Marakeš − čarobno mesto sredi puščavskega peska

Zrasel je iz pustinje v čarobno zeleno velemesto, v katerem so si vsi vladarji zgradili razkošne palače. Marakeš ohranja dušo in doživlja turistični razcvet. Že sloviti Winston Churchill ga je imel za najlepše mesto na svetu in kljub množici sodobnih betonskih zgradb in kake odvečne smeti s starodavnimi palačami, vrtovi in mošejami še vedno ohranja svojo dušo.

Ko sem v Casablanci zagodrnjala nad betonsko džunglo v mestu, so me takoj potolažili, da me bo Marakeš, turistični dragulj Maroka, prav gotovo navdušil, saj spada med najbolj oblegane kraje na svetu. Že po zemljepis­ni legi je nekaj posebnega z visokim gorovjem Atlas na vzhodu, s puščavo na jugu in Atlantskim oceanom na zahodu. Ko sem slišala, da šteje milijon in pol prebivalcev, so me spet zajeli dvomi. Narobe. Nobenih nebotičnikov, nobene betonsko-steklene zgradbe, nobenega pročelja kričečih barv, vse stavbe so okraste kot puščavski pesek, obdane z zelenjem, s palmami in vrtovi zaradi izobilja vode. Staro mestno jedro odseva tisočlet­no zgodovino s številnimi zgradbami v mavrsko-arabskem slogu in z bazarjem, ki je na seznamu svetovne kulturne dediščine.

Vojaki, ljubitelji datljev

Leta 1062 je dinastija Almoravidi s krvavimi bitkami osvajala ozemlja zahodne in podsaharske Afrike. Vojskovodja Jusuf ibn Tašfin se je na pohodu ustavil na privlačni planoti ob pustinjskem hudourniku in dal postaviti vojaško šotorišče. Kraj so poimenovali Marrak-ch, kar je pomenilo blizu vodotoka, in vojaki so izkopali vodnjake. Prvi stavbi sta bili mošeja in vojaška utrdba prav na kraju, kjer so se od nekdaj ustavljale karavane kamel na poti v Saharo. Mesto je hitro raslo in ozelenelo v manj kot sto letih. Kot pravi legenda, so vojaki na veliko jedli datlje in tako zasejali palme, ki so zdaj ponos mesta, saj jih je več kot dvesto tisoč. Tu je bilo izhodišče Jusufovih vojaških pohodov nad nemuslimane od Magreba do Sudana in Senegala. Ko je vse podjarmil, je Marakeš postal prestolnica imperija, največjega v zgodovini Maroka. Sultan Jusuf je bil trdoživ in je dočakal 96 let, predvsem pa je znan po okrutnosti. Po hudo krvavi bitki je poražence obglavljal in jih razstavil na tleh danes slovitega trga Džema el Fna, ki je uvrščen med svetovno kulturno dediščino.

Derviši, vedeževalci, kače

Na Unescovem seznamu je zaradi tradicionalnih nastopov pripovedovalcev starih zgodb, glasbenikov s starodavnimi glasbili, plesalcev dervišev, žonglerjev, vedeževalcev, astrologov, krotilcev kač, ki so tako vznemirljivi, da jih ljudje spremljajo, stoječ v krogih. Zraven trga je velikanski bazar s 15 tisoč trgovinicami, čajnicami, kavarnami, lekarnami zdravilcev. V ozkih prepletenih ulicah se hitro izgubiš, kar ni prijetno s polnimi vrečkami v rokah.

Tudi starodavno Medino so uvrstili na Unescov seznam. Na 600 hektarih se raztezajo stare vile, velikokrat s tako čarobnimi vrtovi in vod­njaki, da ti zastane dih. Nekatere so spremenjene v drage restavracije. To je tudi umetniška četrt, kjer prebiva kar 40 tisoč umetnikov! Medina je ograjena z veličastnim osem metrov visokim okrastim obzidjem, ki je nekoč teklo kar devetnajst kilometrov daleč. V dvanajstem stoletju ga je zgradil sultan Ali ibn Jusuf, sin ustanovitelja mesta.

Gorovje Visoki Atlas je sanjska kulisa Marakešu: spodaj je okrasto obzidje, palače, mošeje in palme, v ozadju pa desetina zasneženih, štiri tisoč metrov visokih vršacev! Sredi vojne v Evropi je pred sedemdesetimi leti celo slavni politik Winston Churchill dejal, da je Marakeš najlepše mesto na svetu. Vendar zaslug za to nima le narava, ampak tudi pamet vladarjev in njihovih umnih sodelavcev. Ali ibn Jusuf je prvi dal speljati vodo z gorovja v mesto po vzoru Mezopotamcev, potem pa je nekaj stoletij na tisoče delavcev sistem nadgrajevalo in ustvarilo največ­je podzemno vodovodno omrežje v Maroku, dolgo približno 900 kilometrov. Vode je v izobilju in napaja ne le vodnjake, ampak tudi obširne zelenice, parke, vod­njake, vrtove in polja s sistemi umet­nega namakanja. Tako jim uspeva poljedeljstvo, sadjarstvo, oljkarstvo. Zaradi tega se v hotelih zares lahko pohvalijo z doma pridelano hrano. In ta je odlična. Ker je turistov vse več, so zunaj mesta nedavno zgradili pravo mesto za več deset tisoč gostov. Vse stavbe nosijo pečat tradicionalne arhitekture.

Ženska naj bo doma

A blaginja ne osrečuje vseh prebivalcev. Maroška družba je močno razslojena in mnogi tolčejo revščino. To je videti ob avtocesti, kjer je zemlja pusta, a pridne roke vseeno obdelujejo njive ali pasejo množico ovac, koz, oslov in tudi konj. Hiše so skromne, vmes so tudi iz blata, vrtovi, ograjeni s kaktusi, ker je drevja malo. Tudi pobočja gorovja kažejo revščino prebivalstva v vaseh, ki so sto let za mestom. Ženske ostajajo doma, možje pa večinoma služijo kruh v turizmu, ki se počasi razvija tudi v bližini zaostalih krajev. Kakor mi je pripovedoval voznik, se ženske večinoma ne izobražujejo in zapuščajo šolo že pri dvanajstih letih, kajti šolanje po osnovni šoli je večji del plačljivo. Ima sina, ki bi bil rad zdravnik, a družina ne zmore plačila šolnine. Še na misel pa mu ne pride, da bi tudi katera od njegovih treh hčera želela študirati na univerzi. Kaže, da je to privilegij premožnejših slojev. V šolah so večinoma odpravili francoščino in vse manj ljudi je francosko govorečih. Mladi natakarji pokličejo starejšega kolega, če jih nagovoriš po francosko. Nekoč so bili namreč francoska kolonija, zdaj pa so ena redkih kraljevin na svetu, kjer ima kralj vse niti oblasti v svojih rokah. Gre jim kar dobro, ker so se izognili vojnim razmeram, ki pestijo večji del arabskih držav. Tako mi je kolega iz Casablance razlagal, da je Maroko vojni dobičkar, kajti denar iz teh držav priteka k njim in tudi več turistov imajo na njihov račun. Ni čudno, da je tako vedno več dela za gradbince in s tem navadne ljudi.