Tiskane izdaje
O Makedoniji, priznam, sem pred obiskom vedel bolj malo. Domnevam, da podobno kot mnogi drugi. Da je tam doli več sonca in je topleje, poleti celo zelo vroče. Da je ta dežela, v očeh ljubitelja narave, precej lepa, drugačna in posebna. Vedel sem tudi, da imajo izvrstno in okusno zelenjavo in sadje, ki ni obremenjeno s kemijo ali žlahtnjenjem. Pa tudi to, da je država vpeta med politične zgodbe Grkov, Bolgarov in Albancev, ko ji eni ne pustijo imena, drugi države, tretji pa ji povzročajo težave pri državotvornosti in podobno. Vsi se obnašajo, kot da jih ni. Makedoncev namreč.
A pustimo politiko ob strani. Makedonci imajo ogromno zelenjave, sadja, tobaka in grozdja. In zgodba o slednjem me je pripeljala tja. No, ne o grozdju, ampak o njegovem izdelku, vinu. Pa ne o tistem, po katerem je Makedonija znana pri nas. Makedonska vina so doslej veljala za močna, cenena in težka.
Pred desetletji je tedanji ljubljanski Slovin začel posel z njihovimi vini in navadili smo se na tisto vino polnega in sladkega okusa, ki pa je rado povzročalo jutranje glavobole. Vendar se podoba makedonskega vinarstva od takrat ni samo spremenila, ampak je to kot nov planet. Ker smo trenutno vajeni okusa vin večinoma iz ponudbe makedonske kleti Skovin (refošk), se nam niti sanja ne, kaj vse našim brbončicam še lahko ponudijo njihova vina.
Denar ostane doma
Medtem ko Francozi bahavo zrejo na svoje vinograde v dolini reke Garone v pokrajini Bordeaux in so Italijani ponosni na neskončne površine okoli reke Pad in kar je še podobnih primerov po svetu, je v Makedoniji morda podobna »vinorodna reka« Vardar, a nima enake vloge kot prej omenjeni vodonosnici.
Vardar ne prinaša posebne ali dodatne vlage v vinograde in si zato marsikje pomagajo z namakanjem. A na nekaj pozabljamo – da v Makedoniji sonce večno sije, je prepeval že Dado Topić in da so zato tam kljub pomanjkanju padavin, vinorodni okoliši, ki po količini pridelanega grozdja ne zaostajajo dosti za največjimi na svetu. A četudi sežejo njihova vina v čas Aleksandra Velikega in še dlje v zgodovino, jim je v modernih časih vedno primanjkovalo znanja, potrpljenja, denarja in še česa, da bi postali velesila, kot je že veljalo v rimskem obdobju.
Toda stvari so se, kot rečeno, zelo spremenile. Ko iz ust tamkajšnjih vinarjev slišiš podatke o finančnih vlaganjih, najprej pomisliš, da so se zmotili za eno ničlo. Deset milijonov tu, petindvajset tam, pa dvajset spet drugje. Ni konca. Ob ogromnih plantažah in obilici dela imajo prvi stroj na makedonskih tleh, ki grozdje obira strojno. Zanj je lastnik kleti Dalvina, Delco Baltovski, izpljunil 260.000 evrov.
Vsekakor so vse številke tako visokoleteče in »resne«, da je naš minister Dejan Židan, ki je bil po naključju na obisku v isti kleti kot mi, lepo dejal: »Ne moremo in ne smemo se primerjati z Makedonijo. Njihove razmere in način dela so popolnoma drugačni. Operirajo z drugačnimi številkami. O kmetovanju mi učimo njih, a glede proizvodnje vin so kot na nekem drugem planetu. Njihove številke krepko presegajo naše pogoje.« Jasno.
Ko se recimo na območju Lepovo človek v prelepem sončnem zahodu zazre v obzorje, se mu, kamor nese pogled, ponuja ena sama podoba neskončne, v ravno vrsto posajene trte. Makedonski vinogradi so prostrani. Hektare tam, kot da merijo drugače.
Pri nas je stranica kvadrata 100 metrov, njihova vinarska legenda Hermes mi je osebno govoril o enem kilometru, torej 10-krat več. Si predstavljate, kaj torej pomeni 370 hektarov trte kleti Bovin? Ali 600 hektarov kleti Stobi in tako naprej? Ne samo to, njihovi poslovneži, morda bi jih kdo poimenoval tudi tajkuni, a se sam ne bi čisto strinjal, ne nosijo denarja drugam, kot na primer naši primerki, ampak vlagajo v sebe, nazaj v državo.
Najboljši iz tujine
Zato je zgodba o njihovih vinih, ki so močno podcenjena, saj dosegajo povprečno izvozno ceno 1,01 evra za liter po besedah Elene Miloševske iz interesnega združenja Vina Makedonije, trdna, z dobro in močno prihodnostjo. Vsega so se lotili poslovno, kot se temu reče. Brez filozofije in pravljic, kot moramo početi pri nas. Ni pomembno, ali imajo dovolj kletarjev, enologov, sommelierjev in podobnih vinskih poznavalcev, da bi spodbujali lastni trg. Pogledali so širše. Spoznali so, da je denar sveta vladar.
Ta ti lahko kupi najnovejšo tehnologijo, stroje z najboljšimi računalniškimi programi, ki delajo brez (človeških) napak, ali pa celo uvozijo velika imena kletarjenja, kot je storila vinska klet Tikveš s Philippom Cambiejem, ki spada med pet najboljših kletarjev na svetu in je dobil nagrado za najboljšega vinskega svetovalca na svetu za leto 2010, ali Nemcem Jozefom Watzem v Dalvini, da ne omenjam še vrste naših fantov, ki so odšli tja. Na uho sem ujel tudi, da je nedolgo tega iz naše kleti Vinakoper tja odkorakala prva glava kleti.
Tikvešu se je morda nakup velikega kletarskega junaka in vloženih 22 milijonov evrov, ki jih je prispevalo šest domačih poslovnežev, že obrestoval. K temu je mogoče pomagal tudi kontroverzni ocenjevalec vin Američan Robert Parker, ki jim je podelil nekaj odličnih ocen. Njihovemu rdečemu vinu Bela voda 2010 je od 100 točk prisodil kar 94, kot je s ponosom povedal Aleksandar Ristovski iz Tikveša. Očitno so zadeli okus omenjenega pravnika iz ZDA, ki čisla alkoholna, bogata, zelo ekstraktna rdeča vina. Posledica je bil tudi takojšen odziv Erika Solomona in uvoz njihovih vin na ameriški trg, kjer jih ponujajo v vinskih kartah restavracij, ki se ponašajo z Michelinovimi zvezdicami.
Podobne uspehe nizajo tudi druge kleti. V kleti Bovin je zlatih in srebrnih plaket že toliko, da na policah skoraj ni več prostora zanje. V kleti Kamnik, tako so se izrazili, kamorkoli pridejo, poberejo samo zlato. Če ne, sploh ne gredo na ocenjevanje. Enega od njihovih posebnih sodov krasi podpis našega Bojana Križaja. Podobno uspešni so v kleteh Skovin in Dalvina. Povsod se kitijo s priznanji in povsod so pričevanja o delu in razvoju.
Vino mu ne da spati
Vem, da ni pošteno do drugih kletarjev, a moje srce je izbralo enega izmed njih. Pa verjetno pravega. To je Georgij Jovanov, bolj znan kot Hermes, človek, ki velja v očeh Makedoncev kar za boga vina. Legenda in agronom, ki že 38 let deluje v želji po čim boljšem vinu.
Pod njegovo roko je zdaj 600 hektarov vinogradov in celotna vinska klet in proizvodnja Stobi, kamor spada tudi največje arheološko najdišče iz rimskega cesarstva v Makedoniji in najmodernejši tehnološki obrat za proizvodnjo vina v vrednosti okoli 25 milijonov evrov.
Zgradba deluje kot farmacevtska tovarna, zasnovana je brez napake, kar zadeva obdelavo grozdja in pridelavo vina, saj si je Hermes dobesedno dva meseca lahko s pomočjo arhitektov izmišljeval, kaj si želi in kako si predstavlja tisto pravo.
Pred tem je na noge postavil že vinsko klet Bovin, ki redno pobira medalje po svetu, zdaj tam kraljuje Boris Nečev, nekakšen kletarski »fristajler«, če se izrazim po domače. Prestop Hermesa je potekal podobno, kot se spodobi za kakšnega kralja nogometa. Pač od manj k (finančno) močnejšemu, kar je spremljalo veliko pompa, ko je v Stobiju zaposlil še vrsto sorodstva.
Hermes, ta čili 62-letnik, mi je zaupal: »Vino je dal bog, pivo pa si je izmislil človek. Belo vino je za dušo, rdeče za zdravje. A moje delo je težko. Trta mi ne pusti spati. Nenehno raste in se spreminja. Je kot ženska, saj nikdar ne veš, kakšna bo tisti dan. Delam od 12 do 15 ur na dan. Včasih sem pokadil po pet škatlic cigaret na dan, saj skoraj ni bilo trenutka, da mi iz ust ne bi visela cigareta.
Potem pa sem odšel na operacijo žil v Nemčijo, k zasebnim zdravnikom, in to me je spremenilo. Zdaj vem tudi nekaj drugega. Trdim, da je k temu, da me ni pobralo ali da me ni zdelal rak, pomagalo vino. Vino pomlajuje, dobro deluje na lipide in trigliceride. To je dokazano! Čisti ožilje in telo!« Samozavestno je še dodal: »Obstaja makedonsko vino in vino Stobi!« Res pa je še nekaj. Zaradi posebnih geografskih razmer uporabljajo tam od 30 do 50 odstotkov manj žveplovega dioksida in tako je njihovo vino res eliksir zdravja.
O zdravju in vinu bi lahko govorila še posebna zgodba, zato samo na kratko: če se grozdje pobere s trte nepoškodovano, če pridejo jagode čim bolj cele, brez počene kožice, v sode in če se pazi, da temperatura pri tem ni previsoka in se poskrbi še za kakšen tehnološki detajl, se v vinu pri fermentaciji ne tvorijo škodljive snovi, ki jih sicer bolj poznamo po glavobolih.
Zato je verjetno res, da je v vinu vse polno koristnega. Še nekaj, za namig: kozarec rdečega vina pred spanjem, na prazen želodec, brez hrane, vam bo medicinsko dokazano ponoči čistil kri. Pa še nekaj: če se v naših krajih škropi grozdje tudi 20-krat na sezono, čeprav je dovoljeno največ 12-krat, Makedonci to izvedejo do petkrat, pa še to samo v pomladanskem času, da se čez poletje čim več tega spere.
Takoj za Rimom
Če preskočimo še malo k arheologiji in najdišču Stobi. Dolgo se je vedelo, da je bilo na Balkanu v rimskem obdobju več večjih mest, a najdišč ni bilo. Ko pa so pred drugo vojno srbski arheologi po naključju odkrili Stobi, kraj na sotočju Vardarja in Crne reke, je bil to začetek. Mesto je imelo areno s sedem tisoč sedeži, kar pomeni, da je bilo zelo bogato in ne majhno. Je izjemno ohranjeno in po besedah domačinov velja za najlepše najdišče takoj za Rimom. Nedavno se je zgodilo še bolj udarno odkritje. Skupi, po rimsko, leži v bližini današnjega Skopja, je bil rimska vojaška trdnjava.
Aprila letos pa so v samem Skopju odkrili še dosti več. Po hitrem povzetku arheologov je jasno, da je bil Stobi samo trgovsko središče za vina, tedanje Skopje pa po velikosti očitno takoj za Rimom. Težava je, da bi morali v dokazovanju razriti vsaj pol mesta, saj zdaj vse to določata samo eno majhno nahajališče in posnetek območja.
Nasploh smo v Makedoniji videli, slišali in okušali veliko, predvsem pa smo doživeli Makedonijo z različnih plati. Od balkanske avanture v »maternici« Matki, v zajezenem kanjonu tik pri Skopju, do domačnosti ljudi v Kavadarcih, gorskega razkošja v Berovem s spanjem v prestižnem centru Spa Aurora in tradicionalnega pridiha v hotelu in lovski restavraciji Kamnik – pri Skopju, da ne bo pomote.
Videli smo veliko naselij, sestavljenih iz manjših in skromnih hiš, ometanih z blatom in ovešenih z rdečo papriko, in njihovo nasprotje, megalomanske zgradbe v centru Skopja, kar sploh ne gre skupaj. Poslušali smo zasedbo Synthesis, ki nas je spomnila, da je to dežela vrhunske jazz in etno glasbe, od koder prihaja nihče drug kot Vlatko Stefanovski, in pili zdravilno vodo, ki prinaša rodnost, pri pravoslavnem samostanu sv. Nikole iz 16. st. v Kavadarcih.
