Marjan Manček: Včasih samega sebe presenetim

Avtorjevo ime je znano, z njegovimi risbami Pedenjpeda in zgodbami prazgodovinskih Hribcev, Cufka in Modrega medvedka so odrasle in odraščajo generacije slovenskih otrok. Le njega, ilustratorja, ki mu je dobro tudi brez pozornosti javnosti, si včasih narišejo po svoje. In tako Marjan Manček iz suhega visokoraslega moža postane majhen in okrogel možic, prav tak, kot bi ga vzeli iz kakšne njegovih hudomušnih zgodb.

Tako na obrobju Cerknice, v vasici Selšček, kjer se je rodil njegov umet­niški kolega Maksim Gaspari, smeje se pripoveduje v družbi žene Marte. »Pravi, da moram imeti red,« reče, ko beseda nanese na stotine ilustracij, ki jih hrani doma in s katerimi je opremil številne avtorske slikanice in na pot med bralce pospremil pesnike in pisatelje, za kakšnih 200 knjig jih je. Ampak razstava njegovih novejših ilustracij v kranjski mestni knjižnici, ki bo na ogled do marca, je med porisane in popisane liste spet vnesla nered. Še sreča za avtorja, da se v njem menda kar dobro znajde.

Ta svet je precej drugačen od 70. let, ko ste resno začeli ilustrirati. Je težko tekmovati z virtualnostjo?

Glavna je ideja. Ideja in njena izvedba, pa naj bo na papir ali filmski trak. Ideja in izvedba sta moji in pomembno je, da se narejeno meni zdi sprejemljivo in humorno. Upam, da otroci še vedno sprejemajo tudi moj pogled na svet.

In ta je vedno pospremljen s humorjem, tako značilnim za vaša dela. Kaj ga je oblikovalo?

Bistvena sta bila očetov smisel za humor in mamina senzibilnost, pa otroštvo, ki sem ga preživel v Novem mestu v igri z otroki iz soseščine, in mestna knjižnica, od koder sem nosil predvsem ilustrirane knjige. In seveda veselje do risanja. V gimnaziji sem že objavil prvo karikaturo, v Pavlihi, listu za pametne Slovence. Med študijem v Ljubljani sem se preživljal tudi z risan­jem karikatur.

Diplomirali ste iz angleščine in zgodovine, ali o likovni akademiji niste razmišljali?

Že kot absolvent sem se hotel vpisati na likovno akademijo, pa mi niso dovolili na sprejemni izpit. Predložil sem svoje karikature in očitno jim ta slog ni bil blizu. Celo slikar Lojze Perko mi je nekoč rekel: Še dobro, da nisi šel na akademijo, tam bi te samo pokvarili.

Morda res?

Morda je imel prav. Morda bi me bolj vleklo v slikarstvo. Sicer pa sem prve stripe risal že v otroštvu. Pri desetih, enajstih letih sva s prijateljem to počela med počitnicami. On, Boris Bele, se je pozneje posvetil glasbi in ustanovil skupino Buldožer, jaz pa sem ostal pri risanju in prek karikature prišel do ilustriranja.

Kako discipliniran mora biti človek, da ustvarja vsak teden za revije, nariše več kot 30 avtorskih slikanic in se kot ilustrator podpiše pod skoraj nepregledno količino knjig?

Res, veliko let sem bil zjutraj v ateljeju, delal do kosila, po njem nadaljeval, včasih tudi zvečer. Pogosto je bil to kar dvojen šiht. In zjutraj sem spet komaj čakal, da sem lahko nadaljeval. Ko sem se lotil animiranega filma, mi je bilo to v novo spodbudo, vsaka sekunda me je navdihnila za naslednjo.

Je dan brez risanja izgubljen?

Ne, rad grem tudi v gozd, pripravljam drva in animiram samega sebe. Poleti rad kolesarim, tudi če kakšen dan ne rišem, ni problema, je polno drugih drobnih opravil, ki zadovoljujejo človeka.

Razlika med humorjem za otroke in odrasle?

Humor je pač poveličevanje malega, drobnega, medtem ko je satira rušenje nečesa, kar je navidezno vzvišeno, pomembno, v resnici pa ni. To je bistvena razlika med humorjem in satiro. Pri ustvarjanju za otroke in mladino se zavedam, komu je delo namenjeno, in ko pride na papir, nekako občutim, ali je pravo. Uredniki so s svojo spodbudo povzročili veliko mojih knjig. Božo Kos, tedanji urednik Cicibana, mi rekel: »Tu imaš eno prazno stran, pa jo napolni. Drugim ilustratorjem dam besedilo, ti si boš pa že kaj izmislil.« Tako so nastali Cufek, Modri medvedek in drugi stripi, ki se občasno še pojavljajo v Cicibanu.

Kako dolgo že ustvarjate za malčke v Cicibanu?

Skoraj 40 let. Zdi se mi prav, da se otročki, ki se šele spoznavajo z besedo in ilustracijo, srečujejo z – upam – kakovostnimi stvarmi. Uredniki Niko Grafenauer, Janez Kajzer in Boris A. Novak so me še posebej spodbujali k ustvarjanju. Za strip o Hribcih, Dajnomiru in Miliboži me je izzval Janez Kajzer v reviji Kurirček, izbral sem prazgodovinsko temo in hkrati aktualno – medsebojne odnose. Iz nje so nastali strip, knjiga in filmi. In Hribci kremeniti bodo ta mesec doživeli nov ponatis.

Zakaj se vam je zdela prazgodovina najprimernejši čas za Hribce, lahko bi jih preprosto umestili v sedanjost?

Morda majčkeno iz lenobe, ker nisem hotel risati vsega, kar sestavlja današ­nji svet. V prazgodovini je bilo zelo preprosto: ena jama, v kateri so živeli, okolje, gozd, jezero, reka, travniki, trije liki, ki se znajdejo v teh okoliščinah, in številne živali. Ta preproščina mi je bila bližja. Želel sem ustvariti neki nov strip, ki bi bil drugačen kot Kremenčkovi, ki so predstavljali današnji svet, le da so bili avtomobili in televizija kamniti, oni pa so bili oblečeni pra­zgodovinsko.

Več animiranih filmov ste posneli, najbolj so odmevali Hribci, zadnji z naslovom Be je nastal pred desetimi leti, pri njem je sodeloval tudi vaš sin.

Filme sem delal bolj za odrasle, v njih se je pokazala moja satirična žilica. Bolj znani so res filmi o Hribcih, ki so bili mišljeni kot družinski projekt. Ostalo je pri treh, Japonci so se zanimali, da bi delali daljšo serijo, a se to ni zgodilo. Nekako ni bilo produkcijskih osnov v Sloveniji. Sin Mitja je končal filmsko animacijo na Češkem, on seveda to počne računalniško. Jaz pa sem delal klasično, risal na papir in folije, kot se je delalo pred sto leti.

Ampak v tem je najbrž čar?

Zame je. Jaz sem vedno vračam k mizi, papirju, tušu, svinčniku in me računalnik ne zadovolji.

Ko vam je urednik ponudil prazno stran, vas je kdaj stisnilo?

Od začetka da, ko se soočiš s praznim papirjem. Potem pa, ko rišeš, pride beseda, pride črta, pridejo liki, dopolnjuješ jih, popravljaš in nato iz tega nekaj nastane, razvije se zgodba. Ideja se porodi med delom. Ne pade mi, medtem ko grem v gozd ali sem v avtu.

Je beseda vedno prva?

Ne, včasih je tudi črta. Jaz sem človek črte, ne samo besede. To se prepleta.

Je sodelovanje z Andrejem Predinom eno bolj svežih?

Ja, pred kratkim je izšla njegova knjiga Mica pri babici, za katero sem naredil ilustracije, zdaj pripravljam nadaljevanje. To je malo drugačen pristop, mešata se realnost in fantazija. Vsako besedilo je nov izziv, na novo se učiš in poskušaš narediti po najboljših močeh.

Imate običajno proste roke?

Ja, običajno je tako. Če si pisatelji ali pesniki želijo mojih ilustracij, to namignejo uredniku ali me kar pokličejo, in če mi besedilo ustreza, se pridružim. Zdi se mi, da mi zaupajo, poznajo moj slog in vedo, kaj lahko pričakujejo. Upam, da jih na koncu prijetno presenetim. Saj tudi sam sebe presenetim!

Kako to mislite?

Ko pridem do ideje, ki ustreza besedilu, me to prijetno preseneti. Včasih mi je težko, če je treba narisati kaj zahtevnega, a se potrudim, ker to zahteva besedilo. Težavnim nalogam se ne izognem. Nekatere stvari je težko narisati, včasih me pa prav humorna žilica napelje na to, da si olajšam zadevo. Naredim malo po svoje, a še vedno ustrezno.

Ob čem pa se posebej mučite?

Naj kar povem: nerad rišem težke stroje. Ljubše mi je risati ljudi, živali, ljudske navade, tudi slabe ... Pri stroju, na primer buldožerju ali avtu, gledam na to, da je drugače oblikovan, ne morem pa mu dati novega življenja.

Kako težko je ohranjati otroškost v sebi, v zrelih letih vedeti, s čim lahko pritegnete petletnika?

Otroškost nosi človek v sebi. Nekateri jo bomo imeli, dokler bomo tlačili zem­ljo. Izražamo jo na različne načine, nekdo tako, da bo z veseljem metal rakete in petarde, jaz bom pa raje kaj veselega narisal.

Kaj vas v besedilu, ki ga dobite v ilustriranje, najbolj spodbudi?

To je nekaj podobnega kot v naravi, ko pred sabo zagledaš izvir čiste vode. Tam pod Slivnico imamo izvir Mrzlek, kamor hodiva z ženo po vodo. Na ta način sprejemam tudi besedilo: ali je izvirno, ali je nekaj novega, česar še nisem srečal, nosi neke nove povezave, ideje. In biti mora resnično, da ni kar tako vrženo nekam. Včasih poskušajo biti teksti humorni, pa niso. Pa saj ni nujno, da gre samo za humor, lahko je resno, a predstavljeno na nov način.

Bi rekli, da ste imeli večinoma srečo s teksti?

Ja, večinoma da, se je pa našel tudi kakšen, ki mi ni ustrezal, pa sem ga poskušal narediti po svojih močeh. Ko zdaj včasih pogledam za nazaj, si za kak­šno delo rečem, pa kaj mi je bilo treba to ilustrirati, to ni najboljše. Po drugi strani pa se čudim, kako sem nekatere stvari dobro naredil, da danes tega ne bi mogel. V glavnem so kar solidne, se mi ni treba skriti pod mizo.

Ali kdaj razmišljate, koliko generacij je odraščalo ob vaših ilustracijah?

Ja, za otroke sem začel ilustrirati leta 1975. Prej sem risal karikature. Najprej sem za otroke risal ... No, saj lahko povem. Otrokom sem risal, ko sem kot študent z avtoštopom potoval po Evropi in sem se preživljal z risanjem karikatur, ki sem jih prodajal evropskim časopisom. S kolegom na Finskem recimo nisva sekala dreves ali nabirala gozdnih sadežev, ampak sem šel na uredništvo časopisa in prodal karikature, da sva imela denar za pot naprej. Pred Oslom me je v katrci pobrala gospa s tremi otroki, ki je videla mojo jugoslovansko zastavico. Prepoznala jo je, ker je bil njen mož nekaj časa veleposlanik v Beogradu. Povabila me je za nekaj dni k sebi na dom in v zahvalo sem njenim otrokom narisal nekaj risb. Eden od njih je pred nekaj leti postal predsednik norveške vlade, Jens Stoltenberg (drugi mandat je končal lansko jesen, op. p.).

Ko sem prišel od vojakov, sem dobil ponudbo Slavka Pregla, da ilustriram njegovo Odpravo zelenega zmaga za Pionirski list, potem so se rojevali moji otroci in ob njih sem dobil še dodatno spodbudo za to, da sem se posvetil skoraj zgolj ilustriranju za otroke. Včasih se mi je kakšen od njih čisto podzavestno prikradel v ilustracijo. Na naslovnici slikanice Aleša Bergerja, ki je izšla pred kratkim, Vnučki ropotuljčki, pa se je pojavil tudi moj vnuček. Šele ko sem malčka narisal, sem ugotovil, da mu je podoben.

Za kakšne karikature so bili zainteresirani tuji mediji?

Brez besed so bile, take, ki ne poznajo meja, in očitno jih tudi humor ne. V Londonu se mi je posrečilo dve prodati reviji Rider's Digest in s tem honorarjem sem si lahko plačal tritedenski tečaj angleščine v Cambridgeu. Revija je imela takrat, leta 1970, več kot milijon in pol naklade.

Kaj vas še čaka?

Zdaj ilustriram drugo Predinovo knjigo Mica pri babici – Pirati iz dežele Merikaka, založba Buča me je spodbudila, da bi naredil še dve avtorski slikanici. Lani je izšel prenovljen ponatis štirih slikanic Kužek Vuf, Mucek Mjav, Zajček Uh in Piščanček Pik, zdaj želijo nove živalske junake za najmlajše. Dve zgodbici sta že napisani. A tudi pri ilustriranju se včasih zatakne, je treba dati zadevo na stran, početi še kaj drugega, potem pa se vrne veselje in delo spet steče. Pa vztrajnost je potrebna, to je ena od mojih lastnosti.

In kako znova najdete to veselje za ustvarjanje?

Najboljše je fizično delo, priprava drv, sprehod na bližnji vrh Špičko. Hišo imamo nasproti Slivnice, ravno včeraj, ko je bil lep dan, sva z ženo hodila dve uri. V drobnih zadevah je rešitev.