zgradili utrdbo, zlasti za obrambo pred Turki. Celoten grad je bil grajen tako, da se je lahko upiral ognjenemu orožju. Pozni srednji vek zaznamujejo tudi peterokotni stolpi s topovskimi linami in ozkimi trikotnimi linami za lokostrelce,« mi razloži Peter. »Grad sta neuspešno oblegala tudi grof Ulrik Celjski in vojvoda Albreht Habsburški, nasprotnik svojega brata cesarja Friderika III. – prav on je namreč dal zgraditi ta grad in zato še danes včasih slišimo, da gre za Friderikov grad. Neposred­nih turških napadov ni bilo, je pa pozneje Valvasor poročal tudi o številnih kmečkih uporih.« Med sprehodom ob pročelju gradu, kjer je nekoč nedaleč stran stal hrib Lipnik, na njem pa lipa, me 33-letni Tržičan opozori na barvo kamna, iz katerega je grad zgrajen: »Spodnji nivoji so nastali iz ostankov rimske Emone, zato jih je mogoče videti še danes. Gre za podpeški apnenec, ki je trden, in prav nič nenavadnega ni, če med sprehodom na kateri od sten gradu najdete napise s hiš ali grobnic iz rimskega časa.«

Slavni jetniki

Sredi sedemnajstega stoletja je grad izgubil vlogo utrdbe. S spremembo namembnosti se je začel tudi njegov počasni propad. Postal je vojaško skladišče in ljudje so se ob nevihtah bali, da bo strela udarila v katerega od stolpov in zanetila požar. »Veste, obstaja zapis nekega pisca, ki je, da bi ponazoril moč te eksplozije, omenil, da je požar zanetila strela, vrata smodnišnice pa so menda našli eno nemško miljo stran pri Savi. To je najverjetneje v današnjih Črnučah,« pove sogovornik. V času Ilirskih provinc je grad deloval kot vojašnica in vojaška bolnišnica, po padcu Napoleona in Ilirskih provinc pa je bil z nekaj premori kaznilnica skoraj sto let. »Na gradu je bil že v 15. stoletju zaprt Erazem Jamski, pozneje pa turški ujetniki, voditelji kmečkih uporov in protestanti. Nekaj stoletij zatem, ko je postal deželna kaznilnica, se je v njem zvrstilo veliko delinkventov iz mesta, detomorilk, morilcev, tatov in političnih zapornikov, zlasti italijanskih karbonarjev. Med prvo svetovno vojno je bil vmesna karantenska postaja za italijanske vojne zapornike s soške fronte. Tisti, ki so imeli posebno obrtniško znanje, denimo ščetkarji, mizarji, rezbarji in čevljarji, ali pa so bili v civilnem živ­ljenju umetniki, so na gradu ostali dlje. Nekateri tudi do konca vojne. Ravno oni so speljali kanalizacijo in vodovod, ki sta deloma še vedno v uporabi, na griču gradili barake, v katerih so bivali, ter obnavljali stare zidove,« o življenju na gradu med prvo svetovno vojno pripoveduje Peter Močnik in doda še en niz zanimivosti: »Tu so bili zaprti slovenski slikar Ferdo Vesel, pisatelj Juš Kozak in karikaturist Hinko Smrekar. Kot politični nasprotnik avstro-ogrske monarhije, ki naj bi bil rekel nekaj dobrega o Srbih, se je leta 1914 v njej znašel tudi Ivan Cankar.«

Ljubezen na gradu

Nekateri starejši Ljubljančani in Ljubljančanke se gotovo še dobro spominjajo časa, ko je bil Ljubljanski grad naseljen. »Že med obema vojnama so tu živeli ljudje, ki so bili slabše socialno preskrbljeni, zlasti po drugi svetovni vojni pa se je tu naselilo približno šestdeset družin. Mesto jim je zaradi stanovanjske stiske dalo v uporabo grajske prostore. Nekako za silo so jih preuredili v stanovanja. V mestu nad mestom so si ljudje rekli grajska republika in tu je zaživelo polno kulturno življenje. Imeli so pevske zbore, organizirali motoristične dirke na grad, eden od stanovalcev je imel mizarsko delavnico, izdali so svoj časopis in si dobro organizirali življenje na griču,« na obdobje petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja spomni Močnik. Tega časa se dobro spomni tudi skladatelj Mojmir Sepe, ki je na gradu dvoril Majdi Sepe (takrat Bernard, op. p.) in jo čez Šance večkrat pospremil domov. Z družino je po osvoboditvi stanovala v razglednem stolpu, od koder so se izselili leta 1956. »Spoznala sva se na modni reviji, na kateri je 16-letna Majda nastopala kot manekenka. To je bilo konec leta 1953. Takrat sem ji začel dvoriti in jo večkrat pospremil domov na grad. Poleti sva se sprehajala, pozimi smo se tudi sankali. Dvorišče ni bilo urejeno in v stanovanjih ni bilo kakšnega udobja. Včasih sem bil povabljen na večerjo k njej domov in dobro se še spomnim razgleda na Ljubljano z okna stanovanja, kjer je živela. Večer pred poroko so ji moji prijatelji iz vokalnega dela jazz ansambla Optimisti prišli zapet podoknico. Vsi tamkajšnji stanovalci so imeli solze v očeh,« pripoveduje mojster Mojzes. Prav iz teh spominov sta se rodili njegova zimzelena skladba Na Ljubljanskem gradu in orkestralna Ljubljanski grad. »... nad mestom pa grič zeleni in na griču zelenem stoji stari grad, sivi grad. In ko pride pomlad čezenj ptica za ptico leti. In vsak večer po stezah, po poteh za parom par gre objet. Dekletu tam šepeta na stezah, kar nekoč šepetal si mi ti ...« je zgodbo zaljubljencev Majde in Mojmirja Sepeta dobro povzel avtor besedila pesmi Gregor Strniša.

Zmajev pozdrav

Za trenutek se z vodnikom ustaviva še pri bakrenem zmaju, ki pri vhodu, zgrajenem v 17. stoletju, že sto let pozdravlja obiskovalce Ljubljanskega gradu. »To je Franci I., in če ga pobližje pogledate, boste videli, da ni Francka. Zmaj z lulčkom je delo mojstra Jože Bertonclja iz Krope,« se nasmehne Peter, ki tako zgodovino rad popestri s prikupno šalo. Menda se ji najbolj smejijo otroci in turisti. Sprehodiva se čez dvorišče nepravilnega gotskega tlorisa, ki je pokrito s kamnitimi ploščami, in prispeva do kapele svetega Jurija. To je eden najstarejših zidanih delov gradu. Kapela je poslikana z grbi deželnih glavarjev, in ker v cerk­venih prostorih le redko vidimo poslikavo s posvetno vsebino, velja za pravi evropski biser.

Resda težko govorimo o idiličnem grajskem življenju princes, princev, kraljev in kraljičen, saj je bil grad sedež deželnega glavarja, imel je obrambno, upravno, pa tudi rezidenčno in reprezentativno funkcijo, toda med obiskom Friderikovega stolpa, Palacija in velike Stanovske dvorane me vodnik z nazornim opisom popelje v čas sprejemov, plesov in drugih prireditev, na katerih so v teh prostorih gostili imenitne goste. Navduši me tudi z zgodbo o grajskih piskačih. »Mestne godce so najeli v avstrijskem Gradcu. Njihov prostor je bil na lesenem hodniku na stolpu, vsako dopoldne ob 11. uri pa so trobili s tremi pozavnami in enim kornetom. Vedno ko so se zapirala ali odpirala grajska vrata ali ko je v mesto prihajal pomemben obisk, so to napovedali s trobljenjem. Bili so tudi čuvaji. Z izobešenim rdečim blagom in ponoči s svetilko so opozarjali na nevarnost požara,« Peter opiše delo teh grajskih čuvajev. Stolp piskačev je stal poleg današnjega razglednega stolpa, kamor se za konec sprehoda skozi zgodovino Ljubljanskega gradu povzpneva po dvaindevetdesetih stopnicah. Vrh današnjega razglednega stolpa na zgornji ploščadi sega natančno štiristo metrov nad morje. Peter Močnik, ki se je na vrh Ljubljane sprehodil že neštetokrat, se rad srečuje z domačimi in tujimi obiskovalci. Svoje delo jemlje zelo odgovorno: »Grad deluje veličastno, že ko se človek pripelje v Ljubljano, saj se dviga visoko nad mesto. Kadar je lepo vreme, pa se od tod vidi kar tretjina Slovenije! Dolgo časa je tukaj stal žerjav. Grad so začeli obnavljati v sedemdesetih letih in ga obnovili tako, da so zdaj vidna vsa njegova obdobja. Vodniki pa smo tisti, ki predstavljamo zgodovino tega mikrookolja. Zgodovina gradu je pred nami na dlani. Treba je le imeti odprte oči.«