Tiskane izdaje
»Vse je bilo zeleno – travniki, gozdovi, hribi … In čisto!« se trenutka, ko je pred nekaj več kot štirimi leti prvič obiskala Slovenijo, spominja Elena Temelkova. Čas pri sorodnikih je mineval v spoznavanju dežele, pa tudi življenja v njej, in misel, da bi tudi sama poskusila zaživeti več kot tisoč kilometrov od doma, je postajala čedalje bolj vabljiva. Odločitev je padla, sama pa se je pri 26 letih uspešno postavila na noge.
»Prilagodljiva, inovativna, lojalna, odgovorna, točna, hitra, vedno pripravljena na nove izzive, zanesljiva in pozitivno razmišljujoča,« je zapisala v svojem življenjepisu, nepogrešljivem pri oddajanju prošnje za delo. In to nedvomno drži. Ko jo vidiš za lekarniškim pultom, ko se meniš z njo za termin pogovora, ko poslušaš, kako razmišlja. Edino skromnost bi ji človek še lahko pripisal, vendar pa tako »neambiciozna« beseda v »CV-ju« nima kaj iskati, je pa ambiciozen z zapisi o pridobljenem znanju in izkušnjah.
Elena, ki je ravno pred kratkim praznovala svoj 30. rojstni dan, je bila vseskozi vzorna učenka in dijakinja na srednji medicinski šoli v makedonskem Štipu, nato pa kot farmacevtska tehnica nadaljevala šolanje in si v Skopju pridobila naziv magistre farmacije. »V makedonski prestolnici sem opravljala obvezno prakso, a šele, ko sem enkrat stopila za lekarniški pult v Sloveniji, sem ugotovila, kako drugače jemljete farmacevte v Sloveniji. Medtem ko sem se v Makedoniji pogosto počutila kot neka prodajalka, se mi zdi, da so ljudje tukaj bolj spoštljivi, predvsem pa prisluhnejo našim strokovnim nasvetom in si pustijo pomagati.« Razlika je nenazadnje tudi v plači. »Farmacevti v Skopju mesečno prejmejo med 350 in 400 evri, a je življenje tam skorajda tako drago kot tukaj v Sloveniji. Tudi meni se je zgodilo, da sem morala starše zaprositi za nekaj denarja, ker za življenje med delom v Skopju enostavno nisem zaslužila dovolj.«
Najprej na brušenje jezika
Prelomen je bil obisk njenih sorodnikov v Sloveniji. »Onemela sem! V Makedoniji je sicer zelo lepo, a precej bolj sušno kot tukaj, in ko sem videla vse tisto zeleno brstenje … Prvi teden mojega enomesečnega obiska v Sloveniji je sicer deževalo, a za odkrivanje njenih lepot in bivanjskih razmer so mi ostali še dolgi trije tedni,« je z nasmehom pripovedovala s komaj zaznavnim naglasom, čeprav s svojo slovenščino še zdaleč ni zadovoljna. »Ne sklanjam še dobro, dvojina mi povzroča preglavice, sem ter tja se mi v govor še vrine kakšna srbohrvaška beseda, se pa trudim.« Ko se je odločila, da tako kot veliko njenih makedonskih rojakov poskusi srečo v Sloveniji, se je takoj vpisala na osnovni tečaj slovenščine, pri navajanju na nov jezik pa ji je bila v pomoč tudi okolica: »Vsi so se trudili, da bi z mano čim več komunicirali v slovenščini, kar je res pustilo pozitivne posledice.«
Vzporedno s tem je oddala tudi papir za nostrifikacijo v Makedoniji pridobljene izobrazbe, se začasno priselila k sorodnikom v Kranj, nato pa začela z iskanjem službe. »Zaradi neobvladanja slovenščine si nisem upala pošiljati prošenj v lekarne, ampak v farmacevtska podjetja.« A končala je vendarle v lekarni. »Znova se je potrdil moj moto, da se ti najboljše stvari zgodijo takrat, ko najmanj pričakuješ. Sorodnica me je opozorila na razpis za delovno mesto v zasebni lekarni Bled, šla sem na razgovor in … z direktorico Marto Poljanšek Zupan sva se očitno ujeli, dala mi je priložnost, ki sem jo seveda hvaležno sprejela.« Opravila je strokovni izpit, nato pa v lekarni, ki domuje v Trgovskem centru na Bledu, še polletno pripravništvo. »Šefica« Marta, ki ji je zdaj, kot pravi, druga mama, ji je kmalu zatem ponudila redno zaposlitev, zaprosila je za delovno vizo, na podlagi katere je dobila tudi tisto za bivanje. »Kaj naj rečem, res sem imela srečo in jo imam še vedno!«
Željna novega znanja
Kot je povedala, je namreč poleg »nadomestne« mame pridobila še ogromno dodatnega znanja in izkušenj, »saj Marta res vlaga v naše izobraževanje.« Ker ima v blejski lekarni precej opravka s turisti, se je naučila še italijansko, že leto dni po redni zaposlitvi si je pridobila naziv farmacevta homeopata, vse v lekarni imajo licenco P3 Professional in s tem dostop do informacij v bazi prehranskih dopolnil, ravno pred kratkim pa zaključila tudi izobraževanje na Inštitutu za Bachovo cvetno terapijo. »Všeč mi je, ker lahko kombiniram klasični in alternativni pristop, prav tako pripravke. Z alternativo tudi bolje spoznaš človeka oz. težave, ki jih ima, zaradi česar lažje svetuješ in predlagaš terapijo,« je pojasnila.
Zdaj živi v Kranju, sorodnikom se je lepo zahvalila za streho nad glavo ter si poiskala najemniško stanovanje. »Tukaj sem si ustvarila življenje, kar pa ne pomeni, da ne pogrešam Makedonije in domačih. Rada grem domov, je pa dolga pot – 1150 kilometrov imam do Makedonske Kamenice, odkoder so moji.« Obišče jih vsaj trikrat na leto, ob vseh večjih praznikih. Sede na avtobus, izkoristi akcijske cene letalskih kart, ali pa si z makedonskimi prijatelji razdelijo stroške vožnje z avtom. »Precej nas je po Sloveniji: delavcev, študentov … In k sreči nas imajo za marljive ljudi, kar tudi smo,« je povedala.
Občasno se udeleži tudi srečanj, ki jih organizira kakšno od makedonskih (kulturnih) društev v Sloveniji, ni pa aktivna članica katerega od njih. »Sicer pa novodošle Makedonce občasno spoznavam tudi prek socialnih omrežij, ki so z informacijami in posredovanjem izkušenj, kako se znajti v novi državi, marsikomu v veliko pomoč.« Prijatelje ima zdaj, po štirih letih bivanja v Sloveniji, z vseh vetrov. »Makedonci, Slovenci, Bosanci … Super se razumemo, nikakršnih nacionalnih preprek ni med nami,« je zatrdila in poudarila, da v teh letih ni doživela niti ene (nacionalistične) opazke ali žaljivke na svoj račun. »Z vami, Slovenci, imam res dobre izkušnje, ste fajn ljudje, ne bi rekla, da ste zaprt narod, kar se rado govori, smo pa mi Makedonci morebiti za odtenek bolj sproščeni od vas.«
Zanimivi novi svet
In kako nekdo, ki prihaja iz države z enim najlepših naravnih biserov, Ohridskim jezerom, gleda na enega menda najlepših slovenskih, na Blejsko jezero, ob katerem celo dela? »Res je lepo, ni kaj. Otok, grad, okolica … A na Ohridu je veliko več ljudi kot tukaj, tudi dogajanja. V petih dneh si komajda ogledaš vse, vse skupaj pa se šele dobro turistično razvija.« Stikala je seveda tudi po Sloveniji. »Pokazali so mi vse, kar se pokaže turistom,« je povedala v smehu, najtežje – pa ne zato, ker ne bi bilo lepo! – pa ji je bilo v Prekmurju. »Joj, kako sem se namučila, da bi razumela vse tiste dobrovoljce! Poslušala sem s celim telesom, da sem izluščila kakšno besedo!«
Ob tem je preskušala tudi slovensko kulinariko. »Jem skorajda vse, tako da mi je tudi slovenska hrana povsem pogodu. Le malo premalo je začinjena,« je pristavila v smehu. Zato sama doma, še raje pa za prijatelje prakticira makedonsko kuhinjo, pred kratkim pa si je na pobudo svoje šefice omislila tudi manjši vrtiček, na katerem goji zelenjavo, nepogrešljivo tako v slovenski kot makedonski kulinariki. »Ajvar, ta še vedno zmaga povsod, a če že poskušam našo kuhinjo prikazati v najboljši luči, se lotim pastrmajlije, neke vrste pite: zamesim in vzhajam testo, obložim z mletim mesom … mmm!«
Čas ji pri nas hitro in prijetno mineva med delom – lekarna je odprta tudi ob nedeljah –, izobraževanji, druženji s prijatelji, med brskanjem po vrtu in občasnih športnih pobegih na bližnje kranjske hribčke. »Čez leto dni, ko bom v Sloveniji že pet let, bom lahko zaprosila za stalno bivanje, po desetih letih pa že lahko zaprosim za državljanstvo.« Pa bo? Če se ne bo že prej poročila in ubila dve muhi na en mah? Ob tem se je sramežljivo nasmehnila: »Nič na silo, zgodilo se bo, kakor se bo. Zaenkrat ne načrtujem vrnitve domov, vzljubila sem Slovenijo in njen sistem. Lepo mi je in kako bi si človek še lahko želel več?«
