Mali robot se premika s črevesno peristaltiko

Ko so strokovnjaki, ki se ukvarjajo za razvojem endoskopske medicinske opreme za diagnostiko in zdravljenje votlih organov oziroma telesnih votlin, oblikovali miniaturne kapsule z vgrajenimi majcenimi kamerami, se je rodila nova metoda – kapsulna endoskopija. Kot pove že beseda, gre za uporabo miniaturne kamere, nameščene v prav tako miniaturno kapsulo, ne dosti večjo od kakšnega antibiotika, ki se pogoltne s kozarcem vode. Pred leti je bila to »medicinska prihodnost«, zdaj je že preskušena praksa, ki omogoča bolnikom prijaznejšo preiskovanje notranje sluznice votlih prebavnih organov, in se, kot ostala tehnologija in metode, tudi ves čas izpopolnjuje.

Razvoj omenjene opreme in nove metode je pomenil revolucionaren napredek, ker ta samozadostni robotek, ki ga premika črevesna peristaltika, pomaga preiskati vse tiste, tudi do sedem metrov dolge vijuge tankega črevesa, ki jih ni mogoče doseči ne z gastroskopom, se pravi »od zgoraj« skozi usta, in ne s kolonoskopom, s tistega spodnjega dela telesa, kjer hrbet, kakor pravijo nekateri v šali, »izgubi dobro ime«; strokovno rektum. To pa je »vhodno mesto«, ki sicer omogoča življenjsko pomembno zgodnje odkrivanje razmeroma zelo pogostega raka na debelem črevesu.

Je pa treba takoj poudariti, da drobna kapsula, ki se použije kot zdravilo in se, potem sama, enako kot hrana, ki prepotuje ves prebavni trakt, po nekaj urah izloči, ne nadomešča drugih dveh, že dolgo preverjeno dobrih ter uveljavljenih endoskopskih metod, gastro- in kolonoskopije; dopolnjuje ju v tankem črevesu, kamor ti dve ne dosežeta. Dobro znani gastroskop omogoča le pregled sluznice želodca, dvanajstnika in zgornjega dela tankega črevesa, kolonoskop pa njegov zadnji konček in debelo črevo.

Dve vrsti kapsulne endoskopije

Gastroenterološka klinika UKC v Ljubljani je bila pred časom med prvimi v svetu, kjer so uvedli kapsulno endoskopijo, in tako imajo s to metodo že veliko izkušenj. Kot med drugim pojasnjuje as. Luka Strniša, dr. med., je treba tudi pri kapsulni endoskopiji razlikovati dve različni metodi. Prva in najbolj pogosta je namenjena preiskovanju tankega črevesa, druga, ki so jo razvili pozneje in je v ZDA nedavno pridobila dovoljenje FDA, pa za preiskovanje debelega črevesa. Ta je kot samoplačniška storitev na voljo tudi pri nas, vendar redkeje. Še vedno namreč velja strokovno stališče, da je za preiskavo debelega črevesa prva izbira in torej najbolj primerna klasična kolonoskopija, ki omogoča bolj natančno diagnostiko, ob istem posegu pa tudi različne oblike zdravljenja, kot je na primer ustavitev krvavitve, odstranjevanje polipov in drugo.

V osnovi sta, nadaljuje sogovornik, metodi enaki. Poudariti pa je treba, da mora biti pri preiskavi s kapsulo debelo črevo izjemno natančno očiščeno, saj bi drugače dobili še manj zanesljive slike notranjosti sluznice; kolonoskopska metoda pa nasprotno omogoča dodatno izpiranje preiskovanega dela črevesa tudi med samo preiskavo.

Na kliniki za gastroenterologijo UKC v Ljubljani opravijo približno 50 do 70 kapsulnih endoskopskih preiskav na leto. Kot pojasnjuje as. Strniša, se za to odločijo v primerih, ko niti z gastroskopijo niti s kolonoskopijo ne morejo najti vzroka za krvavitev v črevesju, ki lahko izvira iz tumorja ali tumorjev v tankem črevesu oziroma kakšnih drugih sprememb. Metodo tako uporabljajo pri sumu na chronovo bolezen ozkega črevesa, pri bolnikih s celiakijo ali z različnimi motnjami v absorpciji hranil, česar drugače kot endoskopsko ni mogoče pojasniti.

Bolniki morajo torej pred opisano preiskavo vseeno opraviti gastroskopijo, to je pregled požiralnika, želodca in dvanajstnika, ter kolonoskopijo, to je pregled debelega črevesa in končnega dela ozkega črevesa. Ob sumu na motnjo v prehodnosti ozkega črevesa pa je potrebna tudi kontrastna preiskava ozkega črevesa, pri nekaterih bolnikih pa še scintigrafija z označenimi eritrociti ali levkociti, in računalniška tomografija trebuha ter test absorpcije železa. Vse te preiskave so potrebne, ker pri bolnikih z zožitvijo ozkega črevesa ali črevesnimi fistulami, to je nenaravnimi povezavami med črevesnimi vijugami, pa po večkratnih operacijah na trebuhu, pri nosečnicah, pri zelo majhnih otrocih, pri ljudeh z motnjo požiranja ali včasih zaradi različnih spremljajočih bolezni kapsulna endoskopija ni primerna.

Temeljita razlaga, skrbna priprava

Kot pri vsaki predvideni preiskavi tudi pri tej bolnikom natančno razložijo vse podrobnosti. Med drugim dobijo natančna pisna navodila glede sestave in količine prehrane, ki jo smejo užiti 24 ur pred pregledom in program čiščenja prebavil z mineralno vodo donat. Opozorijo jih tudi na sicer izredno redke, a vseeno mogoče zaplete; pri motnjah požiranja lahko kapsula zaide v dihala ali se pri kakšni zožitvi zagozdi.

Vendar na splošno po besedah sogovornika opisane ovire niso zelo pogoste in s kapsularno endoskopijo imajo dobre izkušnje. Drobna, ovalno oblikovana in na otip gladka kapsula, ki v notranjosti skriva majceno, a zmogljivo kamero z vsemi dodatnimi elementi, ki omogočajo snemanje po navadi dveh posnetkov na sekundo in približno 50 do 65 tisoč ali v nekaterih primerih celo do 85 tisoč v dvanajstih urah, praviloma gladko potuje skozi prebavila in se nato, enako kot použita hrana, z blatom izloči. Posnetki se ves čas brezžično prenašajo na zapisovalno opremo, to so elektrode oziroma tej metodi prilagojena anteno, ki jo imajo preiskovanci nameščeno v priročnem, malce širšem pasu okoli trebuha. Bolnik mora mirovati le v začetku, ko se oprema namešča in preverja, ali je vse v pravilnem položaju. Pozneje se z njo lahko normalno giblje in opravlja običajne dnevne aktivnosti in čez nekaj časa tudi pije prozorno tekočino. Po štirih urah od začetka preiskave lahko použije običajno hrano. Trinajst ur po zaužitju kapsule se odstrani zunanji del preiskovalne naprave in se sprejemnik vrne na kliniko. Kapsula, ki se izloči z blatom, je seveda predvidena le za enkratno uporabo. Zdravniki vso to množico slik potem pregledajo na zaslonu.

Oster vid za tisoče slik ...

»Da, računalnik pomaga pri analizi posnetkov, vendar nič ne more nadomestiti izurjenega očesa,« pravi as. Luka Strniša, ko opisuje, kako približno dve uri mirno, zbrano in natančno spremlja niz posnetkov, ki počasi drsijo na zaslonu, da bi zaznal tudi morebitne najmanjše spremembe na sluznici tankega črevesa, kjer je oziroma so žarišča bolezenskih sprememb. Kot še dodaja, si zdravnik, ki opravi približno 50 takih preiskav, že nabere precej izkušenj. Sam jih je v dveh letih in pol opravil nekako sto, praksa pa je, da se ob vseh zapletenih, nejasnih in strokovno tudi za mlajše zanimivih primerih posvetujejo z izkušenimi kolegi doma ali v tujini. S to metodo se na njihovi kliniki ukvarja skupina treh mlajših zdravnikov, ki jih je predstojnik prof. dr. Borut Štabuc spodbujal za dodatno strokovno izpopolnjevanje, da bi sproti uvajali in varno izvajali sodobne metode diagnostike in zdravljenja kot druga razvita medicinska središča v svetu.