Tiskane izdaje
Mari(j)a, Maša, Maška, včasih baba, ne mara številk, še ko povprašam o hišni, z Nikolajem, Koljko Mašukovom, po dolgih sekundah iztisneta: »Devetinosemdeset.«
Pa rdeči plehec pozabljen leži na zunanji okenski polici hiše v brežnatem Ljubnem na Gorenjskem. Hiša je zunaj in znotraj prekrasna do tančin, »80 odstotkov vsega v njej je najino delo«. Njen Mašuk ni izpeljanka Mašukova.
Je pa številčna izjema pomembni 28. februar leta 1994, ko sta pristala na Brniku. Povabil ju je slovenski galerist, Maša in Nikolaj sta imela za seboj sesuta zakona, ona eno hčerko, on dva sinova. Naj bi projekte, keramiko v Ljubljani ustvarjali, po treh mesecih, ko je poteklo dovoljenje, »mi galerist reče, da mi ne more plačati, naj podaljšamo za tri mesece«. Enako je bilo po šestih in devetih mesecih, »ko od policije izvemo, da je naokoli dolžan 500.000 mark«. Dolžnik izgine, Nikolaj zboli, slepič, nato skoraj oslepi na levo oko, Rusoma uspe prodati nekaj slik, po mesecu in pol pride neki gospod, »naroči portret svojih staršev, zelo je zadovoljen z umetnino, nama reče, da ima grad na Bledu, Grimšče«. Zanj delata slike za poročno dvorano, poslikavata strop, leto in pol dobrih plačil, sčasoma vsakič za odtenek tanjših, ko premožneža začnejo stiskati. Šlo je za Nikolasa Omana, kdor ljubi ali sovraži orožje, plinske maske, že ve, kdo je.
»Omanova firma propade, najprej gre v Italijo, nato v Avstralijo.« Se umakne. »Z Mašo ostaneva na gradu, plačujeva stroške,« ki hitro podivjajo, »1000 mark na mesec«, na grimško vodo so bili nekateri na črno priklopljeni.
Pa najdeta in ugodno kupita, Maša ne želi govoriti o številkah, hišico v Ljubnem. Dotrajano, osem let jo obnavljata. Kot iz škatlice je, sem že natipkal (?), zunaj in znotraj, poslikana, ornamentirana, tako ali drugače sakralna, fantastična, enmalo graščinska.
Pa ni pretirano veliko manjkalo, da bi po kolapsu v Ljubljani morala v Rusijo, ju je Omanovo naročilo rešilo, pa ruski konzul ju je na hitrico civilno poročil, cerkveno se bosta, nekoč je veljalo, »ko bo baba nehala kaditi«, zdaj, razumem, jo bo moral, kadilko, še prositi, da bo šla z njim pred oltar. Pravoslavca sta, on iz sibirskega Bika, pri Krasnojarsku, če komu pomaga, ona Moskovčanka, on akademski slikar in kipar, ona prvo.
Rekonstruktorja
Ko se je zapletalo na Grimščah, pristopi Martin Erklavec, dolgoletni župnik v Begunjah in dekan radovljiške dekanije, jima namigne, zakaj bi delala za barabina, zakaj ne za cerkev. Pa se preživljata z rekonstrukcijami kapelic, nekaj časa imata firmo, »nato jo opustiva«.
Leta sta obnavljala hišo, si odtegovala, se včasih napojila z večjim projektom, pa so bile bolezni, tudi hude, najteže ozdravljive, sta šla vztrajno naprej. Nikolaj je vedno delal najprej zase, naročil ni maral, Maša doda, »cela leta sva garala, zdaj za kruh malo služim, delam manjše stvari, risbice, slike, karkoli«, a najraje podarja.
»Končno uživava med ljudmi, treba je živeti, doživeti medčloveške odnose, dokler so še.« Živita »zelo skromno, za malo denarja skušava ceniti odnos do življenja«. Čudovitost vaškega vsakdana, »njega imajo radi, imava mir, ni pritiska kot v velemestih«.
Resnici na ljub(n)o, Maške sprva med debato ni bilo zraven, ko je prisedla, je zmotila tok pogovora, je bilo kar malo slabe volje pri katerem od nas, »pa saj je vedno tako«, slišim potihoma na koncu, a če upoštevamo binarnost ... Je vse prav.
Programirano
Nikolaj slikar ima program, življenjskega, Štiri sence ladje, dva dela sta narejena, vsaka senca sestoji iz 70, 80 (Maša se namrdne, številke pač) slik, kipov, grafik, pesmic. »Začel sem še v Sibiriji, pred 30 leti.« Prva ciklusna senca je Potovanje amaterjev, zgodba malega človeka, enkrat rojenega, v svet vrženega, enkrat umrlega, amaterja. Drugi so Sopotniki, binarni sistem, črno-beli svet, moški-ženska, jin in jang, nam najbolj znani križ je kajpak križ-kraž, židovska zvezda sestoji iz dveh trikotnikov, materija-antimaterija, pozneje, zbanalizirano, eden je za Putina, drugi ni ... Upam, da razumete. Neupoštevanje teh zakonov je izguba ravnovesja. Je pa med polovicama vedno napetost.
Za ustvarjanjem Mašukova je filozofija, Pitagora, Heraklit, Platon in Aristotel, »zanimajo me osnovni pojmi, metafizični mehanizmi. Moderni človek je zelo površen, ne vidi fundamenta, na katerem stoji svet.«
Res trapasto ga vprašam, ali je veren. »Absolutno, zame je neveren človek osiromašen, kot opica v kletki,« vera njegovemu ustvarjanju daje odprtost, svobodo. Čeravno pravoslavec med religijami ne ločuje, enako ona, ki pa ...: »V Slovenijo sem prišla neverna,« ko je imela naročilo za poslikavo neke kupole, se visoko na odru sesuje, »ne bom zmogla«, zaspi, in ko se zbudi, je prerojena, »nenadoma imam pogum, vem, da sama ne znam narediti, z božjo pomočjo pa bom«. Vera ji je spremenila življenje, »ničesar se ne bojim«. Smo spet malo podisputirali, pa nič ostrejšega.
Grafi??na molitev
Nikolaj in Maša, binarno: »V katoliški umetnosti svetnike lahko upodabljaš, religija je v stiku z ljudmi, v pravoslavju pa ikona ni podoba, ni realen človek, je preobražen, nezemeljski, je znak, simbol, grafična molitev. Ikona je mitični objekt, podlaga je blagoslovljena.« V pravoslavju, tudi pred sliko, ni naravnanosti »jaz sem«, ampak vedno »mi smo«.
Koljka se v Rusiji sliši malo slabšalno, v slovenščini prijazno, Maša točno ve, zakaj civilnega soproga tako kliče. On pa ve, kaj je po slovensko baba. Ja, še o številkah, Koljka ima 57, Maša pet let manj.
Mašukov kot slikar pogreša velikost, veličino Rusije, priznanost, ki jo je hitro dosegel. A vrnila se zakonca ne bi. On: »Slovenija je lepa deželica, kjer se počutiš lepo, lagodno, ima pa dobre in slabe stvari, slabe so, da Slovenci zaradi majhnosti ne morejo vzpostaviti svojega jaza.« Zaradi prepričanja o svoji majhnosti. Ko sta prišla v Slovenijo, »ste bili polni energije, upanja, perspektiv, žara, zdaj vse preveč gledate, kaj počne tujina«. Predvsem zahodna. In Rusija, če rečemo Putinova, že aludiramo na naslov neprijetne knjige: »Rusija je kolonija svetovne mafije,« Rusi so bili, slišim, tako kot Slovenci, popolnoma nategnjeni s privatizacijo. Liberalizma nikar, se razlega za zidovi št. 89.
Bi skoraj pozabil, nekdanji brezjanski gvardijan Ciril Božič je Nikolaja naprosil za Križev pot, po enem mesecu razstavo podaljšal, potem še za tri mesece, 14 let je to stalna zbirka na Brezjah.
Nikolaj Mašukov: »Čaka me še veliko dela, tretji del ladijskih senc bo Strast, četrti, poslednji, Vera. Pa, kot doslej, skupinske in samostojne razstave, kolonije, velikokrat karitativne, pa spet k soprogi: »Moj pojem sreče je, da spoznavam ljudi, da imam hčerko, pa veselim se vsakega jutrišnjega dne, pa tega, da si zjutraj skuham kavo in prižgem cigareto.« Pa da ima Nikolaja.
Ko povprašam, če se jima finančno res zanohta, kaj bosta storila, bosta le začela prodajati nepreštevne umetnine, ki so prišle spod njunih rok, iz njunih glav? »Nikoli,« tako Maška, »vedno bova imela prijatelje ...«
Dopustno
Prepričana, da to počne le drugi, Mašukov in Bersan Mašuk izvesta, da zelo pogosto uporabljata besedo dopustim. Nekako ugotovimo, da bi v slovenskem jeziku tam lahko stalo na primer ali recimo. In recimo, da dopustim, da sem med triurnim pogovorom vsaj približno ujel, kar sta mi želela povedati. Ujel pa sem njun binarni odnos.
Dan pozneje je Nikolaj za debela dva meseca odletel v Moskvo, sinu pomagat.
P. S. Televizijo gledata sila malo, Koljka ruske filme, avto imata, saj: »Z avtom v Moskvi nikamor ne prideš, v Sloveniji pa ne brez njega.«
